Geert Lovink, raziskovalec spletnih družbenih fenomenov

Nove tehnologije prinašajo gospodarsko rast in blaginjo, rešujejo okoljske probleme in izboljšujejo učinkovitost podjetij in javnega sektorja. Spodbujanje podjetniške miselnosti in ustvarjalnosti (oziroma »kreativnosti«) je najboljši recept za ustvarjanje novih delovnih mest in izboljševanje evropske konkurenčnosti. Če bo Evropa dovolila, da jo prehitijo ameriški in azijski tekmeci, je ogrožena njena družbena in politična prihodnost. Pravo pot v digitalne čase pa nam lahko pokažejo le mladi uporabniki tehnologij, ki niso obremenjeni s preteklostjo in starimi družbenimi vzorci.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 5. junij 2010, fotografija LJK

Nepremičnine lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot

S temi mislimi so udeležence svetovnega vrha o informacijski tehnologiji WCIT2010 prejšnji torek v Amsterdamu nagovorili visoki predstavniki evropske politike in velikih tehnoloških podjetij. Na veliki oder amsterdamskega kongresnega centra RAI je prejšnji torek najprej stopil španski državni sekretar za telekomunikacije Francisco Ros Perán. Obiskovalcem je povedal, da Evropa na področju novih tehnologij vse bolj zaostaja za razvitimi azijskimi državami in ZDA, zato sta ogrožena konkurenčnost evropskega gospodarstva in njeno okrevanje po globalni krizi. Njegovemu otvoritvenemu nagovoru je sledila evropska komisarka za digitalno agendo in podpredsednica evropske komisije Neelie Kroes in zatrdila, da lahko »staro evropsko damo« v prihodnosti reši le pametna raba »mladostnih« informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Njene besede sta povzela vplivna predstavnika velikih tehnoloških podjetij Intel in IBM ter jih dopolnila s praktičnimi primeri, kako lahko nove tehnologije pomagajo reševati nekatere največje težave evropske skupnosti – staranje prebivalstva, neučinkovito rabo vodnih in energetskih virov, prometne zagate in zastarel izobraževalni sistem.

Opisanemu scenariju v zadnjem desetletju sledijo skoraj vsi uvodni nastopi politikov, komisarjev in prodajalcev tehnologije na velikih svetovnih konferencah, ki se dotikajo novih tehnologij, telekomunikacij in »družbe znanja«. Vendar pa resničnost ni tako preprosta, kot jo rišejo politične razvojne strategije, je opozoril ustanovitelj amsterdamskega inštituta za spletne kulture, spletni aktivist in profesor novih medijev na univerzi v Amsterdamu Geert Lovink. Ko politika spregovori o tehnologiji, kreativnosti in revolucionarnih potencialih mladih uporabnikov spleta, je treba zelo pozorno prisluhniti, kaj nam govori in kakšne politične usmeritve se skrivajo v njenih besedah.

»Kreativnost« je namreč postala sopomenka za komercialno izkoriščanje intelektualne lastnine, ki lahko resnično ustvarjalnost prej zavira, kot nagrajuje. Spodbujanje podjetniške miselnosti je morda le nekoliko prijaznejša oblika priznanja, da se socialna država poslavlja, zato bo moral vsak poskrbeti zase. Občudovanje mladih uporabnikov spleta zlahka prikrije neprijetna vprašanja, kakšna izobrazbena in zaposlitvena prihodnost jih čaka, ko ne bodo več sodili v kategorijo »mladih uporabnikov tehnologij«. Nekritična uporaba prispodobe interneta in njegovih omrežij pa nas zlahka zavede v poenostavljene razlage kompleksnih družbenih trendov, je prepričan Lovink.

Londonski poslovni tednik Economist je v nedavnem prispevku o laboratorijsko ustvarjenem življenju uporabil številne primere, ki jih poznamo iz računalništva. Biotehnološki zanesenjaki si bodo po svetovnem spletu kmalu začeli izmenjevati podatke o genskem zapisu živih vrst, »hekali« stare organizme, da bi jim dodajali ali odvzemali določene lastnosti, ter na domačih računalnikih ustvarjali nove življenjske oblike s kopiranjem in lepljenjem genskega koda. Je mogoče s takimi internetnimi prispodobami napovedati prihodnost sintetične biologije?

