Fotografske podobe bele nadvlade

Li Zhensheng je bil uradni fotograf kitajske komunistične partije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Fotografiral je pomembne politične govore, delavske podvige, otvoritve novih tovarn, vojaške parade in druge velike revolucionarne pridobitve. Njegove negative so pred objavo skrbno pregledali cenzorji. Le zadnji, sedemintrideseti ali osemintrideseti posnetek, je imel samo zase.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,  14. december 2013, fotografija Ernest Cole

Zhensheng je svojo leico napolnil v temnici in previdno napel film do začetka traku, kjer še ni bilo številčnih oznak. Cenzorjem je pridno oddajal negative od prvega do šestintridesetega posnetka, sam pa je takoj po razvijanju odstrigel ničti in sedemintrideseti posnetek in ju shranil v svoj skriti arhiv. Sprva se je na teh ukradenih arhivih samo zabaval – se fotografiral doma ali na službenih poteh ter družini kazal neznane lepote Kitajske. Pozneje je začel na skritih posnetkih beležiti tudi temnejše plati ljudske revolucije.

Njegove necenzurirane fotografije sem si lani ogledal na fotografski razstavi Everything Was Moving v londonskem Barbicanu, kjer so organizatorji prikazali precej drugačen pogled na revolucionarna šestdeseta.

Izbrali so fotografe, ki so se morali pri delu znajti podobno kot Li Zhensheng. Mehičanka Graciela Itubride je kot nenavadna ženska s fotoaparatom premagovala spolne stereotipe v moški južnoameriški družbi. Ruskega inženirja Borisa Mihalova so odpustili, ko je KGB odkril njegov negativ s posnetkom gole soproge (akti so bili v Sovjetski zvezi strogo prepovedani do leta 1986), zato je začel sovjetska gola telesa skrivati v domiselnih fotografskih montažah. Malick Sidibé je spremljal mladostniška popkulturna gibanja v postkolonialni Afriki, nemški fotograf Sigmar Polke je popotoval po Afganistanu pred sovjetsko okupacijo, Japonskega ustvarjalca Šomeja Tomacuja je zanimala plaha japonska povojna kultura pod Američani.

Najbolj pa me je pritegnila tragična zgodba južnoafriškega fotografa Ernesta Cola – revnega črnskega fanta, ki je hotel postati zdravnik, dokler ni nekoč v izložbi prvič zagledal fotoaparata in začel sanjati o fotografskem poklicu. A se je rodil v slabotnem temnem telesu in v državi, ki njegovi rasi ni priznavala niti statusa enakovrednih ljudi, kaj šele državljanov. Cole se pod apartheidom ni mogel izobraževati ali opravljati poklica, ki je bil namenjen večvredni rasi. A je kljub oviram postal eden izmed najslovitejših južnoafriških fotografov in kritikov državnega rasizma, čeprav je moral plačati zelo visoko ceno.

Črno postane obarvano

Za Ernesta Cola sem prvič slišal v dokumentarnem filmu o znanem afriškem fotografu Jürgenu Schadebergu. Mladi Nemec je po krajši fotografski praksi v začetku petdesetih let zapustil domovino in se preselil v Južno Afriko. Tam se je kmalu vključil v živahno glasbeno skupnost črnih jazzovskih glasbenikov, se pridružil vplivni reviji Drum in postal eden prvih belih fotografov, ki so vstopili v vsakdanjike črnske južnoafriške večine.

Schadeberg je v zametkih apartheida prepoznal številne poteze režima, ki ga je doživel v otroštvu, zato je bilo njegovo fotografsko delovanje vse bolj angažirano. Kot belec se je lahko neomejeno gibal po državi in objavljal posnetke nasilja nad črnim prebivalstvom. Kot urednik fotografije pri Drumu pa je lahko najemal nadarjene mlade črnske fotografe, ki jih nihče drug ni upal zaposliti ali objaviti njihovih fotografij. Med njimi je bil tudi Cole, ki mu je naklonjeni duhovnik podaril prvi pravi fotoaparat, da je lahko vpisal dopisni tečaj fotografije na newyorškem fotografskem inštitutu.

