Drew Sullivan: ustanovitelj centrov za preiskovalno novinarstvo

Gospod direktor, ali za vami res stojijo ameriške tajne službe? To so me pred leti čisto resno vprašali moji sodelavci v sarajevskem centru za preiskovalno novinarstvo, je smeje povedal ustanovitelj centra Drew Sullivan. Odgovoril je, da na žalost nimajo tako vplivnih botrov, ampak naj še sami pridno širijo takšne govorice. Pomislil sem, da bodo morda moji sodelavci varnejši, če se bodo lokalni politiki, policaji in kriminalci bali vsemogočne Cie, se je pošalil med sprehodom po novem poslovnem središču.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 31. januar 2015, fotografija LJK

Varnost novinarjev in njihovih virov je za Sullivana izjemno pomembna, saj se njegova mreža regionalnih preiskovalnih centrov iz Bosne, Srbije in Romunije največ ukvarja s korupcijo in organiziranim kriminalom. V številnih državah jugovzhodne Evrope je takšno delo zelo tvegano, saj je včasih težko potegniti jasno mejo med visokimi državnimi uradniki, tajno policijo in mafijo, je pojasnil ameriški novinarski veteran. Politiki in poslovneži so jim večkrat dali vedeti, da so že pred objavo pridobili članke, v katerih so novinarji preiskovali njihove posle. Številni viri so umolknili, ker so jim takoj po srečanju z novinarjem zagrozili s tožbo, izgubo službe ali celo smrtjo. Zato mora vsak preiskovalni novinar opraviti zahtevna urjenja, ki včasih spominjajo na opise iz vohunskih romanov.

Tako stroga merila niso potrebna samo zaradi zaščite novinarjev in njihovih virov. Zaupanje v medije in novinarstvo je v javnosti tako nizko, da vsaka zgodba takoj sproži ugibanja in govorice, kdo se skriva za njihovim centrom in čigavim političnim interesom služijo. Pred takimi obtožbami se je zelo težko braniti, je dejal sogovornik. Edina učinkovita obramba je natančno preiskovanje zgodb in temeljito preverjanje vseh uporabljenih dejstev. Kar je najteže dopovedati prav novinarjem.

Kakšno novinarstvo je za vas preiskovalno? Britanski režiser dokumentarnih filmov Adam Curtis je v enem izmed lanskih intervjujev povedal, da je vsako pravo novinarstvo nujno tudi preiskovalno. Brez preiskovanja in preverjanja dejstev namreč ne moremo govoriti o novinarstvu, ampak kvečjemu o govoricah.

Curtis je bil malce prestrog. Pomemben del novinarstva je poročanje – kaj in kje se je zgodilo, kdo je nekaj povedal, kakšne so bile posledice. Natančno poročanje je pomembno, saj se iz poročil napajajo vsi zahtevnejši novinarski žanri: komentarji, kolumne in analize. Vendar so med poročevalskim in preiskovalnim novinarstvom pomembne razlike. Preiskovalni novinarji se trudijo razkriti informacije, ki jih nekdo aktivno poskuša prikriti. Za takšno delo pa potrebujejo znanja in veščine, ki jih poročevalci ponavadi nimajo.

Kakšna znanja so to?

Vzemiva, da vas zanima, kako poslovneži perejo denar v davčnih oazah. Novinar se mora zelo dobro znajti v javnih registrih, kjer so zapisane informacije o podjetjih in njihovih lastnikih. Zbrane podatke mora znati analizirati in poiskati vzorce, ki kažejo na sum korupcije ali pranja denarja. Poznati mora napredne tehnike zasliševanja, s katerimi lahko oceni verodostojnost vira in preveri trdnost njihovih zgodb, a hkrati sam ne razkrije občutljivih informacij o preiskavi. Mehanizme pranja denarja mora na koncu preiskave poznati tako dobro, da bi lahko tudi sam zgradil mrežo slamnatih podjetij v davčnih oazah, saj lahko le tako napiše dovolj jasno in prepričljivo novinarsko zgodbo. Poleg zahtevnih specialističnih znanj pa so za preiskovalnega novinarja nujne tudi nekatere značajske lastnosti, s katerimi se verjetno že rodijo.