Ljudje vedno poskušajo najti kulturno logiko ali kak naravni zakon, ki se skriva za tehnološkimi in družbenimi fenomeni. Ko medijski komentatorji verjamejo, da so odkrili kulturni zakon interneta, ga poskušajo prenesti tudi na druga področja – vodenje organizacij, upravljanje naravnih virov, organizacijo političnih kampanj in družbenih gibanj, distribucijo električne energije … Internet je zato postal simbol za vsako decentralizirano obliko organiziranja in sodelovanja – od enciklopedične wikipedie do novih medijev, kjer se je zabrisala meja med producenti in potrošniki. Hkrati je postal tudi prispodoba hitrega, celo revolucionarnega razvoja, saj marsikdo verjame, da se lahko vsako področje razvije podobno kot osebno računalništvo in internet, če mu dodamo omrežno dimenzijo.

Je to pričakovanje upravičeno?

Večina teh primerjav je zelo površnih, saj pozabljajo, da sta se osebno računalništvo in internet razvila v zelo specifičnih zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščinah, ki jih ni mogoče ponoviti. Internet ni naravni pojav, ki se je preprosto zgodil. Njegov razvoj je omogočila skoraj neomejena količina denarja, ki ga je v ameriški vojaški proračun prelila hladna vojna. Vendar danes hladne vojne ni več. Ni velikega nasprotnika, ki bi se ga morali bati in bi upravičeval tako velika vlaganja v obrambo.

Kaj pa strah pred terorizmom, ki ustvarja nekakšne večne vojne razmere? Ali napovedan boj za globalno prevlado med Kitajsko in ZDA? Kitajsko načrtno vlaganje v znanost in znanstvenike malce spominja na nekdanjo hladnovojno oboroževalno tekmo z drugimi sredstvi.

Ne upam si tvegati primerjave s hladno vojno, saj bi bila morebitna tekma med Kitajsko in ZDA precej drugačna od tiste med ZDA in Sovjetsko zvezo. Sicer je čisto mogoče, da se bodo Kitajska in ZDA spustile v obdobje medsebojne hiperkonkurence, ki utegne spodbuditi velika vlaganja v tiste proizvodne panoge in tehnologije, ki bi zmagovalcu domnevno omogočile globalno prevlado. Vendar ne smemo pozabiti, da bi tak boj potekal znotraj enake ideologije – ideologije globalnega kapitalizma, ki ima precej drugačno logiko, kako razporejati denar, kot nekdanje hladnovojne velesile. To je sistem, ki spodbuja in celo zahteva razdrobljenost, zato ni sposoben mobilizirati velike količine denarja in človeških virov v zgodnje stopnje razvoja nečesa novega. Ideja, da bo bioinženiring nekoč postal novi internet, se sicer lepo sliši, vendar bi za tak prehod potrebovali danes nepredstavljiva vlaganja denarja in energije. Poleg denarja pa za take tehnološke preskoke potrebujete tudi veliko zares predanih, fanatičnih, morda celo malce norih ljudi, ki bodo svojemu delu posvetili celo življenje – kar se je zgodilo v razvoju osebnega računalništva.

Na kar radi pozabljajo evropski in drugi svetovni politiki, ki svojim volivcem obljubljajo nove silicijeve doline …

In pri tem ne upoštevajo, da osebno računalništvo ni bilo samo tehnološki, ampak tudi kulturni fenomen, ki ga Nekalifornijci težko razumejo. O vrednotah tedanjih kalifornijskih libertarnih tehnohipijev, ki so še danes prisotne med številnimi tehnološkimi zanesenjaki in internetnimi podjetniki, zelo malo vemo. So mešanica tehnološkega new-agea in ezoterike, nepriznavanja avtoritet, vere v demokracijo, paničnega strahu pred državnim nadzorom, političnega konservativizma in popolne nesposobnosti kritike sistema, znotraj katerega delujejo.

Podobne vrednote v Evropi včasih pripisujemo neoklasičnim oziroma neoliberalnim ekonomistom.

