George Monbiot, okoljski aktivist

Preden vprašate: v Slovenijo sem prispel z vlakom in avtobusom. Pot je bila zelo prijetna, le na vlaku so bile stenice, se je namuznil britanski okoljski aktivist in publicist George Monbiot. Odkar je v svoji knjigi Vroče zahteval radikalno omejevanje letalskega prometa in kritiziral dvoličnost številnih okoljevarstvenih kolegov, ki zagovarjajo zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida (CO2), a hkrati še vedno počitnikujejo na tropskih otokih in vozijo velike avtomobile, je na podobno vprašanje odgovoril že neštetokrat.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 18. september 2010, foto Uroš Hočevar

Ko kupimo varčno žarnico, je skoraj ne ugasnemo več

Se je za potovanje z vlakom odločil iz prepričanja ali preračunljivosti – da mu nasprotniki ne bi kdaj očitali enake nedoslednosti, ki jo sam kritizira pri drugih? Oba razloga sta pomembna, je priznal Monbiot. Ljudje so se pripravljeni odrekati udobnim pridobitvam današnjega življenjskega sloga le v primeru, da so na taka odrekanja pripravljeni vsi – politiki, okoljevarstveniki, bogate in revne države. Zato ne morem pridigati o nujnosti sprememb življenjskega sloga, če hočemo ohraniti planet, in pričakovati, da bo to veljalo samo za druge. Hkrati sem se tudi naučil, da nasprotniki vedno najprej osebno napadejo avtorja, če jim ni všeč njegovo sporočilo, je pojasnil Monbiot.

Sporočilo knjige Vroče ni bilo všeč skoraj nikomur. Okoljevarstveniki so Monbiotu zamerili kritiko nekaterih alternativnih virov energije – sončnih celic, mikrovetrnih elektrarn in biogoriv – ki da so politično in marketinško sprejemljivi, a v praksi neučinkoviti ali celo škodljivi. Politike je zmotila zahteva po 90-odstotnem zmanjšanju izpustov CO2 in popolnem prenehanju financiranja starih (fosilnih) energetskih tehnologij. Za tiste, ki ne verjamejo v okoljske spremembe, je bila nerodna ugotovitev, da veliko znanih skeptikov v resnici plačuje industrija fosilnih goriv (naftna podjetja, avtomobilska industrija …). Druge bralce pa je vznemirila Monbiotova misel, da biosfere ne bodo uničili le neodgovorni voditelji držav in korporacij, temveč jim pri tem pomagajo tudi prijazni dobronamerni svetovljani, ki niso pripravljeni spremeniti udobnega načina življenja.

Politiki in korporacije se bodo spremenili samo, če se najprej spremenimo sami, je prepričan Monbiot. Vzdržnejše okoljske politike pa ne moremo doseči kot potrošniki, ki ozaveščeno kupujejo varčne žarnice in si na streho namestijo kako sončno celico, ampak kvečjemu kot državljani, ki si organizirano prizadevajo za politične in družbene spremembe.

Družinica se pripelje na izlet v naravo. Je lep jesenski dan. Ptice pojejo, listki šumijo … Kdo si lahko takrat predstavlja, da takega sveta morda že čez petdeset let ne bo več? Ali se zaveda, da ga je pomagal uničiti avto, s katerim so se pripeljali?

Ta nepredstavljivost vzrokov in odloženih posledic je ena največjih ovir, s katero se srečujemo vsi, ki poskušamo politikom in javnosti dopovedati, da nam zmanjkuje časa, če hočemo preprečiti prihodnjo okoljsko katastrofo. Evolucijski biologi bi verjetno pojasnili, da imamo kot vrsta zelo slab občutek za čas, saj smo se razvili kot savanska bitja, kjer se lahko vse spremeni v trenutku – najprej je suša, nato pade dež in vse zacveti. Preživetje je od nas zahtevalo kratkoročno razmišljanje, zato smo se naučili, da je treba obilje izkoristiti, dokler traja. Odrekanje nam ni blizu, odnos do prihodnosti pa nam oblikujejo trenutne izkušnje. Ko smo imeli vroča poletja, so se nam zdele napovedi globalnega segrevanja verjetnejše. Nato je prišla lanska zima, ki je bila za britanske razmere nadpovprečno huda – mrzla in snežena. V samo nekaj tednih smo lahko v medijih in spletnih komentarjih slišali glasove, kako so nas samo strašili s tem globalnim segrevanjem, saj je v resnici bolj mraz kot lani.

