Domače branje: novinarstvo

Mediji in novinarstvo so pogosta tema debat na tehnoloških spletnih forumih. Včasih smo krivi novinarji, ker ne znamo pokriti tehnoloških zgodb, drugič smo udeleženi le posredno, ker pišemo (ali ne pišemo) o temah, ki razburijo spletne skupnosti. V zadnjem času smo se začeli tudi sami pojavljati kot novica. Največkrat v razpravah o prihodnosti medijev in izginjanju občinstev, radi pa nas omenjajo tudi zagovorniki »znanstvenega«, »podatkovnega« in drugega novega novinarstva, kakršnega je nakazal pojav wikileaks.

Vprašanje, ali sta načeli wiki-sodelovanja in odtekajoče (»leaking«) odprtosti pozitivna ali negativna pojava, ni tako preprost, kot včasih radi zapišejo ideologi absolutne svobode informacij. Nedavni slovenski primer, ko so se na videoportalu youtube znašli posnetki neformalnega pogovora predsednika vlade z izbranimi novinarji, je lepo razgalil nekatere zagate, ki so jih prinesle nove komunikacijske tehnologije. Je tehnologija omogočila javnosti vpogled v zakulisje delovanja notranjepolitičnih redakcij in poslušanje necenzuriranih misli slovenskega premiera? Je pokazala, da je danes že sama ideja neformalnih in »off-record« srečanj zapisana preteklosti, ker »skrivnosti« ni več mogoče zadržati v zaprtem krogu posvečenih novinarjev? Bodo podobni dogodki prinesli večjo odprtost in odgovornost oblasti, ali bodo njihove posledice nasprotne – uvedba strožja zakonodaja za nadzor nad informacijami, ki jo bodo vsilile gospodarske in politične elite?

Odgovori so bili večinoma zelo površinski. Zagovorniki svobode informacij, ki se navdihujejo v hekerski subkulturi poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, večinoma ne pomislijo, da ima medijska teorija na idejo brezmejno svobodnih informacij nekoliko drugačen pogled. Mediji nikoli niso bili pasivni prenosniki informacij, kakršen bi moral biti internet, če vprašamo zagovornike internetne nevtralnosti. Informacije, ki jih prenašajo mediji, niso zgolj »informacije«, kakršne si izmenjavajo računalniški strežniki, semaforji in državni registri. Medijske informacije vedno nastajajo v konkretnem prostoru in času, nosijo kulturne pomene in odražajo družbena razmerja. Vsebina in smer teh informacij kaže, kdo so nosilci družbene moči, kdo jih razširja in kdo prejema. Zato je moralo novinarstvo nenehno razvijati mehanizme, standarde in načine, kako se zavedati te »aktivne« vloge in kako preprečevati morebitne zlorabe informacijske moči.

Med take poskuse sodijo med drugim načela novinarske etike, objektivnosti, uredniške avtonomije, poklicnih meril, zaščite vira in druge posebnosti novinarskega dela, ki v ideji »svobodnih informacij« zaenkrat še nimajo ustreznih kategorij. Teh novinarskih pravil v medije ni prinesel nek novinarski Mojzes, zapisanih v obliki božjih zapovedi, temveč so se večinoma izoblikovale v zadnjih dveh stoletjih – skupaj s tistim, kar danes poznamo pod imenom »medijska industrija«.

Za boljše razumevanje zgodovine medijske industrije in novinarstva, je koristno poznati nekaj zgodovinskih, ekonomskih in družbenih ozadij. Tisti, ki v medijih vidijo predvsem tehnologijo, večinoma pozabljajo na družbeno naravo medijev. Papir obstaja že skoraj dve tisočletji. Gutenberg je Evropo seznanil s tiskom okrog leta 1440. Vendar so se časopisi kot informacijski mediji pojavili precej pozneje, ko je bilo izpolnjenih še nekaj netehnoloških predpogojev: dovolj množična pismenost, naraščajoča kupna moč mestnega prebivalstva, pocenitev produkcije in distribucije ter družbene okoliščine, v kateri je postala seznanjenost z informacijami pomembna pri poslu in političnem delovanju.

