Minister za javno upravo Gregor Virant velja za strokovnega uresničevalca vladne politike, čeprav sebe sanja kot baletnika med porcelanom. Od začetka mandata zmanjšuje stroške za državne uprave in je tako tudi s svojo vlogo bojevnika proti odvečni birokraciji postal eden najbolj prepoznavnih ministrov v javnosti. Na čelu javne uprave je že šest let, prej štiri leta kot državni sekretar, nato pa so ob oblikovanju nove vlade ustanovili ministrstvo, ki mu je pisano na kožo. Ob razpletanjih upravnih težav v javnosti je veljal za nadministra, zdaj pa mu takšno podobo ogroža urejanje plač, saj so mu zakon najprej blokirali sodniki, ki so ga poslali v presojo ustavnemu sodišču, z razcepljenimi sindikati javne uprave pa se mu nikakor ne uspe dogovoriti o razredni delitvi.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 16. december 2006, Lenart J. Kučić in Jure Brankovič, foto Leon Vidic

Z lahkotnim baletnim korakom po trgovini s porcelanom

Ste danes ponoči sanjali sindikaliste?

Sanjal sem, da hodim po trgovini s porcelanom. Verjetno je to povezano s projektom uvajanja novega plačnega sistema.

Ste med porcelanom lomastili kot slon?

Hodil sem lahno kot baletnik in porcelan je ostal cel. Prepričan sem, da se bo tako končala tudi zgodba s sindikati.

Porcelan so – plače?

Porcelan so zelo občutljiva in zapletena razmerja med sindikati javnega sektorja in vlado. Tudi med samimi sindikati, ki so se razcepili na dve skupini – večinsko skupino osemnajstih sindikatov in skupino petih močnih sindikatov, združenih v konfederacijo. Je pa v ravnanju obeh skupin velika razlika, saj sta si vlada in večinska skupina nenehno izmenjevali približevalne predloge, medtem ko se je konfederacija že pred časom prenehala približevati vladnim predlogom.

Za kolikšne vsote gre pri pogajanjih?

Skupni znesek plač za javni sektor je okrog 750 milijard tolarjev na leto. Vlada je privolila v zagotavljanje dodatnih sredstev v odvisnosti od realne rasti produktivnosti v prihodnjih treh letih, tako da se bo v skladu predvidoma nabralo skupno 55 milijard tolarjev na letni ravni.

Kaj konkretno pomenijo pogajanja za plačo zaposlenega v javnem sektorju, denimo učitelja ali paznika v zaporu.

Tistim, ki trenutno niso podcenjeni, bodo plače rasle pod inflacijo. Podvrednotenim skupinam bodo plače rasle hitreje. Po vladnem predlogu bi do konca leta 2009 medicinski sestri in babici plača zrasla za 20 odstotkov, zdravstvenemu tehniku za 16 odstotkov, referentu v državni upravi za 12 odstotkov, novinarju poročevalcu javnega zavoda RTV Slovenija za 20 odstotkov …

Ali to pomeni, da so bili novinarji RTVS in zdravstveni delavci doslej najbolj podcenjeni javni uslužbenci?

Poleg njih še zaposleni v kulturi in socialnem varstvu. V javni upravi pa so podcenjena delovna mesta z univerzitetno izobrazbo. Javna uprava je težko konkurenčen delodajalec pri zaposlovanju sposobnih mladih strokovnjakov z univerzitetno diplomo. Največ težav imamo s pridobivanjem informatikov in inženirjev, pa tudi pravnikov in ekonomistov.

So po vašem mnenju najglasnejši prav sindikati najbolj »precenjenih« poklicev?

Precenjenih poklicev ni. Morda mislite na šolski sindikat pod vodstvom g. Štruklja? Prav gotovo šolstvo ni posebej zainteresirano za nov plačni sistem, saj šolniki v novem sistemu ničesar ne dobijo, a tudi ničesar ne izgubijo. Zato bi pričakoval, da bo šolski sindikat ostal dokaj nevtralen in dopustil, da do primernih plač pridejo tudi drugi.

