Digitalni skok v vodo
Uvajanje digitalne radiodifuzije, ki se je kot člani Evropske unije lotevamo tudi v Sloveniji, predstavniki evropske komisije utemeljujejo z dvema glavnima argumentoma. Prvi je namenjen prebivalstvu, drugi je prirejen ušesom gospodarstva in držav. Uradna zgodba se glasi približno takole: komisija hoče z odločnim uvajanjem digitalne radiodifuzije do leta 2015 evropskim televizijskim porabnikom omogočiti boljši televizijski sprejem, izboljšano sliko, kakovostnejši zvok, več televizijskih programov in novo informacijsko ponudbo (elektronski programski vodnik).
Prva objava: Delo FT, 12. november 2007
Podobno blagodejni bodo vplivi na gospodarstvo, saj bo digitalna tehnologija oddajanja pocenila oddajanje in sprostila dragocene analogne frekvence. Te bodo uporabili novi telekomunikacijski ponudniki in na njih razvijali napredne in donosne interaktivne storitve. Ker digitalno oddajanje omogoča boljšo izrabo frekvencnega spektra – več programov na eni frekvenci – bo zadovoljna tudi država, saj bo digitalno oddajanje prineslo večjo pluralnost medijev in raznovrstnost programskih vsebin.
Resnične prednosti evropskega direktorata za informacijsko družbo in medije, ki ga vodi komisarka Viviane Reding, so nekoliko drugačne. Najpomembnejši cilj digitalnega prehoda je sprostitev analognih frekvenc, za katerega že dolgo lobirajo operaterji mobilne telefonije. Redingova namreč verjame, da je razvoj mobilnih komunikacij precej zanimivejši za prihodnjo evropsko gospodarsko rast kot tradicionalna, že nekoliko dremotna radiodifuzna panoga. Države mikajo sveži prihodki od podeljenih frekvenc, hkrati naj bi tehnološki preskok spodbudil razmah novih televizijskih vsebin in storitev, ki bi jih ustvarjale manjše produkcijske hiše in neodvisni ustvarjalci – temeljni gradniki prihodnje evropske strategije razvoja »kulturne industrije«. S televizijskimi gledalci se komisija skoraj ne ukvarja, saj naj bi za njihove interese samodejno poskrbeli omenjeni tehnološki in ekonomski dejavniki.
Tehnokratska komisarska strategija digitalnega prehoda, ki se je zvesto držijo tudi slovenski državni uradniki, sproža številna načelna in praktična vprašanja. Evrokomisarski pobudniki doslej niso predstavili varovalke, ki bi preprečevala postopno zaračunavanje televizijskih vsebin, ki jih gledalci danes prejemajo brezplacno (oziroma so jih že plačali s televizijskim prispevkom).
Prepricanje, da lahko vecje število kanalov (programov) samo po sebi prinese večjo konkurenco na radiodifuznem trgu in tako večjo raznolikost vsebin in medijski pluralizem, se je pokazalo za utopično že na svetovnem spletu. Ker radiodifuzija nikoli ne bo omogočala tako nizkega vstopnega praga kot internet, si bodo digitalne frekvence najverjetneje razdelili sedanji igralci, kar nujno zbudi dvom o prihodnji »pluralnejši medijski ponudbi«. Javne radiotelevizije, ki morajo financirati precejšen del digitalnega prehoda, bodo zaradi dodatnih finančnih bremen občutljivejše na pritiske vlad, ki odločajo o njihovem financiranju. Gledalci pa bodo morali – prostovoljno ali ne – sofinancirati digitalni prehod z nakupi digitalnih sprejemnikov.
Neprostovoljnost digitalnega prehoda bo tudi otežila njegovo uresničevanje v praksi. Nedavna britanska izkušnja je pokazala, da niti dovršena, 12 milijonov evrov vredna kampanja, usmerjena v natanko določeno skupino prebivalstva (25.000 gospodinjstev mesteca Whitehaven), ni uspela prepričati vseh meščanov, naj si pravočasno kupijo digitalne sprejemnike. Pomagale niso niti prijazne internetne strani ali dejavno sodelovanje lokalnih oblasti, radiodifuzne industrije in prodajalcev domače elektronike, ki so po vsej Veliki Britaniji na vidnih mestih oglaševali digitalni prehod in razdeljevali informativne zloženke. Raziskave kažejo, da so njihova sporočila zgrešila veliko večino starejšega prebivalstva, pa tudi tiste, ki zaradi obljubljenih novih programov ne nameravajo spreminjati dolgoletnih gledalskih navad.
Kako se bodo na omenjeno izkušnjo odzvali britanski strategi digitalnega prehoda, bo jasno najpozneje do leta 2009, ko bodo morali na digitalni prehod pripraviti prva večja mesta. Dojemljivost slovenskih državnih uradnikov za tovrstne nauke pa je precej bolj dvomljiva. Ker se slovensko kulturno ministrstvo na področju medijske politike ukvarja predvsem z »uravnoteževanjem« zdajšnjih medijev, so digitalni prehod skoraj v celoti prepustili tehnični inteligenci na uradu za elektronske komunikacije. Ta o področju medijskih vsebin in skrbi za digitalno ogrožene demografske skupine ne ve prav dosti, zato bo zanimivo videti, kako se bodo na gospodarskem ministrstvu lotili pripravljanja prebivalstva na digitalni prehod. Jasno je le, da si potrebne večmilijonske kampanje ne bodo mogli privoščiti – tudi če bi jo morda znali zasnovati …