Mrzla zima je precej bolj predstavljiva kot statistike, grafi, krivulje in projekcije, ki jih uporabljajo znanstveniki …

Podatki so sami po sebi zelo težko predstavljivi. Britanski ekonomist Nicholas Stern je v svojem 700-stranskem poročilu, ki ga je pred štirimi leti pripravil za britansko vlado, med drugim zapisal, da moramo koncentracijo toplogrednih plinov v atmosferi omejiti na največ 550 delcev na milijon, če hočemo imeti približno 75-odstotne možnosti, da ne presežemo dviga povprečne temperature za dve stopinji. Če uporabimo drugačen klimatološki model, pa obstaja 24 odstotkov možnosti, da bi nam 550 delcev na milijon dvignilo povprečno temperaturo celo za štiri stopinje.

Kako bi vi prevedli Sternove podatke v bolj predstavljive podobe?

Precej zanesljivo vemo, kaj bi se zgodilo, če bi povprečna temperatura narasla za dve stopinji. Gorski ledeniki bi se stopili, prav tako večina ledu na Grenlandiji. Gladina morja bi narasla tudi do sedem metrov, sprostile bi se zaloge metana v zahodni Sibiriji, kar bi še pospešilo učinke tople grede. Štiri milijarde ljudi bi trpelo pomanjkanje pitne vode in hrane … Prav tako vemo, da se zelo hitro bližamo tem 550 delcem na milijon, ki se mi sicer zdijo čisto previsoka zgornja meja. Kakšne so lahko družbene posledice opisanega podnebja in milijard lačnih Zemljanov, pa si ne upam predstavljati.

Kako verjeten je ta scenarij? Nekateri znani skeptiki, denimo avstralski fizik Fred Singer, opozarjajo, da so vse to le hipoteze, da precenjujemo človeške vplive na segrevanje planeta … Veliko razburjenja je povzročil tudi lanski »klimagate« – objava zasebnega elektronskega dopisovanja med britanskimi in ameriškimi klimatologi, iz katerega je bilo mogoče sklepati, da so znanstveniki prirejali podatke, ker so hoteli poudariti resnost klimatskih sprememb.

Glede večine znanih okoljskih skeptikov imam precej zadržkov. Najprej so trdili, da se globalno segrevanje sploh ne dogaja. Nato so priznali, da se morda dogaja, le posledice ne bodo tako hude. Potem so začeli iskati pozitivne učinke povečevanja koncentracije CO2, ker da CO2 spodbuja rast rastlin in bo povečal učinkovitost kmetijstva. Sledilo je priznanje, da se globalno segrevanje sicer dogaja in bo imelo negativne posledice, vendar bi ga bilo čisto predrago preprečiti. V zadnjem obdobju pa se spet vračajo k prvotnemu zanikanju: segrevanja ni, kar je pogost psihološki odziv na trdne neprijetne dokaze. Ti skeptiki nikoli ne priznajo, da so radikalno spreminjali svoja stališča – pozabijo nanje in goreče širijo novo resnico. Razumem, da si lahko ljudje premislijo zaradi novih dokazov, vendar sem med pisanjem Vročine ugotovil, da veliko skeptičnih podatkov in interpretacij prihaja iz enakih virov – spletnih strani, ustanov in posameznikov, ki jih plačuje industrija fosilnih goriv. Za obrambo svojih poslovnih interesov uporabljajo enako strategijo kot nekoč tobačna podjetja: trdijo, da človeški vpliv na globalno segrevanje ni stoodstotno dokazan, širijo dvom, napadajo kritike in skrbijo, da se nič ne spremeni. Prava industrija zanikanja.