Vzporedno se je medijska panoga tudi gospodarsko osamosvajala. Časopisi niso bili zanimivi samo za vladarje in izobražensko elito, temveč so se njihove moči vse bolj zavedale bogate kapitalistične družine, ki so potrebovale nov informacijski kanal, ki bi prenašal pomembne gospodarske informacije in jim hkrati pomagal uveljavljati lastne interese (pritiskati na vladajoče). Lastniške družine so se v nekaj generacijah – in po številnih napakah – naučile, zakaj se je na dolgi rok pametno odpovedati delu nadzora in urednikom dovoliti več svobode: ker so videla, da jim preveč nadzorovani mediji govorijo tisto, kar hočejo slišati, in ne odražajo realnega družbenega stanja. Posledice »dezinformiranosti« gospodarskih in političnih elit, ki jih nujno prinašajo pregorele medijske varovalke, so zelo raznolike, a vselej škodljive – od gospodarskih kriz do »neopaznih« razmahov najrazličnejših –izmov.

Po drugi svetovni vojni je v te svobodnejše medije pritekel še svež in razmeroma nedolžen oglaševalski denar, zato mediji niso bili več odvisni samo od naročnin. Uredniki, ki jim še ni bilo treba »poslovno razmišljati«, so ta denar uporabili po uredniško: najemali so zanimive pisce, naročali reportaže in krepili vsebine. Te vsebine so imele precej odjemalcev, saj sta dve desetletji povojnega industrijskega kapitalizma precej povečali kupno moč medijskih občinstev in ljudem prinesli več prostega časa, za katerega je začela tekmovati vse močnejša »kulturna industrija« – mediji, marketing, glasbene založbe in filmski studii. Tedanja sedanjost se je zdela svetla in je obveljala za nekakšno zlato dobo novinarstva, za katerim se nostalgično ozirajo številni novinarski kolegi in medijski teoretiki: obdobje gonza, globokega grla in drugih velikih novinarskih zgodb.

Osemdeseta leta so radikalno prelomila z »zlato dobo« prejšnjih desetletij, saj so številne družine zaradi davčnih zakonov, deregulacije in drugih ukrepov, ki so jih sprejemale neoliberalne vlade prodale svoja medijska podjetja, ki so postale običajne delniške družbe. Želja po dobičku je krepila moč oglaševalske industrije in povečevala njen vpliv na vsebine, hkrati so medijska podjetja začela radikalno krčiti stroške poslovanja – odpuščati novinarje, ukinjati dopisništva in spodbujati honorarne oblike dela. To obdobje je zelo pomembno predvsem zato, ker razbije zelo nevaren mit, ki ga danes širijo zagovorniki plačljivih vsebin – da je tisto, kar je dobro za medijsko industrijo, dobro tudi za novinarstvo in javnost. Medijska podjetja so bila namreč v osemdesetih in devetdesetih letih ena izmed najbolj donosnih legalnih gospodarskih panog, a so bili ukrepi za zniževanje stroškov novinarskega dela ravno tedaj najhujši.

Ob družbenih spremembah so se stopnjevale tudi tehnološke. Kabelska televizija je začela narekovati trende, ki jih je pozneje globalizirala satelitska televizija in radikaliziral internet: drobljenje občinstva, ponujanje nišnih vsebin in individualizacija medijske potrošnje. V ta medijski svet so – čisto nepripravljene – padle tudi postsocialistične države, ki medijskega trga do začetka devetdesetih let sploh niso poznale. Posledice te nepripravljenosti pa lahko danes proučujemo tudi v Sloveniji.

Socialno zgodovino medijev in novinarskega poklica razumljivo predstavita dve knjigi, ki jih je mogoče prebrati v slovenščini. Prva je knjižica Novinarstvo – zelo kratek uvod, ki jo je napisal britanski novinarski veteran Ian Hargreaves in jo je izdala Založba Krtina (2007). Druga je precej zajetnejša Socialna zgodovina medijev – od Gutenberga do interneta, ki sta jo pripravila britanska zgodovinarja Asa Briggs in Peter Burke (Založba Sophia, 2005). Dober uvod za razumevanje razmerja med mediji in demokracijo je še v (skoraj) predinternetnih časih prispeval britanski politolog John Keane (Mediji in demokracija, Založba Sophia 1992). Z mediji in javnostjo se ukvarja že nekoliko starejša, a še vedno temeljna knjiga nemškega filozofa Jurgena Habermasa Strukturne spremembe javnosti (Studia Humanitatis, 1989), učbeniški pregled kulturnih industrij (opredelitev in razlaga osnovnih pojmov), med katere danes pogosto uvrščamo tudi medije, pa je uredil britanski profesor David Hesmondhalgh (The Cultural Industries, 2007).