Imate popolno podporo vlade pri pogajanjih?

Finančni okvir, znotraj katerega se pogajam, je na moj predlog odobrila vlada. Če bi moral za uskladitev s sindikati prestopiti ta okvir, bi potreboval dodaten mandat.

Marsikateri machiavellist bi bil na vašem mestu navdušen: na eni strani pogajalec s polno podporo vlade, na drugi razklani sindikati. To verjetno krepi vaša pogajalska izhodišča.

Zelo napačno opažanje, čeprav ni osamljeno. Morda je bilo prejšnji vladi v interesu zavlačevanje pogajanj. Ker pa smo se sedaj s sindikati dogovorili glede finančnih okvirjev in ker se ve, koliko denarja bomo porabili za odpravo nesorazmerij, vlada z odlaganjem sporazuma ničesar ne pridobiva. Izgubljamo vsi, ker se v javnem sektorju pojavljajo nervoza in napetosti. Moje načelo ni »divide et impera«, vesel bi bil poenotenja na sindikalni strani.

Predsednik vlade Janez Janša je grožnjo policijske stavke nedavno primerjal s tisto iz leta 1991 in sindikat med vrsticami obtožil nedržavotvornega delovanja. Se strinjate z njegovo primerjavo?

Dejstvo je, da je pred osamosvojitveno vojno policijski sindikat napovedoval stavko. Predsednik vlade ima bistveno več političnih izkušenj kot jaz. Če ocenjuje, da ima sindikat določene politične motive, ima za to zagotovo dobre razloge.

Se vam zdi primerno, da se v najpomembnejše elemente pogajanj vključi predsednik vlade in razvname strasti, ki so že skoraj umirjene? Tako vas je ne nazadnje postavil v vlogo pogajalca s potencialno nedržavotvornim sogovornikom?

Zaostritev je povzročil policijski sindikat, ko je v trenutku najbolj občutljivih pogajanj sklical javno tribuno na Bledu. Jaz sem jo označil kot miting, ker je bilo vabilo napisano izrazito tendenciozno. Vnaprej so nas obsodili, da zaničujemo policijski poklic in da se vlada požvižga na varnost. Zaostritev je torej prišla s strani sindikata in ne s strani vlade. Predsednik se ni odzval, ko so bile strasti umirjene, temveč po tem, ko jih je sindikat razvnel.

Vendar je taka izjava zagotovo zamajala polico porcelana kljub vašim lahkotnim baletnim korakom.

Police s porcelanom je začel tresti policijski sindikat. Najbrž ne pričakujete, da bo vlada nastavila drugo lice, ko jo sindikat oklofuta po enem.

Ideološka vprašanja in vprašanja preteklosti praviloma odpirajo tisti, ki nimajo odgovorov oziroma strokovnih rešitev za prihodnost. Je bilo tako tudi v tem primeru?

Predsednik vlade je izjemno izkušen politik in dobro pozna dejstva iz časa osamosvajanja. Prepričan sem, da ne govori na pamet o takratnih dogodkih. Videl je primerjavo z letom 1991 in to povedal v trenutku, ko je policijski sindikat razmere najbolj zaostril. Meni se zdi to normalna politična reakcija, sploh pa se s temi zadevami ne obremenjujem, ker za izid pogajanj niso relevantne.

Ste kdaj postavljeni v vlogo, ko morate s stroko legitimizirati politične odločitve?

Doslej se mi ni zgodilo, da bi moral v javnosti braniti stališča, s katerimi se ne bi strinjal.

Ste tudi ukinitev protikorupcijske komisije zagovarjali izključno s strokovne plati?

Bil bi zelo nedosleden, če bi zamenjal svoje že prej izdelano negativno stališče do komisije z dnem, ko sem postal minister. Mislim, da takšna komisija ni smiselna. Že njeno ime je zavajajoče, saj v resnici ne more preprečevati korupcije. Veliko boljša rešitev je bila nekdanja vladna služba, ki jo je vodil gospod Penko in je strokovno podpirala pripravo vladne protikorupcijske strategije. Glavno vlogo pa imata seveda tožilstvo in policija.