Danes le redki dvomijo o škodljivosti kajenja, vendar vemo, da ljudje kljub dokazanim negativnim učinkih kajenja še vedno kadijo. Ali mislite, da bi stoodstotna dokazanost vplivov CO2 na segrevanje ozračja sploh lahko kaj spremenila?

Nedavno sta bili med znanstveniki opravljeni dve anketi, s katerimi so poskušali ugotoviti, kakšno je njihovo mnenje o klimatskih spremembah. Obe sta pokazali, da skoraj 80 odstotkov vseh aktivnih klimatologov verjame v podnebne spremembe zaradi izpuščanja toplogrednih plinov, čeprav se v javnosti ustvarja vtis, da je strokovna javnost glede tega vprašanja močno razdeljena. Vendar je vpliv znanosti na javno debato v resnici zelo majhen. Javno mnenje, ekonomija in politika se namreč le redko ozirajo na znanstvena dognanja. Sploh politiko zelo redko zanimajo trdna dejstva, kaj šele, da bi na znanstvenih dognanjih temeljilo politično odločanje.

Čeprav politiki in ekonomisti redno navajajo podatke iz znanstvenih člankov kot argumente za svoje trditve?

Politiki in ekonomisti radi uporabljajo znanstvene ugotovitve na načine, ki ustrezajo njihovim že izoblikovanim prepričanjem – izberejo raziskavo ali podatek, ki potrdi njihove trditve, in zanemarijo tiste, ki jim nasprotujejo. Pogosto pa se izvirni greh začne že v samih raziskovalnih ustanovah, ki poskušajo v svojih sporočilih za javnost svoje obsežne raziskave privlačno predstaviti v nekaj odstavkih, da bi pritegnili pozornost medijev in strokovne javnosti ter morda pridobili svež raziskovalni denar. Včasih pri tem tako pretiravajo, da obljubljajo rezultate, ki jih v sami raziskavi sploh ni. V medije pa pridejo samo ti povzetki …

Ali ni to pričakovano? Le malo novinarjev ali ekonomskih publicistov premore dovolj znanja, da bi se lahko poglobili v samo raziskavo in opazili morebitne nepravilnosti.

Najbolj šokantna ugotovitev lanskega »klimagata« zame ni bil podatek, da so bili morda znanstveniki preveč goreči pri dokazovanju nevarnosti klimatskih sprememb, kar se ne bi smelo zgoditi. Precej bolj me je presenetil nastop direktorja oddelka za podnebne raziskave pri univerzi West Anglia Phila Jonesa, ki je na parlamentarnem zaslišanju priznal, da niso od strokovne javnosti prejeli niti ene same samcate zahteve za dostop do njihovih zbranih podatkov. Podobno mi je povedala večina znanstvenikov, s katerimi sem se pogovarjal med pisanjem knjige. Njihove meritve beležke, zapiski … ne zanimajo nikogar, niti njihovih kolegov. To me je spravilo v hudo zadrego, saj sem bil prepričan, da si vsaj znanstveniki oblikujejo svoja prepričanja in hipoteze na podlagi trdnih podatkov, vendar je tudi v znanosti veliko odvisno od zaupanja. Verjetno preveč. Res pa je tudi, da brez specialističnega znanja statistike, atmosferske kemije in geofizike teh podatkov ne morete zares brati, ampak jim lahko kvečjemu zaupate.

Komu ste zaupali vi, ko ste izbirali podatke, na katerih temelji vaša ocena, da moramo zmanjšati izpuste CO2 za 90 odstotkov, če hočemo preprečiti okoljsko katastrofo?

Najprej sem ugotovil, da ne morem zaupati tistim, ki kar koli prodajajo – nove tehnologije in izdelke, svetovanja … Nato sem si sestavil svojo lestvico zaupanja, na katero sem uvrstil tiste vire, ki imajo dolgo tradicijo in jasna merila za raziskovalno delo: znanstvene ustanove, revije ter nacionalne in mednarodne ustanove, ki delujejo na področju energetike in okoljskih raziskav. Pri vsakem poglavju sem se poskusil posvetovati s čim več strokovnjaki za posamezna področja – promet, energetiko, alternativne vire energije … Predvsem pa sem se ves čas zavedal, da znanost ne daje dokončnih odgovorov, saj je področje okoljskih sprememb izjemno kompleksno, ker vključuje raziskave številnih področij znanosti, ki se včasih dopolnjujejo, drugič izključujejo.