Zelo koristno zbirko stotih branja vrednih člankov o novinarstvu so zbrali sodelavci avstralske novinarske strani upstart. Za prehod iz teorije v prakso je poskrbel avstralski preiskovalni novinar John Pilger, ki je uredil antologijo najpomembnejših preiskovalnih novinarskih zgodb dvajsetega stoletja Tell Me No Lies: Investigative Journalism and its Triumphs (2004). Verjetno najbolj svežo umestitev staromedijske panoge v današnjo »informacijsko industrijo« je prispeval kanadski hekerski pravnik John Wu z lansko knjigo The Master Switch – The Rise and Fall of Information Empires, v kateri pokaže, da smo se z zelo podobnimi dilemami ukvarjali po vsakem prihodu novega medija – od telegrafa do elektronskih tablic.

Kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan je v šestdesetih letih temeljito pretresel medijsko teorijo, ko je v knjigi Understanding Media – The Extentions of Man (1964) zavrnil tradicionalne poglede na medije in jih je začel obravnavati kot tehnološke in družbene pojave. Na njegovo delo je vplival kanadski politični ekonomist Harold Innis z delom The Bias of Communication (1951), ki je enako aktualno tudi v času interneta in družabnih medijev. Za spoznavanje osnovnih zakonitosti medijskega trga, koncentzracije lastništva in vpliva komercializacije na novinarski poklic sta še vedno nepogrešljivi knjigi ameriških novinarjev Bena Bagdikiana (The New Media Monopoly) in Johna H. McManusa (Market-driven journalism: let the citizen beware?). Model medijske propagande sta v knjigi Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media (1988) predstavila Edward S. Herman in Noam Chomsky. Poskusa analize post-socialističnih trgov, med katere zgledno sodi tudi slovenski, pa smo se leta 2004 lotili na Mirovnem inštitutu in sva jo s kolegico Sandro Bašić Hrvatin objavila v knjigi Monoopoli, družabna igra trgovanja z mediji (Maska, 2005).

Seznam medijskega, novomedijskega, novinarskega, telekomunikacijskega, ustvarjalnoindustrijskega, mrežnodružbenega in novoekonomskega branja je skoraj neskončen. Vendar bo že katera koli izmed predlaganih knjig pokazala, da je mogoče (in nujno!) o medijih in novinarstvu razmišljati tudi drugače kot to večinoma počnemo v Sloveniji. Poznavanje osnov socialne zgodovine medijev je za tovrstne premisleke izjemno pomembno, saj izkušnje post-socialističnih držav kažejo, kako boleče in dolgotrajne so lahko posledice nekritičnega uvajanja »zrelega« medijskega kapitalizma na nezrele medijske trge (»tajkunizacija«, koncentracija lastništva, prepletenost medijske in oglaševalske industrije s politiko …). In hkrati opozarjajo, da so lahko posledice uvajanja »informacijske družbe« na tranzicijske medijske trge še dosti hujše.

***

Dodatno branje (december 2014)

Odkar sem napisal prvi seznam domačih branj za spoznavanje novinarske teorije, je izšlo kar nekaj novih koristnih knjig.