Katere?

Nespoštovanje avtoritete, skrajna kompulzivnost, perfekcionizem in neskončna trma, zaradi katere vas vsaka ovira še bolj spodbudi pri iskanju skrite informacije – ne glede na strah, tveganje in težave, ki jih boste verjetno imeli v službi ali zasebnem življenju. Poleg tega morate imeti izjemno debelo kožo, saj vas zaradi vašega dela nihče ne bo maral: lastniki, donatorji, uredniki, drugi novinarji in vsi tisti, o katerih pišete. Tudi zato je pričakovana življenjska doba preiskovalnega novinarja samo petdeset let, če se pravi čas ne upokojite.

Zaradi katere značajske lastnosti ste namesto upokojitve izbrali Sarajevo?

Delo v ameriških medijskih ustanovah me je vse bolj dolgočasilo. V ZDA se novinarji večinoma ukvarjajo s potrošniškimi informacijami, kakovostjo življenja, visoko politiko in gospodarstvom. Zelo malo medijev pa ima posluh za zgodbe o življenju in smrti, ki so v tej regiji del vsakdanjika. Hotel sem raziskovati najbolj zahtevno in nevarno temo v eni izmed najbolj kompleksnih družb na svetu: organizirani kriminal v jugovzhodni Evropi. Ko sem prišel v Sarajevo, sem se počutil kot obiskovalci južne Afrike v devetnajstem stoletju. Sprehajal sem se po obali in med peskom na vsakem koraku zagledal surove diamante – novinarske zgodbe, ki jih je bilo treba samo obrusiti. Takšnemu izzivu se kot rojeni novinar nisem mogel upreti.

Torej je bil vaš prvi center za preiskovalno novinarstvo nekakšna brusilnica novinarskih diamantov?

Verjetno res! (Smeh.) Takšna obrtna brusilnica je bila nujna, saj so bile razmere v medijih grozljive. Javnost ni zaupala novinarjem, še zlasti ne preiskovalnim. Medijski lastniki so bili povezani z vplivnimi gospodarskimi in političnimi skupinami, zato so uporabljali medije za propagando in napad na nasprotnike. Vzorec je bil vedno enak: časopis je objavil dokument ali anonimko, ki je nekoga očrnila. Nihče ni preveril dokumenta ali ga umestil v širši kontekst, edini motiv je bil napad. V takem sistemu je bilo preiskovalno novinarstvo le drugo ime za politično obračunavanje. Najprej smo morali spremeniti to novinarsko kulturo, a smo porabili precej več časa, kot sem pričakoval.

Kaj vas je zaviralo?

Pred Sarajevom sem večkrat obiskal regionalne konference o medijski problematiki in poslušal zgodbe novinarjev, ki zaradi cenzure in pritiska lastnikov niso mogli opravljati dela. Prepričan sem bil, da bodo komaj čakali priložnost, ki jo je ponudil naš preiskovalni center. Imeli smo neodvisno financiranje, uredniško avtonomijo in mrežo sorodnih organizacij, ki so si izmenjavale informacije in znanje. Vendar so novinarji raje še naprej tarnali nad razmerami v medijih in ostajali v starih službah. Večina kandidatov pa ni dobro sprejela našega načina dela, zato smo se zelo hitro razšli.

Kakšen je bil ta način dela?

