Elektronska pozaba

Nekaj dni po objavi prispevka o elektronski pozabi sem v mestu srečal fotografskega kolega, ki mi je povedal, da sem ga s člankom pošteno prestrašil. Vse datoteke s fotografijami ima shranjene na zunanjih trdih diskih, ki jim arhivarji – in tudi proizvajalci – napovedujejo tri do pet let življenjske dobe. Zato ga je zanimalo, kako naj ohrani dragoceni arhiv pred minljivostjo elektronskih nosilcev.

S tem vprašanjem sem se začel ukvarjati pred približno desetimi leti, ko me je poklicala neznana gospa. Dejala je, da pripravljajo darilo za njenega sina, ki se bo čez nekaj mesecev poročil. Zaželela si je njegove fotografije, ki je pred več kot petnajstimi leti nastala na travniku pred malo podružnično šolo v Poljanski dolini, ko je ravno začel obiskovati prvi razred. A se je izgubila, ko so se pred leti odselili s stare starševske kmetije.

Za iskanje starega negativa sem tedaj porabil samo kake pol ure, ga poskeniral in natisnil nekaj fotografij. Med pospravljanjem negativov v stari fascikel, pa sem pomislil, da je imela gospa s svojo fotografsko željo še srečo. Če bi me prosila za intervju, ki bi ga pred petnajstimi leti opravil s kakim njenim sorodnikom, in bi obstajal le kot datoteka na mojem tedanjem računalniku, bi bilo iskanje precej težje. Datoteka s pogovorom bi se verjetno nahajala na trdem disku starega računalnika, ki je že vsaj deset let odložen na podstrešju. Morda bi bil shranjen še na disketi in presnet na moje prve zapečene nosilce cd-r, ki danes z nekaj smole ne bi bile več berljive.

Čeprav sem se s problematiko hrambe elektronskih podatkov srečeval že prej, sem se šele ob prigodi s starim negativom zares zamislil, na kako krhke spominske temelje se naslanja informacijska revolucija. Takrat sem se tudi spet vrnil k fotografskemu filmu ter začel s starim contaxom beležiti dogodke svojih znancev – poroke, rojstva, smrti, srečanja, novorojene otroke in družinska srečanja.

V zadnjih petih letih so ti negativi že trikrat ohranili edine zapise o prvem otroškem letu, saj so enemu znancu ukradli prenosnik z vsemi posnetki, dvema pa sta odpovedala trda diska (varnostnih kopij niso imeli). Vendar je uporaba fotografskega filma danes omejena in ne reši vprašanja, kako shranjevati digitalne fotografije, ki tudi pri meni močno prevladujejo.

Nosilci cd-r in dvd-r niso najboljša izbira. Ko sem pred leti presnemaval cedeje in devedeje na diske, se mi je vsaj na vsakem desetem nosilcu zgodilo, da računalnik ni mogel prebrati vseh zapisanih datotek. Izguba sicer ni bila velika, a mi je izkušnja potrdila, da začnejo optični nosilci že po samo nekaj letih »pozabljati« zaupane podatke – kljub skrbni hrambi (v škatlicah, v temnem in nepretoplem prostoru …).

S trdimi diski sem imel doslej srečo, saj so me pregovorno previdni informatiki prepričali, da si moram nujno omisliti vsaj diskovno polje raid (podvojeno zapisovanje podatkov na dva diska) in si podatke pridno varnostno kopirati na omrežni disk (nas), kar mi je že enkrat rešilo podatke (odpoved enega diska). Če bi hotel upoštevati dodatna varnostna priporočila, bi moral celoten arhiv redno kopirati še na zunanji disk in ga spraviti pri kakem prijatelju, če mi slučajno vlomijo v stanovanje. Vse pogostejši so tudi nasveti, da je treba pomembne datoteke shraniti v oblak, kjer zanj skrbijo strokovnjaki, ki se na hrambo podatkov spoznajo precej bolje kot običajni uporabniki.

Pri hrambi elektronskih podatkov je – podobno kot pri vprašanju elektronske zasebnosti – najteže najti kompromis med pretirano brezskrbnostjo in preganjavico. Proizvajalci podatkovnih nosilcev doslej niso razmišljali o arhivskosti, saj nihče ni predvidel, koliko elektronske zapuščine bo nekoč shranjeno na poceni (tudi cenenih), množičnih in potrošniških elektronskih napravah, ki so jim razvijalci namenili le po nekaj let delovanja. Zato je redna izdelava varnostnih kopij nujna za vsakega ustvarjalca digitalnih vsebin, ki želi ohraniti svoje delo. Pri tem se ne moremo zanašati samo na eno tehnologijo ali storitev, ampak bo treba podatke shranjevati na več lokacijah – lokalno in oddaljeno. Ustrezne strategije pa se bodo verjetno oblikovale šele čez nekaj let, ko se bo iztekla življenjska doba današnjih nosilcev in bo odmevno propadlo nekaj ponudnikov oblačnih storitev, ki danes tekmujejo za stranke. Streznitvene učinke bodo verjetno imele šele prve podatkovne katastrofe.

Čeprav danes ni mogoče dokončno odgovoriti, kako zanesljivo poskrbeti za preživetje elektronskih podatkov, je prvi korak kljub temu preprost: nakup zunanjega diska in varnostno kopiranje vsebine računalnika. Tega opravila se po neuradnih ocenah loti manj kot desetina vseh uporabnikov elektronskih naprav – od računalnikov do pametnih mobilnikov in tablic. Celo takih, ki živijo od produkcije in prodaje digitalnih vsebin.