Evropski kritiki pogosto primerjajo kalifornijsko ideologijo z neoliberalizmom, a menim, da ta primerjava ni najboljša. Tehnološki zanesenjaki so nenavadna družbena skupina. Obožujejo orožje, a sovražijo vojske. Borijo se za demokracijo, a ne vidijo nedemokratične narave korporacij. Pišejo svobodno programje, a hkrati zagovarjajo pravico do razširjanja nacistične propagande. Gradijo decentralizirana internetna omrežja, a ne čutijo nobene potrebe po enakomernejši razporeditvi družbene moči. Cenijo zasebnost, njihova heroja pa sta Facebook in Google, ki uporabniško zasebnost prodajata oglaševalcem …

Se avtorji razvojnih strategij res ne zavedajo vseh posebnosti silicijeve doline, zaradi katerih je neponovljiva celo v ZDA?

Težko reči, ali se jih res ne zavedajo ali nanje namenoma pozabijo, da bi njihove strategije zvenele bolj prepričljivo. Vendar to niti ni najbolj pomembno. Zame je bolj problematično, če začnejo njihove razvojne strategije v imenu ustvarjanja novih silicijevih dolin uvajati gospodarske, izobraževalne in socialne politike, ki uničujejo prav tisto, kar domnevno predstavlja taka dolina – okolja, v katerih bi lahko zacvetela človeška ustvarjalnost.

Čeprav so te strategije namenjene prav spodbujanju družbe znanja, kreativne industrije in inovativne ekonomije?

Za vse omenjene izraze se je treba najprej vprašati, kaj za današnjo politiko v resnici pomenijo »znanje«, »kreativnost« in »inovativnost«?

Britanska opredelitev kreativnih industrij je preprosta: vanjo sodijo tiste panoge, ki z ustvarjanjem in izkoriščanjem intelektualne lastnine spodbujajo gospodarsko rast in nastanek novih delovnih mest – oglaševanje, arhitektura, oblikovanje, založništvo, mediji, računalniško programje in igre …

Britansko opredelitev kreativnih industrij z manjšimi razlikami uporabljajo tudi nekatere druge države. Kreativnost je zato postala predvsem marketinška fraza, s katero politika in druge interesne skupine prodajajo nove gospodarske in socialne politike, hkrati pa poskušajo ustvarjalnost zapreti v stare okvire avtorskih pravic in intelektualne lastnine. Kako omejeno je tako dojemanje ustvarjalnosti, lahko vidimo, če poskušamo zagovornike kreativnosti soočiti z idejami svobodnega programja, nekomercialnega ustvarjanja in znanstvenega raziskovanja ali odprtejšo ureditvijo avtorskih pravic, kakršno predlaga gibanje Creative Commons. Takih oblik ustvarjalnosti v razvojnih strategijah praviloma ne boste našli, saj jih je težko neposredno prevesti v gospodarsko rast in domnevno ustvarjanje delovnih mest. Če vas zanima, kako politika v resnici razume kreativnost in inovativnost, morate samo pogledati, kako države razporejajo denar, namenjen financiranju visokošolskega študija in raziskovalnega dela, saj boste hitro ugotovili, da so določena znanja za »družbo znanja« pomembnejša in uporabnejša od drugih. Podobno hierarhijo znanja kažejo vlaganja gospodarstva v raziskave in razvoj, ki ga narekujejo marketinški in finančni oddelki, ki so v podjetjih dobesedno iztrebili vso ustvarjalnost in inovativnost, saj poskušajo zgodnje, nezrele zamisli veliko prehitro poslati na trg in v najkrajšem času potegniti čim več zaslužka. To ne gre. Vsaka zamisel potrebuje čas in varno okolje, da vzklije, se privadi na zunanje okolje in dozori.

Kakšno bi moralo biti tako varno okolje?

