Dr@gi dnev.nik

Zadnjič sem med brkljanjem po internetu našla osebno stran svoje štirinajstletne hčerke, mi je povedala Erika in grenko pripomnila, da je iz njenih zapisov izvedela precej več, kot bi želela. Kaj in kako razmišlja, kako vidi samo sebe, kakšna bi želela postati, kje je bila, ko so bili doma mislili, da se je učila s prijateljico, in kako dobro razume, da doma zadnje čase ni bilo vse v najlepšem redu. Eriko je internetno odkritje pretreslo predvsem po vsebinski plati. Začela se je obtoževati, da ima za otroka premalo časa, zato ji je pred očmi zrasla mala nezadovoljna neznanka. Verjetno bi podobno sklepala vsaka mama, ki je kdaj pokukala v skriti dnevnik svojega potomstva – in pri tem prezrla nekaj ključnih razlik med najstniškimi papirnimi zaupniki in internetom, zaradi katerih Erikino odkritje presega okvire običajnih družinskih težav.

Pisanje internetnega dnevnika namreč ni intimen odnos med dnevnikom in avtorjem, ki je hkrati edini bralec svojih zapisov. Kar je bilo nekoč zasebno, je danes namenjeno utrjevanju družabnih vezi, sklepanju e-prijateljstev, gradnji želene identitete in uveljavitvi v spletnih skupnostih. Na desetine milijonov mladih prebivalcev globalnih internetnih zbirališč (denimo Myspace, Facebook, Friendster, Xanga, MSN Spaces …) svoje kotičke dojema kot nepogrešljivi del lastne samopodobe. Naslovi njihovih kibernetskih prebivališč so zanje pomembnejši od domačega naslova ali številke mobilnega telefona, dolgotrajne telefonske pogovore pa je nadomestilo »mreženje« – potepanje po spletnih mestih neznanih vrstnikov in nabiranje novih stikov.

Opremljanje osebnih spletnih prostorov z glasbenimi datotekami, fotografijami in komentarji so postali sestavni deli nove mladostniške kulture. Zanjo je značilna nenehna prisotnost, hipno sporočanje in neprestano izmenjavanje podatkov, ki ni več omejeno na ločene tehnologije, kar omogoča združevanje mobilnih telefonov, interneta in televizije. Mladostniki znajo živeti več sočasnih identitet, ki se lahko prepletajo z resničnostjo (druženje s sošolci v spletnih klepetalnicah) ali pa postanejo povsem neoprijemljive, saj geografske, nacionalne in starostne meje niso več pomembne. Vrednost posameznika določa število strani, na katerih se pojavlja povezava na njegov prostorček, sposobnost posredovanja koristnih informacij (glasbenih in filmskih nasvetov, primerkov izpitnih nalog, povezav na zanimive spletne strani …) in vključenost v »elitne« internetne druščine. Načini za doseganje priljubljenosti so pogosto podobni tistim, ki veljajo za nastopajoče v resničnostnih šovih: provokacija (objavljanje drznih fotografij in komentarjev), opisi najrazličnejših nočnih podvigov in čustveno razgaljanje. Cenjeni pa so tudi mladi avtorji, ki jim s svojimi pesmimi, doma posnetimi videospoti in drugimi umetniškimi izdelki uspe nagovoriti svoje občinstvo, od njega izvabiti komentarje ali ga celo navdušiti za ustvarjalne poskuse.

Ob tem najstniki niti ne pomislijo, da v svojih prispevkih razkrivajo številne občutljive osebne podatke. Ne le, da lahko nanje prežijo spolni prestopniki, ki svoje žrtve radi poiščejo med mladostno nerazumljenimi mučeniki. Globočine interneta bodo neizbrisno pomnile njihove stare zapise tudi tedaj, ko bodo morali obleči resne kostime in si nadeti svilene kravate. Proučevanje, izdelava in prirejanje osebnih internetnih dosjejev so postali zelo donosna dejavnost, katere vrednost bo prihodnje leto samo v ZDA presegla milijardo dolarjev letnih prihodkov. Na posebne agencije za preverjanje kandidatov se zato v Združenih državah zanaša vse več delodajalcev, iskalcev intimnega sopotnika in šolnikov. Znani so primeri, ko je internetno priznanje istospolne usmerjenosti zaprlo vrata elitne konservativne univerze, stari zapisi o mladostnem poigravanju z mehkimi drogami in alkoholom so preprečili službena napredovanja, zaradi kritike delodajalca na »anonimnem« spletnem dnevniku (blogu) pa so avtorji ostali celo brez služb.

»Vedno znova me preseneti, kaj vse so ljudje pripravljeni prostovoljno zaupati internetu,« je za ameriško revijo The New Scientist priznal Jon Callas, glavni varnostni svetovalec programerskega podjetja PGP, sicer izdelovalca orodij za šifriranje računalniških podatkov. Callas opozarja, da so postale spletne skupnosti zelo zanimive za organe državne varnosti, ki so neosebnim podatkom (denimo seznamom telefonskih klicev in internetne dejavnosti) že začeli dodajati podrobnejše opise: kaj počno državljani v prostem času, katere bloge radi prebirajo in kakšna je njihova politična, spolna ali nakupovalna usmerjenost. Potrošniške navade mladostnikov zanimajo tudi oglaševalske agencije, ki poskušajo iz analize mladostniških želja izluščiti prihodnje prodajne trende in svoja spoznanja uporabiti pri zasnovi in trženju novih izdelkov. Na brezplačne domislice mladih kreativcev pa računajo tudi nekateri upravitelji spletnih mest, ki uporabnikom pozabijo povedati, da so se z objavo odrekli avtorskim pravicam do svojih izdelkov. »Uporabniki interneta bi se morali zavedati, da so vse internetne objave javno dostopne,« dodaja Callas, »namesto tega so vedno znova presenečeni, ko jih v resničnem življenju doletijo posledice njihovih virtualnih zapisov.«

Erika zdaj razmišlja, kako naj se s hčerjo Tino pogovori o stvareh, ki jih je deklica opisovala obiskovalcem internetnega kotička. Vprašanje pa je, kako Tino opozoriti na osnovna vprašanja elektronske zasebnosti, saj med spletnim druženjem zagotovo ne razmišlja o prihodnjih delodajalcih, spolnih iztirjencih in oglaševalskih agencijah, ki morda prebirajo njene najstniške zapise. Za Tino je internet samoumeven sestavni del življenjskega vsakdanjika, pred katerim bo težko razvila vsaj osnovne obrambne mehanizme, Erika pa se te razsežnosti njenega sveta niti ne zaveda.

(Sobotna priloga Dela, 17. junij 2006, fotografija tanya/FlickrCC)