Izjavili ste, da je ta komisija brezzobi tiger. Bi bil tiger za vas sprejemljivejši, če bi imel zobe?

Ne brezzobi, temveč papirnati tiger. Če bi hoteli temu »tigru« nadeti zobe, bi mu morali dati policijska pooblastila, kar pa bi bilo unikatno. Komisija s policijskimi pooblastili – kaj takega poznajo po mojem vedenju le v Singapurju in nekaterih afriških državah.

Čeprav so imele tudi nekatere mednarodne ustanove pomisleke glede ukinitve komisije?

Pomisleke je imel eden izmed odborov OECD, v katerem kot član nastopa tudi predsednik komisije Drago Kos. Ne gre za politično relevantno telo.

Se vam ne zdi, da Slovenija vseeno potrebuje učinkovite načine preprečevanja korupcije?

Seveda – predvsem s policijo in tožilstvom. Predsednik vlade je povedal, da ni zadovoljen s tem, kar smo v tem mandatu naredili za odkrivanje in pregon korupcije in gospodarskega kriminala. Pod to oceno se absolutno podpišem in čakam, da se na tem področju v policiji in tožilstvu nekaj premakne.

Čakate?

Da, čakam kot državljan in kot član vlade. Kot minister za javno upravo nisem obveščen o poteku konkretnih preiskav in postopkov. Preiskave nekaterih kriminalnih zgodb iz preteklosti, kot je SIB banka, so morda tik pred zaključkom, a tega ne vem.

Se večkrat zalotite, da čakate svoje ministrske kolege, da nekaj naredijo?

Marsikatero delovno področje MJU je povezano z delom drugih ministrstev – predvsem kadar gre za odpravljanje administrativnih ovir in zagotavljanje kakovosti upravnih storitev. V teh primerih pogosto pokličem katerega od ministrov in ga opomnim, naj pohiti s projektom ali poskrbi za večjo kooperativnost svojih sodelavcev.

Kako pogosto se vam zgodi, da vas pokliče predsednik vlade in vas pošlje reševat razmere na področjih, ki ne sodijo v vaš ožje delovno področje?

Predsednik vlade mi občasno zaupa projekt, ki zahteva medresorsko koordinacijo, vendar so ti projekti vedno povezani z mojim delovnim področjem. Mogoče je v javnosti nastal vtis, da rešujem težave drugih, ker pogosto posegam v delovanje uprave v drugih resorjih. Primer je bila birokratska aroganca zavoda za zaposlovanje ali priprava zakona o prostorskem načrtovanju in zakona o davčnem postopku. Projekt, ki bi bolj sodil na področje drugega ministrstva, pa ga je predsednik vlade zaupal meni, je morda zakon o lastninjenju sindikalnega premoženja. V delovni skupini za pogajanja vlade z glavnim mestom, ustanovljeni po zakonu o glavnem mestu, pa sem namestnik predsednika vlade, ki je vodja pogajalske skupine. Verjetno mi bo predsednik zaupal, da operativno vodim pogajanja. Predsednik pa bo na koncu podpisal sporazum.

Zakaj ni na tem mestu ministra za lokalno samoupravo Ivana Žagarja?

Ker gre za medministrsko koordinacijo in ne za problematiko lokalne samouprave.

Kaj pa reševanje primera Dragonje?

Zaplet s krajani je nastal, ker pri pripravi lokacijskega načrta niso imeli posluha za njihove upravičene zahteve. Ko se je zapletlo, me je poklical podpredsednik državnega zbora Marko Pavliha. Bilo je v tednu pred lokalnimi volitvami in malo sem se bal, da gre za kak predvolilni golaž, vendar sem hitro uvidel, da je strah odveč. Tako dr. Pavliha kot tedanja županja Vojka Štular sta iskreno želela rešiti težavo. V enem dnevu smo se dogovorili.

V enem dnevu ste rešili zadevo, ki je ministrstvu za okolje in prostor ni uspelo?

Recimo, da smo rešili zadevo, ki bi bila lahko urejena že prej.