Internet je bil dolgo časa zaščiten pred tržnimi pritiski. Nihče se ni menil zanj, ne država ne kapital. Zato se je lahko razvil, še preden je postal splošno dostopen in se je začelo komercialno izkoriščanje. Danes tako nekomercialno obdobje ne obstaja več. Ni več garaž, v katerih so v sedemdesetih let zorele glasbene, tehnološke in druge prelomne ideje. Ni več kulturnega podzemlja ali začasnih avtonomnih con, v katerih bi imela ustvarjalnost vsaj nekaj miru pred tržnimi pritiski. Nekaterim družbenim skupinam to zelo ustreza, vendar menim, da nas to kot družbo siromaši.

Kakšne politike bi spodbujale ustvarjalnost? Sedanji ukrepi za spodbujanje konkurenčnosti, lažje ustanavljanje malih podjetij in lažji dostop do zagonskega kapitala namreč poudarjajo hitrost, uporabnost in učinkovitost, za katere pravite, da ustvarjalnost zavirajo.

Vprašajte se nekaj drugega. Vzemimo, da ste mlad modni oblikovalec, ki je ravno končal študij. Da bi lahko študirali, ste morali vzeti študijski kredit, zdaj pa ga morate začeti odplačevati. Poleg tega ugotovite, da so cene nepremičnin tako visoke, da si pogosto ne morete privoščiti niti najemnine, kaj šele nakupa stanovanja. Ker morate nekako preživeti, vam ostaneta dve možnosti. Lahko začnete delati za uveljavljeno blagovno znamko, ki bo, podobno kot vsa druga podjetja, od vas zahtevala zamisli, ki jih lahko čim prej vrže na trg. Ali pa postanete samostojni »kreativni podjetnik« in poskusite preživeti na trgu, ki sledi enakim zahtevam po hitrosti. V nobenem primeru ne boste imeli časa, da bi razvili svoj slog ali celo uveljavili lastno blagovno znamko. To velja tudi za druga področja. Če raziščete zgodbe o uspehu današnjih internetnih uspešnic, boste ugotovili, da so imeli njihovi ustanovitelji možnost razviti svoje ideje, saj se ni noben uspeh zgodil čez noč. Politika, ki bo hotela zares spodbujati ustvarjalnost, se bo morala nujno dotakniti plačljivosti visokega šolstva in izkrivljenega trga nepremičnin, ki je eden najpomemebnejših zaviralcev ustvarjalnosti.

Zakaj?

Zato, ker danes nepremičnine niso nekaj praktičnega – prostori, v katerih pač bivamo –, ampak lahko tudi za dvajset let določijo vašo prihodnost, poklicno in ustvarjalno pot. Predstavljajte si, da morate vaša najbolj ustvarjalna leta porabiti za služenje denarja v kreativnem sektorju, s katerim boste odplačevali nepremičninske kredite ali pretirano visoke najemnine. Kaj bo to pomenilo za vašo ustvarjalnost?

Če se torej vprašamo, kako naj mladi ustvarjalci zaslužijo po 800 evrov na mesec, da bodo lahko plačali najemnino …

… to ni pravo vprašanje. Vprašati se moramo, zakaj je ta najemnina tako visoka. Kako lahko sploh še govorimo o trgu nepremičnin, če gredo cene stanovanj samo navzgor, čeprav prostora v resnici ne manjka? V Amsterdamu se uradno spopadamo z velikim pomanjkanjem stanovanj, po drugi strani pa imamo veliko praznega pisarniškega in drugega komercialnega prostora, ki si ga zaradi prenapihnjenih cen ne more privoščiti skoraj nihče – še najmanj mlada podjetja, nevladne organizacije in šole. Če pogledate skozi okno, lahko vidite pet velikih poslovnih stavb, v katerih je več kot polovica prostora že dolgo nezasedenega. V naši premajhni fakulteti se gnete 6000 študentov, ker si ne moremo privoščiti gradnje ali najemanja novih prostorov, sto metrov stran pa samevajo prazne stavbe. Zato upam, da se bo ta globalni trg nepremičnin čim prej sesul, do tedaj pa bi si morali prizadevati za institucionalizacijo in legalizacijo skvotinga – zasedanja takih praznih stavb.

Od politike verjetno ne moremo pričakovati, da si bo prizadevala za sesutje globalnega trga nepremičnin ali legalizacijo skvotinga, saj je skvotanje v večini držav kaznivo, ker da posega v zasebno lastnino.