Prvi dve je napisal britanski preiskovalni novinar Nick Davies. V knjigi Zgodbe s ploščate zemlje (Ciceron, 2011) je uporabil podatke iz obsežne raziskave o poročanju britanskih medijev in analiziral škodljivo novinarsko „reciklatorstvo“ – nekritično povzemanje sporočil za javnost in izjav uradnih virov. Še ostrejši je bil v drugi knjigi Hack Attack: How the Truth Caught Up with Rupert Murdoch (2014), kjer je opisal težave, ki jih je imel pri razkrivanju velikega prisluškovalnega škandala, zaradi katerega je moral Rupert Murdoch ukiniti tabloid News of The World. Sistemske anomalije v novinarstvu je zelo nazorno opisal urednik časopisa Le Monde Diplomatique Serge Halimi v knjižici Novi psi čuvaji (Maska, 2003), v kateri je pokazal, da so novinarji precej podobni blagajničarkam v supermarketu. A je bil še razmeroma prizanesljiv v primerjavi z ameriškim novinarjem in aktivistom Uptonom Sinclairjem, ki je b knjigi The Brass Check (1919) pokazal, kako huda je sistemska korupcija med novinarji, uredniki in lastniki. Zato od medijev ne moremo pričakovati reševanja družbenih problemov, ampak prej njihovo ohranjanje.

Podobno kritičen do medijev in novinarjev je bil bloger Glenn Greenwald, ki je v knjigi No Place to Hide (2014) opisal zgodbo nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna in njegovih razkritij množičnega elektronskega nadzora. Greenwald se je navezal tudi na izkušnjo ameriškega preiskovalnega novinarja Jamesa Risena, ki v ZDA nekajkrat ni mogel objaviti prispevkov o delu tajnih služb in ga je vlada večkrat sodno preganjala zaradi domnevnega razkrivanja zaupnih informacij. A je kljub temu vztrajal in objavil knjigo Pay Any Price: Greed, Power, and Endless War (2014), v kateri je opisal nenadzorovano razraščanje vojaško-obveščevalnega kompleksa.

Zanimiv opis medijske industrije, zgodovine novinarstva in medijske teorije je v stripu The Influencing Machine (2011) pripravila ameriška radijska veteranka in voditeljica podkasta On The Media Brooke Gladstone. Prvi dve tisočletij zgodovine družabnih medijev je v knjigi Writing on The Wall (2013) predstavil britanski urednik in publicist Tom Standage in med drugim pokazal, kako so postale teološke razprave Martina Lutherja „viralne“ precej stoletij pred facebookom. Renesanso podatkovnega novinarstva je povzela skupina avtorjev v knjigi Data Journalism Handbook (2012), sedanje razmere v medijski panogi pa je v knjigi Losing the News: The Future of the News That Feeds Democracy (2009) opisal nagrajeni ameriški novinar in urednik Alex Jones.

Jones je podrobneje predstavil zadnjih trideset let ameriške medijske zgodovine – obdobje, v katerem so medijske korporacije prevzemale nekdanja družinska medijska podjetja in jih spremenile v prave tiskarne denarja z velikanskim donosom na kapital. Medijskega zgodovinarja Davida Halberstama so v knjigi The Powers That Be (1979) zanimali začetki velikih ameriških medijskih podjetij in neštete družinske zgodbe, zaradi katerih so nastali in čudežno tudi obstali New York Times, Washington Post, Time Magazine, mreža CBS in Los Angeles Times. Na podoben način sta britansko medijsko zgodovino prikazala profesorja James Curran in Jean Seaton v knjigi Power Without Responsibility – The Press and Broadcasting in Britain (1981). In pokazala, da imajo sedanje anomalije na medijskih trgih globoke zgodovinske razloge. Ki jih zaradi zaslepljenosti z obljubami novih komunikacijskih tehnologij sploh ne opazimo več.

Verjetno najbolj izčrpno zgodovino tiska je napisala zgodovinarka Elisabeth Eisenstein v številnih knjigah, med katerimi je najpomembnejša The Printing Press as an Agent of Change (1980). Zgodivino medijske regulacije in politike od Titanika do družabnih omrežij že desetletja beleži ameriški profesor Robert W. McChesney, ki za prihodnje leto pripravlja novo knjigo Rich Media, Poor Democracy: Communication Politics in Dubious Times (2015), v kateri bo povzel in nadgradil veliko preteklega dela. Na morebiten konec zgodovine časopisa pa opozarja Philip Meyer v analizi The Vanishing Newspaper: Saving Journalism in the Information Age (2006).

 ***

Dodatno branje (november 2015)

Zgodovina medijev in novinarstva je bila tesno prepletena s propagando – metodami in tehnikami za oblikovanje in upravljanje človeških družb.