Torej ste opravili delo ministra Janeza Podobnika oziroma njegovih podrejenih?

Prepričan sem, da minister Podobnik ni kriv, saj je za zaplet izvedel takrat kot jaz.

Ali ne bi moral za zaplet pravočasno izvedeti od svojih podrejenih?

Sodelavci na ministrstvih včasih nimajo občutka, kdaj strokovno ni mogoče rešiti zadeve in jo je treba spraviti na politično raven.

Kaj pa, če vas na zaplet ne bi opozoril podpredsednik državnega zbora, ki je tam doma?

Če opozorila dr. Pavlihe ne bi bilo, bi se morda resnosti konflikta zavedli prepozno in zamudili možnost za mirno rešitev.

Župan Ljubljane Zoran Janković pričakuje, da mu bo država preko uveljavljanja zakona o glavnem mestu oziroma posebnega sporazuma povrnila približno osem milijard tolarjev, kolikor je izgubil z novim zakonom o financiranju občin. Na vladi pa zagotavljate, da o tem ne veste nič.

O takšnem sporazumu ni nihče razmišljal. Sodelovali bomo pri skupnih zadevah, kot je umeščanje državnih inštitucij, ureditev prometne infrastrukture, gradnja stadiona, urejanje lokacije za državne proslave in podobno.

Torej ne gre za osem milijard.

Ne, po sporazumu med vlado in glavnim mestom bo vsaka stran financirala stvari, ki so v njeni pristojnosti. O posebnih dotacijah glavnemu mestu, ki je najbogatejša slovenska občina, ni bilo govora.

Vam župan zaradi osmih odvzetih milijard ne bo nagajal?

Nagajanje z ene ali druge strani bi udarilo kot bumerang.

Z županom se zelo dobro razumeta. Tudi zaradi skoraj sorodstvenih povezav?

Z gospodom Jankovićem sva v nekakšnem svaštvu, ker je poročen z mojo sestrično. Razumeva se, ker imava podobne menedžerske metode glede urejanja uprave. Značajsko in politično sva si precej različna, glede načina upravljanja javnih zadev pa imava podobne poglede. Dogovarjanje z njim je operativno, nobenega besedičenja in ovinkarjenja.

Z njim ste se večkrat srečali, z ekipo ste obiskali Magistrat. Finančni minister Andrej Bajuk ga je odpravil po nekaj minutah vljudnostnega obiska.

Z županom sem se pogovarjal o selitvi upravne enote v nove, strankam in zaposlenim prijaznejše prostore. Izpraznili bomo del prostorov v lasti mestne občine Ljubljana, župan pa nam bo zagotovil parkirišča ob novi upravni enoti. Občina bo dobila v uporabo prostore, upravna enota pa parkirišča za stranke. Stranke so Ljubljančani, ki so uporabniki storitev mesta in države. Tako vlada kot župan smo v njihovi službi.

Obiska primerjamo, ker nas zanima, ali imate v vladi enotno mnenje, kaj početi z glavnim mestom in njegovim županom.

(smeh) Nobenega dvoma ni, da smo obsojeni na sodelovanje, pa če nam to ustreza ali ne. Vlada ne bo imela nobenih zadržkov pri sodelovanju z gospodom Jankovićem.

Ali lahko odnose kali enotna podpora predsednikov pomladnih strank njegovemu protikandidatu Francetu Arharju?

Prepričan sem, da predstavniki vladnih strank, ki so podprli enega kandidata, ne bodo imeli zadržkov, da sodelujejo z izvoljenim županom. Enak odnos pričakujemo od župana.

Zelo radi govorite o velikih prihrankih. Samo letos naj bi bilo po vaših besedah prihranjenih že za 780 milijonov tolarjev. Kje so končali ti prihranki?

Ta znesek predstavlja samo prihranke pri skupnih javnih nabavah. Zaradi teh in podobnih prihrankov lahko znižujemo javno porabo in davke, kar nam lepo uspeva. Zelo naivno bi bilo, če bi rekel, da smo teh 780 milijonov porabili za štipendije ali izgradnjo bolnišnice. Nemogoče je natanko določiti, kje se porabijo. Lepo bi se slišalo, vendar bi bilo zelo prozorno. To ve vsak, ki vsaj malo pozna proračunski sistem.