Schadeberg se je Cola spominjal kot nedružabnega, značajsko napornega, a neznansko odločenega fanta, ki je vpijal fotografsko znanje, preživel cele noči v temnici in prinašal posnetke, ki so mu jih izkušenejši kolegi odkrito zavidali. Hitro je napredoval, a sta ga vedno znova ovirali njegova barva kože in revščina. Kot pripadnik manjvredne rase je bil deležen zelo pomanjkljive izobrazbe, zaradi česar se je med svetovljansko družbo na Drumu počutil manjvrednega. Ko se je hudo poškodoval v prometni nesreči, je zaradi »črnske« zdravstvene oskrbe nepotrebno izgubil obe kolenski pogačici in ni več mogel normalno hoditi. Največja ovira pa so bili zakoni, ki so črncem prepovedovali ustanovitev podjetja ali katero koli drugo obliko (samo)zaposlitve, ki bi Colu omogočila opravljanje fotografskega poklica.

A se je Cole domislil izvirne rešitve, so biografom zaupali njegovi tedanji prijatelji. V Južni Afriki je obstajala posebna birokratska rasna kategorija za mešance med črnimi in nečrnimi starši, ki so jim preprosto rekli »obarvanci«. Ti sicer niso imeli enakih pravic kot belci, a zanje niso veljale omejitve za opravljanje večvrednih poklicev. O obarvanem statusu je odločala posebna komisija, sestavljena iz uradnikov, policije in posebnih rasnih strokovnjakov, ki so – kot v znanem futurističnem filmu Iztrebljevalec – uporabljali »znanstvene« metode za ločevanje »pravih črncev« od nekoliko inteligentnejših »obarvancev«.

Komisija je bila najbolj pozorna na rabo jezika, saj da pravi črnci niso sposobni pravilnega naglaševanja nekaterih besed v afrikanščini, je postopek opisal Cole. Najpomembnejši preizkus pa je bil, kako držiš svinčnik in kako pokažeš svojo višino. Belci višino pokažejo tako, da stegnejo eno roko in nato obrnejo dlan navzdol pod pravim kotom, črnci pa dvignejo obe roki nad glavo in naredijo trikotnik. Cole se je temeljito pripravil na preizkus. Vadil je afrikanščino in se učil navidez zmedeno, a še vedno spontano odgovarjati na ključna vprašanja. »Ko sem pravilno opravil še preizkus s kazanjem višine, mi je komisija takoj priznala status obarvanca, čeprav so imeli pred nosom dokumente, da sta moja starša črna. Očitno je bilo zanje nepredstavljivo, da bi bil lahko pripadnik manjvredne rase dovolj inteligenten, da bi preslepil njihov znanstveni preizkus,« je razmišljal.

Z novimi dokumenti, statusom in priimkom je Cole (prej Kole) postal verjetno prvi črni fotografski svobodnjak v Južni Afriki. A to še ni pomenilo konca njegovih težav.

Nikoli prelomljeni okovi

Mladi fotograf je sicer smel opravljati svoj poklic, a ga je zaradi barve kože nenehno preverjala policija. Na vsako nalogo je moral jemati račune za fotografsko opremo – kot dokaz, da je ni ukradel. Številni časopisi in revije niso hoteli objavljati njegovih fotografij ali so mu ponujali nekajkrat nižje plačilo. Ko je sedel v lokalu ali fotografiral dogodek, so nanj ves čas prežali agenti tajne policije. Zaradi drznih fotografskih reportaž so ga oblastniki včasih sumili revolucionarstva (ko je poročal o nasilju nad črnci), drugič kriminala (kadar je raziskoval južnoafriško kriminalno podzemlje). V črnskih skupnostih pa so se ga zaradi fotoaparata in nenehnega policijskega spremstva začeli izogibati in se ga bati kot morebitnega ovaduha.

Ko so ga aretirali zaradi posnetka belega policista, ki je na ulici plesal s črnko, in so mu začeli pripadniki tolp groziti zaradi domnevnega sodelovanja s policijo, je Cole prosil prijatelje, naj mu spravijo negative, in se leta 1966 umaknil v London. Tam je dolgo iskal založnika za svojo knjigo, dokler ga ni nekdanji urednik Schadeberg povezal s fotografi agencije Magnum (Schadeberg je moral zaradi težav z oblastmi prav tako zapustiti Južno Afriko). Po nekaj mesecih je s fotografijami in negativi odpotoval v New York, kjer je leta 1967 izdal House of Bondage – prelomno knjigo o življenju južnoafriških črncev pod apartheidom.