Zanimivo je, zakaj se tako bojimo skvotinga ali sesutja nepremičninskega trga. Saj se stavbe ne bi porušile, še vedno bi ostale natanko tam, kjer so zdaj. Tudi ljudje bi še vedno živeli v njih. Spet se lahko vprašamo, kdo ima koristi od sedanjega nepremičninskega trga. Banke in finančne ustanove zagotovo, prav tako politika, ki jim nepremičnine ne pomenijo le velikega vira prihodkov, ampak tudi močan mehanizem nadzora nad prebivalstvom, ki se mu ne bo hotela odreči nobena oblast. No, morda se tudi motim in je moj pogled preveč nizozemski, saj je znano, da se Nizozemci na vsako krizo odzovemo s predlogi za drugačno prostorsko načrtovanje (nasmešek). Vseeno pa opažam, da je vsaka pobuda, ki bi zahtevala pravičnejšo prerazporeditev dobrin, za današnjo politiko nesprejemljiva. Ne samo pri nas.

Vi trdite, da je za razcvet ustvarjalnosti pomembno poskrbeti za mirne prostore, v katerih bi lahko zamisli nastajale in dozorevale. Zagovorniki trga zagotavljajo ravno nasprotno – da smo ljudje ustvarjalni tedaj, ko smo prisiljeni in življenjske okoliščine niso najbolj udobne.

Slavljenje krize je zelo nevarno. Konservativni libertarci in neoliberalci radi slavijo krize in katastrofe, ker da lahko edine počistijo s starim redom, prinesejo napredek in prepustijo prostor novim zamislim. Vendar s tem vzvišenim jezikom prikrijejo zelo preprosto dejstvo, da so žrtve tega »ustvarjalnega uničenja« vedno ljudje. Težko si predstavljam, kakšen človek lahko zagovarja tako logiko. V življenju sem preživel že štiri hujše krize, ko sem moral na novo izumiti svojo poklicno kariero, če sem hotel preživeti, zato vem, da ni v tem prav nič lepega ali ustvarjalnega.

Morda zato, ker so ljudje ponotranjili to logiko kot realno stanje stvari? Krize so neizogibne, sam sem odgovoren za svojo kariero, stabilnih služb ne bo več …

Pogosto podcenjujemo, da smo še vedno del potrošniške družbe, ki z vse večjim zadolževanjem in vero v neskončne prilagodljivosti posameznikov udejanja veliki projekt kapitalistične globalizacije – ne glede na trenutno gospodarsko krizo, večjo zavest o okoljskih spremembah, proteste mladih Grkov in Francozov ter druge negativne družbene spremembe. Za veliko večino prebivalstva tega planeta je to edini svet, ki si ga lahko predstavljajo, kar še zlasti velja za Azijo.

Je to razlog, zakaj danes delavci, mladi in predstavniki obubožanega srednjega razreda ne tvorijo kritične mase, ki bi se uprla temu velikemu projektu, ki jo uničuje?

Ljudje so danes v zelo neprijetnem položaju. Imajo ravno toliko, da se bojijo izgube, če bi se uprli sistemu, politiki ali delodajalcu. Hkrati pa ne verjamejo, da si lahko z uporom kaj pridobijo. Včasih je bilo drugače. Ideja upora je imela v sebi vedno idejo napredka, obljubo boljšega življenja. Tega motiva ni več, saj ljudje preprosto ne verjamejo, da lahko upor kar koli reši. Kvečjemu poslabša. Ta strah je morda neupravičen, vendar je dovolj močan, da ljudje ostajajo pasivni. Ker so pasivni, pa preprosto manjka primerov, ki bi pokazali, da je boj za socialne pravice in pravičnejšo prerazporeditev dobrin še vedno smiseln. Tisti primeri, ki obstajajo, pa so praviloma deležni popolne medijske ignorance, zato zanje niti ne izvemo.

Ko ste se pred leti ukvarjali z alternativnimi in taktičnimi mediji, ste verjeli, da bodo nove medijske oblike nadomestile informacijski primanjkljaj komercialnega medijskega sistema in bralcem priskrbele novice, ki v tradicionalne medije niso prišle. Zakaj se to v praksi ni zgodilo?