Večina negativnih kritik vaše knjige opozarja na vaš okoljski aktivizem in niti ne polemizira s podatki in hipotezami, o katerih pišete. Zakaj? Ker postajajo debate o okoljskih spremembah vse bolj podobne razpravam med pripadniki različnih verskih skupin, kjer se ne soočajo dejstva, temveč verska prepričanja?

Svojega aktivizma nisem nikoli skrival. Prepričan sem, da se dogajajo velike okoljske spremembe, ki jih povzroča naša uporaba fosilnih goriv, zato poskušam prepričati državljane in politike, da moramo nujno zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, če se hočemo izogniti hudim okoljskim in družbenim posledicam. V svojih knjigah in člankih res ne predvidevam prav obetavne prihodnosti, vendar pri reševanju globalnega segrevanja ne gre za lepotno tekmovanje idej. Nimam nobene potrebe, da bi ljudem predstavil najprivlačnejšo pot za boj s podnebnimi spremembami. Lahko kvečjemu analiziram stanje, kakršno je, in predlagam nekatere ukrepe, ki se mi zdijo uresničljivi. Večkrat mi očitajo, da so moje katastrofične napovedi škodljive, ker ljudi popade malodušje in dobijo občutek, da je vse nesmiselno, da ne morejo ničesar spremeniti …

Bi bile spodbude učinkovitejše? Sternovo poročilo je pomembno še zaradi nečesa – Stern je izračunal, da bi bilo stroški ukrepanja nižji od stroškov neukrepanja, saj bi zahtevali le odstotek globalnega GDP, zato se preprečevanje segrevanja planeta ekonomsko splača.

Ne verjamem, da je taktika ekonomskega korenčka učinkovita. Sternovi izračuni so imeli nekaj medijskega odmeva, vendar niso imeli konkretnih učinkov. Poleg tega se mi zdi tako izračunavanje cene okoljskih sprememb zelo problematično. Kako določiti njihovo ekonomiko? Stern je upošteval prihodnje naložbe v nove tehnologije in stroške ukinjanja starih. Do neke mere je mogoče predvideti višje cene hrane zaradi dviga morske gladine in izgube obdelovalnih površin, oceniti škode poplav in izgradnje zaščit pred morsko vodo, popolnoma nemogoče pa je oceniti stroške uničenih ekosistemov in človeških skupnosti, množičnih migracij in bolezni, človeškega življenja … Hkrati pa se lahko ob takih izračunih vprašamo, kaj bi se zgodilo, če bi ekonomisti izračunali, da se uničevanje planeta ekonomsko splača?

Marsikomu se. Vsaj kratkoročno.

Zato ne verjamem, da bodo ekonomske spodbude kaj spremenile. Pogosto lahko slišimo tudi teorije, po katerih se bodo začela podjetja spreminjati, ko bodo v zelenih tehnologijah zaslutila tržno priložnost. Ali da bodo začele države v zelenih inovacijah iskati priložnost za svojo globalno konkurenčnost, vendar me ne prepričajo. Iskanje gospodarske rasti v zelenih tehnologijah bo prej ali slej prinesla enako prekomerno izčrpavanje naravnih, materialnih in človeških virov, kakršne lahko vidimo danes. Tudi povečevanje učinkovitosti in izkoristkov zaradi tehnološkega napredka je dvorezno, saj smo lahko v zadnjih letih zaznali zanimiv fenomen, da se ljudje obnašajo še bolj brezskrbno, če imajo občutek, da se obnašajo odgovorno do okolja. Banalen primer: ko kupimo varčno žarnico, je skoraj ne ugasnemo več. Podobno velja za varčne televizorje in varčne avte. Zelo hitro se nam zgodi, da z navidezno zelenim obnašanjem porabimo več energije in bolj onesnažujemo kot bi sicer.

