Mladim računalniškim programerjem v Avstraliji ne manjka dela, je povedal King, vendar je to delo razmeroma nezanimivo. Glavni zaposlovalci so domače podružnice tujih nadnacionalk in javni sektor: vlada, državne ustanove in njihovi podizvajalci. Delodajalce zanimajo praktične programerske naloge – od uporabe in prilagajanja standardnih programskih orodij do uvajanja informacijskih sistemov. Od programerjev pa pričakujejo predvsem učinkovitost in prilagajanje njihovi organizacijski kulturi.

King se je kmalu naveličal svetovalskih in projektnih nalog. Ker Avstralija nima razvite softverske industrije, se je začel umikati v odprtokodno skupnost, saj mu je ustrezala njena filozofija odprtega sodelovanja in iskanja rešitev za probleme, ki se jih velike programerske hiše niso lotevale. Za nov projekt ni potreben denar, le dobra zamisel in veliko časa. Zamisel je že imel – izboljševanje podatkovnih baz –, nekaj več težav je bilo s časom, saj je zaradi njegovega odprtokodnega dela vse bolj trpela služba. Dokler ni delodajalcu zaradi »vse hujše neresnosti« zmanjkalo potrpljenja in ga je odpustil.

To je bilo najhujše in najboljše obdobje v mojem življenju, se je spominjal King. Stanoval je pri tedanjem dekletu in vse noči programiral. Ko je ostal čisto brez denarja, je poiskal začasno službo, jo izgubil in se spet posvetil razvoju svoje rešitve. Njegovo delo je začelo krožiti med programerji, ki so mu pošiljali vse več predlogov, pripomb in programskih vrstic, s katerimi so izboljševali Gavinov izdelek (hibernate).

Uporabniška skupnost je rasla in za Kinga se je začenjalo novo obdobje. Videl je, da je njegova rešitev očitno zanimiva, vendar ni vedel, ali se bo lahko z njo kdaj tudi preživljal. Ker je odprto programje večinoma brezplačno, se odprtokodna podjetja večinoma preživljajo z uvajanjem storitev, tehnično podporo in svetovanjem. A tega ni mogel več početi sam, saj je moral vse več časa reševati uporabniške težave, pisati vse natančnejša navodila in dokumentacijo ter odgovarjati na elektronska pisma, ki so ob nemogočih urah prihajala iz različnih časovnih pasov.

Odhod v ZDA

»Čeprav je to skregano z vsemi pravili dobre poslovne prakse in marketinga, sem začel postajati neprijazen do uporabnikov, ki so me spraševali stvari, ki sem jih natančno opisal v navodilih,« se je spominjal avstralski razvijalec. Vedel je, da bo moral stike z uporabniki prej ali slej prepustiti nekomu drugemu. Kdo je ta drugi, pa je izvedel, ko se mu je odprla prva velika priložnost: vabilo za nastop na veliki razvijalski konferenci v Bostonu.

Po konferenci ga je nagovoril predstavnik ambicioznega mladega podjetja Jboss, ki je poslovno nišo našlo v obetavnem programskem jeziku java. Jboss mu je ponudil mamljivo mesto pri razvoju aplikacij v javi, ki je Kingu končno omogočilo neomejeno programiranje. K Jbossu je povabil tudi druge razvijalce, ki so mu pomagali razvijati prvotni izdelek, poleg programiranja pa se je učil tudi drugih veščin, ki jih potrebujejo programerji: nastopanja na konferencah, predstavljanja izdelkov prihodnjim strankam, mreženje in nenehno spremljanje konkurenčnih podjetij, kjer so nastajale nove zamisli in so delali programerji, ki si jih je želel imeti v svoji ekipi.

Ameriška miselnost je bila veliko drugačna od avstralske. »Če sem doma omenil šefu, da je IBM-ova ali Microsoftova rešitev nerodna in sem mu predlagal izboljšave, me ni jemal resno, ker da IBM in Microsoft že vesta, kaj delata. Če sem to izjavil v Ameriki, pa me ni nihče imel za norega ali preveč samozavestnega, ampak me je vsak pozorno poslušal in razmišljal, ali lahko z mojimi zamislimi kaj zasluži,« je pojasnil King. Poleg odprtosti in posluha za še tako nore zamisli mu je v ZDA ustrezala tudi »zaslugokratskost« ameriške programerske skupnosti, ki je dobrim neodvisnim programerjem omogočala skoraj zvezdniške statuse.

Vendar je spoznal tudi drugo plat ameriškega trga. Lastniki Jbossa so prav tako dobili ponudbo, ki je niso mogli zavrniti, in podjetje je postalo del odprtokodne korporacije Red Hat.

Za Kinga sprememba ni bila lahka. V manjšem podjetju je bila teža posameznika precej večja, v velikem podjetju pa se je še tako nadarjen programer hitro izgubil v množici podobnih posameznikov, saj so ga zasuli z delom, pred katerim je hotel pobegniti že v Avstraliji.

Če je hotel ohraniti nekdanji sloves v programerski skupnosti, je imel samo dve možnosti: zapustiti Red Hat in se lotiti novega odmevnega projekta ali premisliti, kako izrabiti velikost, kapitalsko moč in infrastrukturo velikega podjetja. Nadrejene je prepričal, da so podprli njegovo raziskovalno skupino, ki je začela razvijati novo javansko platformo (ceylon), ki bi ga zaposlovala še nekaj let. Potem bo verjetno čas za nekaj novega, je takrat napovedal King.

Računalništvo v oblaku

Kaj ločuje povprečnega programerja od vrhunskega? Kako danes načrtovati programersko kariero? Programerji se ne razlikujejo toliko po veščinah, ampak bolj po podjetnosti, odnosu do tveganja, komunikacijskih veščinah in prepričanosti vase, je prepričan Avstralec. Delo za veliko programersko hišo je dobra referenca za delo v drugi veliki programerski hiši in lahko prinese razmeroma udobno službo. Če pa se hočete uveljaviti kot samostojen razvijalec in programer, je sodelovanje pri odprtokodnih projektih boljša možnost, saj si ustvarite programersko ime – kdo sploh pozna kakega programerja, ki dela pri Applu! – in ste zanimivejši za mlada tehnološka podjetja.

»Če se odločite za takšno karierno pot, lahko pozabite na pisanje zaposlitvenih prošenj, ampak sprogramirajte kaj zanimivega, rešite praktičen problem in se seznanite s platformami, ki jih podpirajo velika podjetja. To je najboljši način, da vas opazi programerska skupnost in delodajalci vidijo, da se zares spoznate na njihovo tehnologijo,« je svetoval King.

ZDA bodo kljub vzponu Kitajske in Indije še dolgo ostale najboljše okolje za tehnološke inovacije, največ priložnosti bodo v prihodnjih nekaj letih prinesle mobilne storitve in računalništvo v oblaku. Za naslednjo veliko reč pa bom verjetno že prestar, se je nasmehnil sogovornik.