Knjigo so navdušeno sprejeli borci za civilne svoboščine in afriško-ameriški aktivisti, ki so opozarjali na nesprejemljivost rasne segregacije v ZDA. Za Cola so se začele zanimati velike fotografske agencije in revije. Fondacija Ford mu je podelila bogato štipendijo za nov fotografski projekt – reportažo o življenju črncev na ameriškem jugu. Vendar mu knjiga ni prinesla samo uspeha. V domovini je bila prepovedana in ob vrnitvi bi ga čakal zapor. Zaradi neurejenih odnosov z oblastmi in »pobega« iz države ni imel urejenih dokumentov, zato je težko potoval po svetu in si urejal začasno prebivališče. Prizori očitne in prikrite rasne diskriminacije v ZDA so ga vse bolj spominjali na domači apartheid. Ves čas so ga preganjali strahovi pred neznanimi zasledovalci, slabo je prenašal pritiske nenadne slave in mučile so ga vse hujše depresije.

Cole je prekinil večino stikov s prijatelji in vse več časa preživel na ulici. Iz ZDA je odpotoval v London, nato na Švedsko in Norveško, a se nikjer ni mogel ustaliti. Projekta za Fordovo fundacijo ni nikoli dokončal, čeprav so mu večkrat podaljšali štipendijo in rok za oddajo fotografij. Fotografske opreme že dolgo ni imel več. Negative in fotografije je pozabil v nekem zakotnem newyorškem hotelu in lastnik jih je najverjetneje prodal na dražbi, ker Cole ni mogel plačati računa (tega dela njegove fotografske zapuščine niso nikoli našli). Njegovo telesno in duševno zdravje se je slabšalo in konec osemdesetih let je izvedel, da ga razjeda rak na trebušni slinavki.

Okovi, ki so ga omejevali vse življenje, so začeli popuščati šele pred smrtjo. Doktor Shahin Rafii, ki je skrbel za Cola na onkologiji, se spominja dneva, ko sta 11. februarja 1990 skupaj gledala televizijska poročila in izvedela, da so Nelsona Mandelo izpustili iz zapora. »Cole je bil zaradi kemoterapije zelo šibek, a se je kljub temu blaženo smehljal, ko je v bolniški postelji ves dan spremljal poročila o dogajanju v domovini,« se je zadnjih dnevov spominjal Rafii. Za vrnitev v Južno Afriko je bil Cole že preveč šibak, a je doživel vsaj še obisk matere in svojcev, ki jih ni videl skoraj štirideset let. Njegov pepel je družina odnesla domov, kjer so prijatelji in člani Afriškega nacionalnega kongresa poskrbeli za dostojen pogreb.

Večne podobe rasizma

Ko sem po smrti Nelsona Mandele doma listal Colove in Schadebergove monografije s podobami življenja pod apartheidom, sem pomislil, da se po samo dveh desetletjih že skoraj ne spominjamo več dejanske narave režima, ki je za več kot 27 let zaprl afriškega državnika in revolucionarja. Poslušamo njegove izjave in prebiramo portrete o njegovi veličini, le težko pa si predstavljamo, v kakšnem družbenem okolju se je začel njegov upor.

Apartheid ni pomenil samo kratenja državljanskih pravic pripadnikom napačne rase, ampak celoten družbeni sistem, ki je temeljil na rasizmu. Na fakultetah so profesorji »znanstveno« dokazovali, da črncem ni treba priznavati človekovih pravic, ker da »evolucijsko« in psihološko niso dosegli enake razvojne stopnje kot belci. Za to manjvredno raso so izoblikovali »prilagojen« izobraževalni sistem, ki je otrokom dajal samo tista osnovna znanja, ki so jih potrebovali za opravljanje »rasi primernih« zaposlitev. V trgovinah za črnce je bilo mogoče kupiti samo najosnovnejše potrebščine, po enakem načelu so belci organizirali tudi zdravstvo, javno upravo, kulturno življenje in politiko. Za belo manjšino črnci v resnici niso bili zatirani, ampak so zgolj zasedali podrejene družbene vloge, ki so jim pripadale po naravnem redu.

Prizori vsakdanjega življenja južnoafriških črncev, ki jih je kljub nenehni ogroženosti fotografiral mladi Ernest Cole, zelo nedvoumno razgalijo režim, proti kateremu se je boril pokojni Nelson Mandela. Colovi šolarji, ki morajo sedeti na tleh, natrpani »črnski« vlaki in avtobusi, zapuščeni bolniki v črnskih zdravstvenih domovih, uklenjene žrtve tajne policije in zgarani rudniški delavci niso samo nemočni, revni in bolni, ampak tudi brezpravni in razčlovečeni. Ker Mandela takemu sistemu ni priznal legitimnosti, so ga razglasili za terorista. A njegovo dejanje kaže, da je včasih to edina pravilna človeška in državljanska odločitev.