V svojih nastopih in kolumnah poskušate prepričati ljudi, naj spremenijo svoj način življenja, ker bodo lahko le na ta način prisilili korporacije in politike, da se začnejo obnašati bolj odgovorno do okolja. Avstralski ekonomist Clive Hamilton vas je v svoji kritiki opozoril, da poskušate to doseči z moraliziranjem in vzbujanjem občutka krivde, kar ni najboljši način. Poleg tega meni, da so možnosti posameznikov zelo omejene, saj je reševanje okolja kolektiven problem, ki zahteva kolektivno rešitev.

Pomembna so naša politična dejanja. Kot potrošniki smo popolnoma nemočni.

Tudi kot etični potrošniki, ki kupujejo blago po načelih poštene trgovine in bojkotirajo naftne družbe, ki zaradi povečevanja dobičkov povzročajo okoljske katastrofe?

V zadnjih letih so nam prodali imenitno zgodbo, da lahko rešimo svet, če spremenimo naše potrošniške navade. To je za politiko in kapital idealna pravljica, saj so spremenjene potrošniške navade koristne za gospodarsko rast in ne ogrožajo nikogar. Kaj počnemo, če kupujemo kavo tistih proizvajalcev, ki upoštevajo načela pravične trgovine? Ustvarjamo nove trge, saj zgolj z nakupi poštene kave ne bomo odpravili poceni kave, pri kateri ponudniki ne upoštevajo poštenostnih načel. Enako velja tudi za podpiranje alternativnih virov energije. Če hkrati z vlaganjem v okolju prijaznejše tehnologije ne ukinemo starih umazanih tehnologij, nismo dosegli ničesar. To je podobno, kot bi si v restavraciji s hitro prehrano poleg hamburgerja, kole in sladoleda privoščili še solato in se pri tem tolažili, da se zato bolj zdravo prehranjujemo. Poleg tega so tudi potrošniške oblike pritiska izjemno omejene. Predstavljajte si, da bi vašemu elektrikarju rekli, da pri polaganju električne napeljave ne sme uporabljati bakra, ki so ga izkopali na zahodni Papui, ker lastniki rudnikov ustrahujejo ali celo pobijajo lokalno prebivalstvo. Kaj lahko naredi?

Kaj lahko naredimo mi?

Resne spremembe lahko sproži kvečjemu organizirana politična akcija, saj smo v zgodovini videli že veliko primerov, kako so državljanske pobude spreminjale družbeno in politično realnost – od britanskih sufražetk do ameriških borcev za državljanske pravice. Zato politika in kapital ne spodbujata državljanskih pobud. Nočejo, da gremo na ulice in jim začnemo greniti življenje, kar je zelo dober signal, da bi verjetno morali početi natanko to.

Saj okoljskih gibanj ne manjka, vendar se pogosto sami zapletajo v spore z drugimi sorodnimi gibanji. Zato je v Evropi razmeroma malo močnih zelenih strank ali nevladnih organizacij.

Če delujemo kot posamezniki, smo enako nemočni kot potrošniki, zato se moramo povezati v gibanja. Pri povezovanju v gibanja pa imamo na zahodu zelo velik problem, ker zaradi prevladujočega individualizma ne znamo več prepoznavati skupnih ciljev. Ironično, ampak neoliberalni projekt atomizacije posameznikov je bil najbolj uspešen prav na levici. Levo usmerjeni posamezniki načeloma verjamejo v kolektivna dejanja, a so hkrati skrajni individualisti – vsak bi najraje ustanovil svoje gibanje in ponovno odkril že zdavnaj izumljena kolesa. Na desnici je ravno obratno. Ljudje, ki pridigajo prednosti ekstremnega individualizma – še zlasti to velja za zagovornike svobodnega trga, na katerem delujejo svobodni sebični posamezniki – se v praksi praviloma obnašajo kot izjemno disciplinirana čreda (nasmešek).

V svojih nastopih večkrat ponovite misel, da morajo biti ukrepi za reševanje globalnega segrevanja politično sprejemljive in razmeroma udobne. Je na ta način mogoče uvesti odločne okoljske ukrepe, ki bi bilo potrebni za 90-odstotno zmanjšanje izpustov CO2, ali nas prej čaka nova terapija šoka? Morda prikazana kot vojna proti globalnemu segrevanju?