Za francoskega filozofa Louisa Althusserja so bili mediji eden izmed ideoloških aparatov države, ki so širili in utrjevali prevladujočo ideologijo (Louis Althusser: izbrani spisi, *cf, 2000). Podobno vlogo sta jim pripisala kritična teoretika frankfurtske šole Theodore Adorno in Max Horkheimer, ki sta zaradi izkušnje z mogočnim nacističnim propagandnim strojem napisala knjigo Dialektika razsvetljenstva (Studia Humanitatis, 2001). Omenjeni avtorji so propagando opisovali kot negativno družbeno prakso, ki služi vladajočemu razredu ter temelji na laži, zavajanju in manipulaciji. Vendar je po drugi svetovni vojni prevladal nasproten pogled – da je propaganda koristna in nujna za stabilnost množičnih demokratičnih družb.

Med prvimi modernimi zagovorniki propagande je bil francoski sociolog Gustave Le Bon. V knjigi Psihologija množic(Umco, 2016/1895) je pojasnil, zakaj je množica nevarna in jo je treba obvladovati, če se hočemo izogniti anarhiji. Njegove argumente še danes uporabljajo številni tehnokrati, ki verjamejo, da je treba upravljanje družbe prepustiti strokovnim elitam. Med najbolj vplivnimi zagovorniki elitističnega upravljanja z množicami pa je bil ameriški novinar in politični komentator Walter Lippman, ki je v knjigi The Public Opinion (1922) opozoril na vpliv javnega mnenja in opisal vloge „pozitivne propagande“ – orodja za ustvarjanje množičnega soglasja glede najpomembnejših družbenih in političnih tem.

Lippmanova razmišljanja so bila zelo blizu Edwardu Barnaysu, nečaku psihoanalitika Sigmunda Freuda in začetnika sodobnih odnosov z javnostjo, ki je svojo dejavnost opisal v knjigi Propaganda (1928) in jo poimenoval z njenim pravim imenom. Za Barnaysa ni bilo velikih razlik med politično, ekonomsko in drugimi propagandami, saj so vse uporabljale enaka orodja za oblikovanje želja, potreb in prepričanj. Njegove priljubljena stranke so bile civilnodružbene in druge interesne skupine, ki so hotele vplivati na politiko – od pridelovalcev mesa do feministk, kar je v knjigi Grassroots for Hire: Public Affairs Consultants in American Democracy (2014) pokazal profesor Edward T. Walker. Hkrati je Barnays iznašel tudi številne propagandne prijeme, ki so jih pozneje uporabljale tobačna, farmacevtska, avtomobilska in naftna industrija: vzbujanje dvoma v znanstvene raziskave, zanikovalništvo in plačevanje naklonjenih strokovnjakov.

Takšne prakse je v knjigi Izpovedi ekonomskega morilca (Sanje, 2012) nazorno opisal nekdanji ekonomski morilec John Perkins. V knjigi Vroče (Krtina, 2010) jih je na primeru okoljskih sprememb razkrival britanski okoljski aktivist George Monbiot, manipulacije farmacevtske industrije pa je v knjigi Slaba znanost (Mladinska knjiga, 2011) predstavil britanski geekovski zdravnik Ben Goldacre. In v njej – kot dober zdravnik – zapisal tudi recept, kako prepoznati znanostne manipulacije in se jim upreti. Poiskati in preveriti vir, se poglobiti v metodologijo ter se vprašati, kdo je plačal raziskavo. Vse tisto, kar bodo Lippmanovski ustvarjalci soglasja poskusili preprečiti.

***

Dodatno branje (januar 2017)

V dobi alternativnih dejstev, post-resničnosti in lažnih novic je treba morda na medije pogledati malce drugače. Ne kot na varuhe demokracije ali propagandna orodja, temveč jih je bolj smiselno obravnavati kot trgovce s pozornostjo, meni ameriški internetni pravnik Tim Wu.

V knjigi The Attention Merchants – From Newspapers to The Social Media: How Our Time and Attention is Harvested and Sold (2016) se ni ukvarjal z novinarskimi ideali in mitologijami. Wu je vse nove medijske oblike v zadnjih dveh stoletjih predstavil predvsem kot lovilce in preprodajalce pozornosti, ki so sooblikovali potrošniško družbo. Cilju, ki so mu bile podrejene vse lastniške in uredniške odločitve, naj so odločali ljudje ali algoritmi.