Namesto teh nevidnih prihrankov se v javnosti pojavljajo veliki nakupi, denimo oklepnikov in letala. Ali pa celo, kot vi temu pravite, anomalije – ko časopis Dnevnik ujame ženo zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki ji voznik s službenim avtom pripelje domov nakupljeno blago iz trgovine.

Vlada ne kupuje letala in ne bo plačevala za Falcona, to smo že pojasnili. Sicer pa: tudi če se naključno na katerem področju ravna negospodarno z davkoplačevalskim denarjem, to ni argument, da na drugem področju ne bi poskušal varčevati. Ravnanja drugih ministrov pa v javnosti ne komentiram. Kar si imamo povedati, si povemo iz oči v oči. Predsednik vlade je tisti, ki ministre opozori na napake. In prav on je v preteklosti že poskrbel, da je minister Rupel opustil katero potratno navado, ki mu je ostala iz časov prejšnje vlade in ni v skladu z načeli sedanje.

Kako pa bi komentirali ravnanje nekega funkcionarja, katerega žena uporablja v zasebne namene službeno vozilo. Vzemimo, da to ne bi bil gospod Rupel.

Se vam ne zdi, da gre za retorično vprašanje (smeh)?

Vprašamo drugače: kakšen bi bil vaš odziv, če bi visoki uslužbenec javne uprave poskrbel, da njegovi soprogi s službenim vozilom razvažajo nakupljene potrebščine.

Seveda bi ocenil, da je to nedopustno, če bi šlo za stalno ali pogosto prakso uporabe službenega avta ali šoferja s strani soproge. Razumel pa bi, če bi ta visoki uslužbenec svoji soprogi v enem ali dveh primerih omogočil pomoč šoferja, če bi se ji pokvaril avto ali kaj podobnega, sam pa bi bil od jutra do večera službeno zadržan.

Je treba to prijaviti kot boniteto v dohodnini?

Če funkcionar uporablja službeno vozilo v zasebne namene, mora kot vsak zaposleni v gospodarstvu za to plačati boniteto.

Na MJU se radi pohvalite z elektronskimi storitvami za državljane in državnim portalom e-uprava. Ste zadovoljni z dosedanjim razvojem in uporabo e-storitev?

E-uprava se dobro razvija, če gledamo na ponudbo storitev. Tu smo sedmi v Evropi. Uporaba teh storitev pa žal ostaja naša šibka točka. Obisk portala e-uprava, kjer državljani in podjetja pridobivajo različne informacije, je sicer odličen. Nekatere ključne storitve, ki jih štejemo za paradne, pa so premalo uporabljene. Spletno podaljšanje prometnega dovoljenja je doslej uporabilo le nekaj sto državljanov.

Ob predstavitvi elektronskega podaljšanja prometnega dovoljenja ste napovedali, da bo storitev uporabila tretjina lastnikov motornih vozil.

Ne, rekel sem, da bom v tem primeru zadovoljen. Zadovoljen bom že, ko bo spletno podaljšanje prometnega dovoljenja uporabilo deset tisoč uporabnikov na leto.

Kdaj boste prisilili zavarovalnice, da bodo čim prej nadgradile vaše podaljševanje prometnih dovoljenj s spletnim podaljšanjem zavarovanj? Do tedaj storitev ne bo celovita.

Do prvega maja prihodnjega leta. Da bi motivirali lastnike vozil za uporabo storitve, ukinjamo tudi takso za elektronske vloge. Ko bo storitev celovita, bomo začeli lastnikom vozil pošiljati prijazna obvestila pred potekom prometnega dovoljenja in jih hkrati seznanjati z možnostjo podaljšanja po svetovnem spletu. Druga paradna storitev, e-dohodnina, pa bo odpadla. Leta 2008 dohodninske napovedi ne bo več treba izpolnjevati, bomo pa uvedli možnost elektronskega ugovora zoper informativni izračun dohodnine.