Taktični mediji so bili nekakšen poskus, kako z novimi načini pridobivanja in objavljanja novic izzvati tradicionalne medije. Tedaj smo bili teoretiki taktičnih medijev pod premočnim vplivom civilnodružbenih gibanj v nekdanji socialistični Evropi. Verjeli smo, da lahko nove medijske tehnologije prevzamejo revolucionarni naboj tistega časa in postanejo alternativa starim medijem – podobno kot je civilna družba postala močna protiutež komunističnega režima. Vendar smo spregledali, da evropske družbe po koncu hladne vojne niso več imele velikega sovražnika. Vstopile so v obdobje globalizacije, ki v Evropi dolgo ni ustvarjalo posebnega nezadovoljstva. Ker se taktični in alternativni mediji ne morejo napajati iz družbenih antagonizmov ali uporniškega ozračja, pa so večinoma ostali na ravni eksperimentalne oblike aktivizma, saj ne nagovarjajo dovolj občinstva, da bi lahko preživeli.

Ne nagovarjajo dovolj občinstva ali to občinstvo ni več vajeno plačevati za informacije na spletu?

Če poslušate glasbeno industrijo, časopise in druge lastnike vsebin, lahko res dobite vtis, da ljudje niso pripravljeni plačevati za njihove vsebine, ker da je na spletu vse zastonj. Pri tem pa spregledamo, da so se ob vsej tej domnevni brezplačnosti interneta bistveno povečali naši izdatki za medijske in komunikacijske storitve. Koliko je povprečna štiričlanska družina pred desetimi leti plačala za časopis, kako revijo, fiksni telefon in morda kabelsko televizijo? Morda petdeset današnjih evrov na mesec. Zdaj poskusite sešteti, koliko plačujete danes: vsak družinski član ima svoj mobilnik, pogosto tudi prenosnik ali kako drugo mobilno napravo. Prištejte še širokopasovni internet, plačljivo televizijo … Ti zneski so veliki. Težava nastane, ker ne dosežejo ustvarjalcev vsebin, zato se spet vrnemo k staremu problemu: kako doseči ustrezno prerazporeditev dobrin in poskrbeti, da bodo ustvarjalci s svojim delom lahko preživeli. To pa ni le socialno, ampak tudi politično vprašanje.

Ali lahko neuresničene obljube taktičnih medijev uresničijo računalniška družabna omrežja, na katerih ni treba plačevati novinarjev in drugih ustvarjalcev? Veliko znanih internetnih kritikov verjame, da ima tvitanje in podpisovanje peticij na facebooku resne revolucionarne potenciale.

Sprašujem se, zakaj so ti internetni guruji deležni toliko medijske pozornosti, zakaj jim nihče ne pove, da govorijo neumnosti, in zakaj nikogar ne moti, da je večina teh piscev v resnici dobro plačanih svetovalcev na področjih, o katerih pišejo. Verjetno je krivo dejstvo, da je za kritično razumevanje spletnih fenomenov še preprosto prezgodaj. Če upoštevamo, koliko desetletij let je potrebovala literarna ali filmska kritika, preden je dovolj razvila svoja teoretska in metodološka orodja, nas ne sme presenečati, da velik del internetne kritike trenutno predstavlja preplet marketinščine in postmoderne akademske kulturološke analize. Medijski komentatorji, pa tudi večina javnih intelektualcev, zato preprosto nimajo dovolj znanja, da bi kritično analizirali knjigo kakega Claya Shirkyja ali zadnji govor komisarke Kroesove o evropski digitalni agendi. Poleg tega je danes tudi sama medijska industrija v hudi krizi identitete, zato o internetu ne more govoriti s pozicije moči, ampak le pasivno posreduje sporočila internetnih razlagalcev in politikov.

Kaj pa nam lahko o dogajanju na spletu povedo analitiki računalniških omrežij? Obnašanje uporabnikov na družabnih omrežjih je zelo dobro sledljivo, vse večja procesorska moč pa nam omogoča natančno analizo izjemno velikih omrežij.