Za razumevanje sedanje medijske krajine je zato treba bolje spoznati tudi druge konkurenčne trgovce s pozornostjo. Ameriški publicist in razvijalec Nir Eyal je v knjigi Hooked: How to Build Habit-Forming Products (2014) predstavil večino trikov, ki jih za pridobivanje in ohranjanje uporabnikov uporabljajo razvijalci aplikacij, iger in spletnih storitev. Publicist in podjetnik Christopher Steiner je v knjigi Automate This: How Algorithms Came to Rule Our World (2012) opisal zgodovino razvoja algoritmov za avtomatizacijo človeških opravil in napovedal medijsko panogo brez človeških medijskih delavcev. Enako pomembno je vprašanje, kdo so novi lastniki podatkov, kar je v knjigi To The Cloud: Big Data in a Turbulent World (2014) pokazal kanadski politični ekonomist Vincent Mosco.

Ob omembi lažnih novic in post-resničnosti bi se imenitno zabaval francoski filozof Guy Debord, ki je v knjigi Družba Spektakla (Študentska založba, 1999) že v šestdesetih letih pokazal, da množični mediji in kulturne industrije ne ustvarjajo resničnosti, ampak družbo nenehnega spektakla, ki zakriva resnične družbene odnose, razredni boj ter nosilce politične in ekonomske moči. Podobno kritičen je bil pionir virtualne resničnosti Jaron Lanier v manifestu You Are Not a Gadget (2010), v kateri je opisal negativne vplive nenehnih elektronskih motenj, zaradi katerih ni več mogoče kritično opazovati in razumevati sveta. Na vrnitev nekdanjega sramotilnega stebra pa je opozoril britanski pisatelj in scenarist Jon Ronson v knjigi So You Have Been Publicly Shamed (2015), kjer je opisal bliskovito širjenje spletnega pravičniškega sovraštva in predstavil psihološke mehanizme, zaradi katerih lajkamo, priporočamo in delimo čustvene zapise. Ne glede na dejstva.

Spremenila se bo tudi narava dela v medijskih poklicih. To ne bo več podobno delu v medijskih tovarnah 20. stoletja, ampak bo prevzelo tehnološko podjetniško kulturo, ki jo je v knjigi Living on Thin Air: The New Economy (2000) navdušeno opisal britanski svetovalec Charles Leadbeater. Diktaturo blagovnih znamk – osebnih in produktnih – je v uspešnem prvencu No Logo (Maska, 2004) kritično opisala kanadska aktivistka Naomi Klein. Zelo nazorne so tudi sociološke analize Ulricha Becka (The Brave New World of Work) ali Richarda Sennetta (The Corrosion of Character, The Culture of The New Capitalism, The Craftsmen), ki opisujeta življenje neskončno prilagodljivega in pogrešljivega delavca, dokler ga ne bo zamenjal pametni stroj ali algoritem.

Družbene posledice takšnega medijskega sveta so zelo nazorno zajele nekatere literarne in futuristične klasike. Zagovorniki Orwellovega velikega brata iz romana 1984 (Mladinska knjiga, 2004/1949) vse bolj prikimavajo kritiki, ki jo je po izidu napisal Aldous Huxkey – da bo prihodnost bolj podobna Pogumnemu novemu svetu (1931), kjer bo namesto diktatorja zavladalo udobje. Francoski futurist Jules Verne je napisal neobjavljeno vizijo Pariza v 20. stoletju (1863), v kateri je med drugim napovedal konec novinarskega poklica, ker bodo vsi samo še objavljali, le bral ne bo nihče več. Nenehne motnje pozornosti bodo omogočile družbo iz romana Raya Bradburyja Fahrenheit 451 (1953), kjer bodo pripadniki posebne policije iskali in sežigali knjige – hudičevo iznajdbo, ki ljudi opominja na zgodovino in spodbuja razmišljanje. Ali na popolno odvisnost od interneta stvari, ki jo je leta 1909 napovedal sicer zelo resen pisatelj E. M. Forster v kratki zgodbi The Machine Stops.

(fotografija LJK)