V času krize je v resnici mogoče ustvariti okoliščine, v katerih lahko pride do največjih družbenih in političnih sprememb, zato je uporaba vojne retorike zelo vabljiva. Vzemimo obdobje, ko so ZDA stopile v drugo svetovno vojno. Država je od ljudi zahtevala izjemno visoko žrtev – njihova življenja. Tudi industrija se je zelo hitro odzvala na nove potrebe, saj so lahko ZDA v samo nekaj tednih opustile večino svoje industrijske proizvodnje in jo prilagodile vojnim razmeram. Če bi se hoteli danes učinkovito spopasti z globalnim segrevanjem, bi nas verjetno čakali podobno zahtevni ekonomski in politični ukrepi. Vendar pa nisem prepričan, da lahko krize in katastrofe zares spremenijo naš odnos do okoljskih sprememb. Po hurikanu Katrina je v ZDA pred petimi leti zelo naraslo zanimanje za globalno segrevanje, saj je bila Katrina zelo zgovoren prikaz, kaj nas morda čaka v prihodnosti. A učinek Katrine ni trajal dolgo. Zdržal je morda dve leti in ni imel trajnejših vplivov na politiko ali odnos javnosti do okoljskih sprememb.

Kaj lahko doseže strožja okoljska zakonodaja? V zadnjih letih je večina evropskih držav prepovedala kajenje v javnih prostorih, kar je bilo še pred desetimi leti skoraj nepredstavljivo.

Ne le kajenje. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo imeli v Veliki Britaniji močno kampanjo proti obvezni uporabi varnostnega pasu v avtomobilih. Slišali smo znane argumente – da gre za poseganje v osebno svobodo, vmešavanje države v pravice voznikov – vendar je hitro postalo jasno, da varnostni pas rešuje življenja. Zato boste danes zelo težko našli koga, ki bi se upiral obvezni uporabi varnostnih pasov. To je postala nova norma. Pri klimatskih spremembah ni tako očitnih povezav med vzroki in posledicami, vendar nekatere države kažejo, da je mogoče jemati okoljsko politiko zelo resno, denimo Švedska in Norveška. V tem primeru se spremeni tudi obnašanje državljanov.

Kaj pomeni, da država resno vzame okoljsko politiko?

V izgradnjo in vzdrževanje energetske infrastrukture bodo morale države v vsakem primeru vložiti zelo veliko denarja. Vprašanje je le, kako ga bodo naložile. Lep primer nesmiselne okoljske politike je odločitev britanske vlade, da uvede podoben način subvencioniranja sončne energije kot ga poznajo v Nemčiji. Naši okoljevarstveniki so ta premik pozdravili, vendar niso upoštevali, da je bil nemški model čista polomija, saj imajo v Nemčiji premalo sonca, da bi bila lahko taka rešitev smiselna. Porabili so skoraj deset milijard evrov, da so iz sončne energije pridobili slabe štiri odstotke potrebne elektrike, pri nas pa so razmere za izrabo sončno energijo še bistveno slabše. Ko sem v svojih prispevkih opozarjal na nesmiselnost tovrstnega spodbujanja alternativnih virov energije, so me nepričakovano napadli okoljevarstveni kolegi. Zakaj? Ker se sončne celice na prvi pogled zdijo zelo privlačna rešitev. Ne onesnažujejo okolja, ne motijo pokrajine, vsak jih lahko namesti na svoji strehi ali dvorišču, kar daje lastniku dober občutek okoljske ozaveščenosti. Po drugi strani zahteva njihova proizvodnja veliko energije, izkoristki so slabi, ekonomsko pa so smiselne kvečjemu tam, kjer je veliko prostora in sonca, denimo v puščavah – če vam uspe nekako dostaviti pridelano elektriko do uporabnikov. Zelo podobno je z vetrnimi mikroturbinami, hitrimi železnicami in biogorivi. Mikroturbine so premalo učinkovite in jih je skoraj nemogoče dobro namestiti doma, hitre železnice s povečevanjem hitrosti porabijo toliko energije, da imajo slabše ogljične izkoristke na potnika kot avtomobili … Kljub temu pa je lahko zanikanje njihovih zagovornikov enako močno kot je zanikanje klimatskih skeptikov. Dejstva niso pomembna.