Največje težave so imeli z obveznim preverjanjem dejstev. Če pišete o organiziranem kriminalu, korupciji, zlorabi javne funkcije in pranju denarja, si ne morete privoščiti napak, saj imate zelo vplivne in premožne nasprotnike, ki lahko kupijo najboljše odvetnike. Zato mora vsako zgodbo preveriti posebna skupina izurjenih novinarskih bralcev, ki se postavijo v vlogo hudičevega odvetnika. Prispevek v nekaj tednih dobesedno razstavijo na prafaktorje in preverijo čisto vsak podatek ali trditev, ki jo je novinar zapisal v besedilu. Vse mora biti podprto z dokumenti, izpisi iz uradnih registrov, zapiski in posnetimi pogovori. Avtor se ne sme sklicevati na govorice, spletne vire ali novinarsko dokumentacijo, saj vemo, da so mediji površni in premalo zanesljivi. Takšni ukrepi so nujni, saj bi mafijski odvetniki ali državni tožilci izrabili najmanjšo napako za diskreditacijo zgodbe, novinarja in našega centra. Izguba zaupanja pa je za nas še bolj nevarna kot izgubljena tožba.

Vas pogosto tožijo zaradi objavljenih zgodb?

Letos so nas tožili petkrat, groženj s tožbami pa je bilo še nekajkrat toliko. Doslej smo bili približno dvajsetkrat na sodišču, a še nikoli nismo izgubili. Kar je dokaz, da so naši preiskovalci zares temeljiti. Nekajkrat so nam ponudili denar, če umaknemo zgodbo – tudi do 200.000 evrov. Prva leta so bili kar pogosti medijski napadi, v katerih so nas režimski komentatorji obtožili marsičesa – da smo plačanci tujih tajnih služb, izsiljevalci ali da snujemo državni prevrat (nasmešek). A so večinoma odnehali in nas zdaj kvečjemu ignorirajo.

Zakaj je novinarje tako motilo obvezno preverjanje dejstev?

Pri mlajših novinarjih, ki so že imeli nekaj izkušenj z delom v medijskih organizacijah, sem večkrat opazil neprijetno mešanico cinizma in relativističnega odnosa do resnice. Vajeni so bili delati hitro, vse informacije so pridobili z guglanjem in znali so oceniti, katere vsebine so najbolj primerne za lovljenje klikov. Če niso imeli vira, so si ga izmislili ali priredili. Preverjanje dejstev jim je bilo popolnoma tuje, saj ga njihovi uredniki niso nikoli zahtevali. V prvih letih novinarstva so tako zelo ponotranjili takšen način dela, da niso več sprejemali mojih kritik. Zato so le redki vztrajali dovolj dolgo, da so odpravili napake in se naučili obrti. Pri uveljavljenih novinarjih pa je bila največja težava njihov ego. Preprosto niso prenesli, da jim je nekdo preveril članek in jih opozoril na pomanjkljivosti ali zahteval dokaze za zapisane trditve.

Kako ste kljub omenjenim težavam našli sedanje sodelavce, ki vsako leto pobirajo novinarske nagrade in pridobivajo mednarodne štipendije za delo pri preiskovalnih projektih?

Po letu ali dveh smo ugotovili, da bomo morali poiskati in izobraziti mlade novinarje, ki jih še ni pokvarila lokalna medijska kultura. Ta odločitev se nam je zelo obrestovala, saj imam danes v vseh regionalnih centrih imenitne sodelavce, ki niso postali le odlični preiskovalci, ampak tudi zelo dobri mentorji.

Je vaš način dela vplival tudi na druge novinarske redakcije v regiji? Vam drugi mediji kdaj poskušajo prevzeti kakega prodornega novinarja?

Moji sodelavci me včasih zaskrbljeno vprašajo, kaj bo z njimi, če izgubimo vse donatorje in ostanemo brez denarja. Zelo dobro razumem njihove strahove, saj je medijska kultura še vedno tako nizka, da medijev ne zanimajo izurjeni profesionalni novinarji, ki bodo lastnikom skoraj zagotovo povzročali težave. Vendar sem prepričan, da naši centri za preiskovalno novinarstvo še kar nekaj časa ne bodo ostali brez denarja, saj je naše delo preveč pomembno za razvoj regije. To razumejo tudi naši donatorji, saj sem v zadnjih desetih letih zbral skoraj 12 milijonov dolarjev za ustanavljanje in vzdrževanje novinarskih centrov.