Velika procesorska moč in novi statistični modeli nam omogočajo doslej nesluten vpogled v dinamiko človeških omrežij, ki jih razkriva uporaba komunikacijskih tehnologij in družabnih mrež. Vendar tem neizmernim količinam podatkov še ne sledijo znanstvene raziskovalne metode. Raziskovalci spletnih omrežij lahko danes izdelajo osupljive prikaze teh mrež, vendar jih še ne znamo brati in ne vemo, kaj nam govorijo, večina razlag pa je izjemno plitvih. Eno je, če ugotoviš določene povezave med posamezniki, nekaj čisto drugega pa je, če hočeš razumeti, kaj te povezave pomenijo v realnem življenju in kakšno moč ima kak posameznik v omrežju. Če bomo hoteli iz teh podatkov izluščiti nova spoznanja o delovanju človeških družb, bomo potrebovali izjemno veliko znanja, ki ga danes še ne premoremo.

Kanadski politični ekonomist Vincent Mosco je zapisal, da so nove tehnologije zares revolucionarne šele takrat, ko postanejo samoumevne. Je to boljše izhodišče za analizo današnjih spletnih fenomenov in napovedovanje, kakšni bodo njihovi družbeni vplivi?

Morda. Zanimiv primer so blogi. Pred leti so bili podobno medijsko razvpiti, kot so danes družabna spletna omrežja, a danes skoraj nihče več ne piše o njih. Vendar to nikakor ne pomeni, da niso pomembni. Prav nasprotno. Blogi in bloganje so postali prevladujoča oblika organizacije informacij na spletu in nepogrešljiv distribucijski kanal. Njihovo logiko objavljanja informacij so prevzele spletne strani tradicionalnih medijev in drugih interesnih skupin, ki nagovarjajo javnost – od oglaševalcev do politike. Podobno velja za družabna omrežja, saj je bilo tvitanje sprva znano kot mikrobloganje, zato bi lahko celo rekli, da danes na spletu skoraj ne počnemo drugega kot blogamo, čeprav se tega niti ne zavedamo.

Kaj se bo zgodilo, ko se ne bomo več zavedali družabnega mreženja?

Se spomnite, kako je mobilni telefon spremenil načine, kako se dogovarjate za sestanke ali zmenke s prijatelji? Kako je postalo normalno, da ste povsod dostopni in da med ogledom filma v kinu pišete kratka sporočila? Spletna družabna omrežja se bodo iz računalnikov verjetno kmalu preselila na naše prenosne elektronske naprave in postala enako samoumevna kot mobilniki. Ko se bomo sprehajali po ulici, bomo preverjali, ali v sosednjem lokalu sedi kak znanec, s katerim bi bilo lepo malo poklepetati ali iti na kosilo. V vsakem trenutku bomo hoteli vedeti, kje so osebe iz našega družabnega kroga in kaj počnejo, te informacije pa bomo tudi sami sporočali okolici. O vsakem naključnem neznancu bomo poskusili takoj izvedeti osnovne podatke in si ogledati njegov elektronski profil. Današnje guglanje, tvitanje in fejsbukanje se bo počasi skrilo v nove oblike druženja in postalo njegov sestavni del. Uh, zdaj že sam zvenim kot internetni guru. To, kar govorim, je seveda le eden izmed možnih scenarijev (nasmešek).

***

Geert Lovink je eden najbolj znanih evropskih kritikov svetovnega spleta, novih medijev in spletnih družbenih fenomenov. V osemdesetih letih je sodeloval pri številnih zgodnjih novomedijskih projektih, pozneje pa se je posvetil uredniškemu, raziskovalnemu in profesorskemu delu. Zanima ga prepletanje umetnosti, politike, medijev in tehnologije, zaradi kritičnih pogledov pa se včasih v šali opiše za poklicnega pesimista. Lovink velja za enega prvih teoretikov, ki so razvili idejo taktičnih medijev – uporabo novomedijskih platform za posredovanje novic, ki jih vlade, korporacije in druge vplivne družbene skupine poskušajo utišati. Je avtor številnih knjig in člankov na temo spletnih kultur in novih medijev, v ponedeljek pa se je udeležil spletnega dogodka Quit Facebook Day in izbrisal svoj osebni profil na facebooku.