Kateri ukrepi pa so smiselni?

Vzeti v roke kalkulator in izračunati, kakšno je idealno razmerje med obnovljivimi in neobnovljivimi viri energije za vsako okolje posebej. Zaostriti gradbeno zakonodajo in zahtevati radikalno izboljšanje energetske učinkovitosti novogradenj. Na novo premisliti kopensko prometno politiko, močno omejiti število letalskih poletov, predvsem pa predpisati zniževanje izpuste CO2 na prebivalca, in ne le absolutnih izpustov na posamezno državo.

Ali niso za atmosfero pomembni predvsem absolutni izpusti – koliko CO2 se dejansko sprosti?

Če bi morale države znižati izpuste na prebivalca, bi morale dejansko ukrepati, tako pa se lahko izgovarjajo na države z visokimi absolutnimi izpusti. Lep primer je odnos med ZDA in Kitajsko. Seveda ima Kitajska visoke absolutne izpuste CO2, ki se bodo v prihodnosti še povečevali, vendar ima hkrati štirikrat manjše izpuste na prebivalca kot ZDA. Kako lahko pričakujemo, da se bo Kitajska držala strožjih okoljskih standardov kot ZDA? Absolutni izpusti so udobni, ker vsak krivi druge za lastno nedejavnost. To velja tudi za manjše države kot je Slovenija. Morda imate nizke absolutne izpuste, vendar vaši izpusti na prebivalca – približno osem ton – kažejo precejšnjo energetsko neučinkovitost.

Hkrati pa gradimo novo termoelektrarno, ki bo za gorivo uporabljala lignit …

… kar je v teh časih pravi okoljski zločin! Kakršno koli novo vlaganje v fosilne tehnologije je nesprejemljivo. V reviji Nature sta bila nedavno objavljeni dve študiji, koliko CO2 smemo izpustiti v prihodnjih 500 letih, če nočemo preseči dviga povprečne temperature za dve stopinji. Raziskovalci so ugotovili, da lahko porabimo še kvečjemu 60 odstotkov trenutno znanih zalog fosilnih goriv, preden bomo dosegli mejo dveh stopinj, a kljub temu porabimo izjemno veliko denarja za iskanje novih nahajališč. O edini resni okoljski možnosti – da pustimo premog, nafto in plin ležati tam, kjer so – trenutno ne razmišlja nihče. Ker da politično in ekonomsko ni sprejemljiva.

***

»Doslej so me označili za komunista, anarhista, ekološkega terorista, moralista, elitista, zagovornika močne države in reakcionarja,« je povedal George Monbiot, ki ni mogel čisto skriti, da mu ta sloves tudi malce ustreza – kljub kravati in uglajenemu nastopu. Zase pove, da je predvsem aktivist, ki se ne zavzema le za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, temveč zagovarja tudi ohranitev angleškega podeželja in aretacijo nekdanjega premiera Tonyja Blaira zaradi zločinov proti svetovnemu miru. Svoje kolumne objavlja v britanskem Guardianu, napisal je več knjig in raziskovalnih potopisov ter prejel številne nagrade za publicistiko in aktivizem, med drugim nagrado združenih narodov za izjemne okoljske dosežke, ki mu jo je podelil Nelson Mandela. Slovenijo je obiskal ob izidu slovenskega prevoda knjige Vroče – kako ustaviti pregrevanje planeta, ki je izšla pri založbi Krtina.

Related articles by Zemanta

• Monbiot hits back at the Sunday Telegraph Pachauri Fabrication (desmogblog.com)
• Monbiot.com ” Right and Wrong [A Few Things Ill Considered] (scienceblogs.com)
• Letters: George Monbiot’s despairing requiem for the planet (guardian.co.uk)
• Monbiot’s Clear-Eyed Assessment of our Climate Situation [Casaubon’s Book] (scienceblogs.com)