Kdo je pripravljen podpreti preiskovalno novinarstvo na Balkanu? Kakšne motive imajo vaši donatorji?

Zelo različne. Prva izbira so vedno organizacije in fundacije, ki podpirajo izobraževanje novinarjev ter si prizadevajo za spoštovanje človekovih pravic in svobode govora. Vendar je treba razmišljati širše, saj takšne ustanove prispevajo razmeroma majhne zneske in štipendije. Večje donatorje je treba poiskati drugje.

Se prijavljate na evropske razpise?

Evropskim birokratom in njihovim projektom se izogibam. EU je zame preveč pokvarjen in spolitiziran sistem, da bi se prijavljal na njihove razpise, ki praviloma nikoli ne dosežejo predvidenih učinkov. Enak odpor imam do državnih sredstev, saj ne morem prejemati denarja od politika, ki mu bom morda že čez nekaj mesecev dokazoval korupcijo ali zlorabo položaja. Veliko raje nagovorim tiste, ki imajo od našega dela koristi in jim ni vseeno, kako porabijo denar.

Kakšne koristi?

Tudi finančne. Predstavljajte si, da upravljate velik razvojni ali naložbeni sklad. Odločite se, da boste v regijo vložili veliko denarja za razvoj javne infrastrukture in spodbujanje gospodarstva. Kaj je največja grožnja za vašo investicijo? Da bo denar netransparentno porabljen zaradi korupcije in si ga bodo razdelile kriminalne združbe. Na sestanku vam pojasnim, da je preiskovalno novinarstvo zelo močno orožje za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, saj politične elite ne morejo zlahka spregledati ali potlačiti naših razkritij. Predstavim vam nekaj najodmevnejših zgodb in morda boste pripravljeni podpreti naše novinarske centre. Včasih mi očitajo, da je takšen pristop preveč »ameriški«, ampak tudi v preiskovalnem novinarstvu se morate naučiti, kako prodajati zgodbe. Sicer ne boste preživeli.

So takšni nagovori uspešni?

So. V zadnjih letih smo pridobili največ denarja prav za projekte, v katerih smo preiskovali korupcijo in organizirani kriminal. Trgovina z mamili je namreč postala tako velik problem, da regija še najbolj spominja na Mehiko – tranzitno državo, kamor veliki dobavitelji pripeljejo mamila in jih lokalne mafijske združbe razpošljejo po Evropi. Dejanske razsežnosti kriminalne mreže je zelo podrobno raziskal novinar iz srbskega centra za preiskovalno novinarstvo Stevan Dojčinović, ki je preiskoval znanega srbskega kriminalca Darka Šarića in zgodbo opisal v knjigi, kako je balkanski kokainski kartel osvojil Evropo.

Kako?

Za prevoz velikih pošiljk je še vedno najbolj primeren pomorski promet, zato kriminalna združenja upravljajo veliko ladijsko floto. Samo Šarić je imel najmanj dvajset ladij, s katerimi je prevažal mamila iz Južne Amerike v jadranska pristanišča. Od tam jih prepeljejo na velike črne tržnice, kjer se srečajo največje kriminalne združbe na svetu: južnoameriški narkokarteli, ruski klani, azijska svilna cesta in lokalna mafija, ki je odgovorna za veliko večino evropske trgovine z mamili. Vsa izmenjava je praviloma blagovna, brez denarja ali dokumentov. Na dražbah si izmenjajo dobrine – koliko kokaina za toliko marihuane, heroina ali hašiša. Nato si kriminalne organizacije razdelijo robo in se dogovorijo, kdo bo oskrboval najpomembnejše evropske trge – London, Berlin, Pariz in Skandinavijo – in uskladijo logistiko. Za prevoz manjših količin so zelo primerne družbe z močno izseljensko skupnostjo, saj lahko kriminalci vsakogar prisilijo, da postane njihov kurir. Trgovina je tako dobro organizirana in učinkovita, da so danes mamila v Evropi razmeroma poceni.

Črne tržnice verjetno ne bi bile mogoče brez sodelovanja vplivnih državnih uradnikov in politikov?

Preplet politike in kriminala je na tem prostoru zelo močan. Znani so primeri, da so v vladi sedeli ljudje, povezani s podzemljem. Vendar korupcija ni edini problem. Precej bolj me skrbi zažrtost organiziranega kriminala v vse plati družbe in gospodarstva. Tudi če sami niste pokvarjeni – kot politik ali državni uradnik –, vas povsod obkroža umazani denar. Kriminalne združbe s preprodajo mamil zaslužijo zelo veliko denarja, ki ga morajo nekako oprati. Zato skoraj ni ceste, tovarne, stanovanjske soseske, hotela ali turističnega kompleksa, ki ga ne bi vsaj delno zgradili z mafijskim denarjem. Brez podpore podzemlja težko zberete denar za volilno kampanjo ali kupite podjetje. V manjših pristaniščih z visoko brezposelnostjo je lahko celotna lokalna ekonomija odvisna od trgovine z mamili, saj kriminalne združbe zlahka najamejo pristaniške delavce, mornarje in avtoprevoznike, ki drugje ne najdejo dela. Najbolj neverjetno pa je, da kriminalci v tem okolju veljajo za nekakšne heroje in so užaljeni, če jih v člankih prikažemo kot negativce.

Podobno je ugotovil italijanski pisatelj in novinar Roberto Saviano, ki je v knjigi Gomora opisal neapeljsko mafijo in ga mora ves čas varovati policija. Povedal je, da mu mafijci niso toliko zamerili razkritja njihovih poslov kot »nespoštovanje«. Da so bili zanj samo navadni kriminalci.

Vodje kriminalnih tolp in klanov imajo polna usta junaštva, časti, pripadnosti družini in boja proti sistemu. V resnici so zlobne, sebične in morilske barabe. Izmečki, ki ne zaslužijo nikakršnega razumevanja ali celo spoštovanja. Zato upam, da v naših novinarskih zgodbah dovolj nazorno pokažemo, kakšni so v resnici in koliko gorja povzročijo.

Kako se vaši novinarji lotijo tako nevarnih nasprotnikov? Predstavljam si, da je njihovo delo zelo podobno nalogam policistov pod krinko.

Res je kar nekaj podobnosti s tajnim policijskim ali obveščevalnim delom. Urjenje za posebne naloge zajema zelo različne veščine – od samoobrambe in izogibanja zasledovalcem do varne komunikacije in pogajanja z ugrabitelji, če se nenadoma znajdete zvezani v prtljažniku avtomobila. Zelo previdni morate biti tudi pri delu z informatorji, saj lahko že najmanjša neprevidnost razkrije vaše vire in ogrozi njihovo življenje.

Razkritja nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna so pokazala, da takšne veščine danes potrebujejo vsi novinarji. Ne samo tisti, ki preiskujejo organizirani kriminal …

Res je. Večina novinarjev se še vedno ne zaveda, kako ranljive so elektronske komunikacije. Mi smo se tega naučili zgrda – ko so se nam preiskovani kriminalci ali državni funkcionarji posmehovali in nam kazali delovne osnutke naših člankov, ki so jih pridobili s prisluhi in prestrezanjem naše elektronske pošte. V našem prostoru namreč niso problem samo pokvarjene politične elite in podkupljeni policisti, ampak množica nekdanjih obveščevalcev, detektivov in upokojenih agentov, ki jih lahko najame kdor koli. Ti imajo dobre zveze pri telekomunikacijskih operaterjih in znajo uporabljati prisluškovalno opremo, zato lahko prestrežejo veliko večino nezaščitenih elektronskih komunikacij. Pred njihovimi prisluhi smo se kar učinkovito ubranili s šifriranimi sporočili in posebnimi kriptofoni, a smo morali razviti tudi neelektronske oblike komunikacije, saj nobena zaščita ni nezlomljiva, če imajo vaši nasprotniki dovolj denarja in politične moči.

Srečevanje na javnih mestih, uporabo posrednikov in skrivno izmenjavanje sporočil, kakršno lahko vidimo v starih vohunskih filmih?

Uporabo skrivnih imen namesto pravih, preiskovanje več vzporednih zgodb, s katerimi prikrijemo najpomembnejšo … Vseh metod vam ne morem razkriti. Lahko pa se pohvalim, da naših virov v makedonski vladi tudi po šestih mesecih zelo intenzivnega iskanja niso razkrili. Zaščita vira je najmanj, kar smo novinarji dolžni žvižgalkarjem, ki z razkritji tvegajo kariero ali celo življenje. Upam, da bodo vsaj v onstranstvu nagrajeni za pogum in vse dobro, kar so naredili za družbo. V tem življenju jih na žalost ne cenimo dovolj.

Ali vas kdaj zagrabi malodušje, ker se razmere v regiji kljub vašim razkritjem ne izboljšajo?

Nekateri novinarski kolegi imajo velike težave, če ne morejo rešiti sveta. Vendar jim odgovarjam, da to ni naša naloga. Zelo izčrpno smo predstavili trgovino z mamili in njene posledice, imenovali voditelje mafijskih klanov in pokazali, kako močno so povezani z lokalno in nacionalno politiko. Novinarji smo dolžni pridobivati prikrite informacije in opozarjati na nepravilnosti, a mora družba sama odločiti, kaj bo počela s tem vedenjem. Bo zaostrila boj proti kriminalu ali premislila o legalizaciji prepovedanih drog? Ameriška vojna proti drogam je brez večjega uspeha porabila za več kot 40 milijard dolarjev javnega denarja, ki bi ga bilo morda bolje nameniti preventivi, odpravljanju družbenih vzrokov za zasvojenost in pomoči odvisnikom. Vse to so vprašanja za obveščeno in aktivno javnost.

Ali vaše zgodbe dosežejo to javnost? Največji regionalni mediji le redko poročajo o vas, zato vam ostanejo predvsem objave na spletu. Je to dovolj?

Ni, saj niti najboljši novinarski prispevek ne more imeti učinka, če ga nihče ne prebere. Zato smo soustanovili mednarodno mrežo organizacij za razvoj novinarstva, kjer iščemo nove načine za pripovedovanje, posredovanje in financiranje novinarskih zgodb. Časopisov se bodo čez nekaj desetletij spomnili samo starejši, enaka usoda čaka televizijo. Če se bo tehnološki napredek stopnjeval s sedanjo hitrostjo, se bo novinarstvo verjetno preselilo v virtualno resničnost, interaktivne igre ali ga bomo nalagali naravnost v možgane.

In »pranje možganov« bo pridobilo čisto nov pomen?

Dobesedno! Če se vam zdijo takšni scenariji pretirani, samo pomislite, na kako zgodnji razvojni stopnji je današnje spletno novinarstvo. Ko prebiram spletne objave, najprej pomislim na začetke televizije, ko so novinarji pred kamero v studiu brali radijska poročila. Prave preboje bomo videli šele čez kakih deset ali petnajst let. Najprej pa nas skoraj zagotovo čaka temačno obdobje skrajne cenzure, ki je ne bodo zagovarjale samo avtokratske države, ampak tudi zahodne demokracije – zaradi strahu pred terorizmom ter verskimi in političnimi skrajneži. Danes bi se še lahko uprli omejevanju svobode izražanja na spletu, privatizaciji interneta in nenadzorovanim elektronskim prisluhom, ampak se bojim, da se znamo ljudje učiti samo iz napak. Upam le, da jih bomo znali dovolj zgodaj prepoznati in popraviti.