Ponujanje elektronskih storitev je prvi korak. Drugi je naučiti državljane, da jih uporabljajo. Na MJU ste zadolženi le za e-upravo, ne pa tudi za spodbujanje informacijske družbe. To nalogo bi morali opravljati na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, vendar je njihov direktorat za informacijsko družbo povsem neučinkovit.

Promocija e-uprave je zagotovo naša šibka točka. Spodbujanje e-uprave zahteva denar in ljudi, moji sodelavci pa so že popolnoma vpeti v projekte razvoja e-uprave. Zaradi omejitev pri zaposlovanju moramo sproti določati naše prioritete, zato ne moremo narediti vsega naenkrat.

Po naših podatkih zaradi razvoja e-uprave zelo trpi državna informatika. Hude težave z informacijskim sistemom prejšnji teden naj bi bile le posledice dolge bolezni – premajhnega vlaganja v informatiko, dejstva, da informatiki nimajo pravega vodstva …

Težave so bile posledica nekakšne sabotaže – neverjetnega obstreljevanja z neželeno elektronsko pošto ali »spamom«. Res pa sem morda v začetku mandata preveč poudarjal e-upravo in se premalo ukvarjal z informacijsko infrastrukturo. Tudi naložbe v informatiko so bile v letih 2005 in 2006 premajhne, kar poskušamo nadoknaditi. Že v začetku prihodnjega leta načrtujemo začetek prenove komunikacijskega omrežja, vzpostavljamo pa tudi rezervni podatkovni center.

Kaj pa strategija razvoja državne informatike? Ali na MJU spremljate trende razvoja informacijskih storitev, razmišljate, kaj bo čez nekaj let prenašalo vaša elektronska sporočila in poganjalo računalnike? Brez lastne strategije lahko postanete lahka tarča lobistov in ponudnikov opreme.

Če mislite na podjetja s področja informacijske tehnologije oziroma računalništva, je število primernih ponudnikov zelo omejeno. Vesel bi bil, če bi bilo na tem področju več konkurence. Se pa pogovarjamo s potencialnimi partnerji, ki so zainteresirani za vstop na področja, ki so danes v domeni monopolistov.

Nekdanji finski premier Esko Aho je za Delo povedal, da mora država pri javnih naročilih spodbujati tudi nakupe inovativnih tehnoloških rešitev, ki praviloma niso najcenejše. Vi, nasprotno, vedno govorite le o prihrankih.

Naš cilj je izbrati ponudnika, ki zagotovi ustrezno kakovostno blago ali storitev po najugodnejši ceni. Pri razpisu za mobilno telefonijo je marsikdo pričakoval, da bomo z izbiro Si.mobila uravnali tržne deleže. Vendar so uravnavanju tržnih deležev in strateškim vlaganjem v inovacije namenjeni drugi mehanizmi.

Ena najpomembnejših nalog e-uprave je omogočiti državljanom, da sodelujejo pri zakonodajnem procesu, sporočajo vladi svoje predloge in vplivajo na vodenje države. Med sprejemanjem nekaterih zakonov, predvsem medijskega, pa je vlada gladko zavrnila pripombe strokovne in civilne javnosti, politične opozicije … Kako naj vam državljani verjamejo, da s pozivi k sodelovanju mislite iskreno?

Vsaka vlada želi, da pravočasno ugotovi, kakšni so pomisleki in pripombe zainteresiranih krogov na določen zakon ali podzakonski predpis. Strinjam se, da je naša vlada pri komunikaciji z zainteresirano javnostjo delala tudi napake. Vendar pa poslovnik vlade po novem terja od vsakega predlagatelja zakona ali predpisa, da vladi poda poročilo o usklajevanju z zainteresiranimi organizacijami in skupinami. Te določbe vsi resorji še ne jemljejo povsem resno, čeprav je usklajevanje predpisov z zainteresirano javnostjo zelo pomembno za kakovost predpisov.

Kaj pa, če vlada zlorabi državljansko sodelovanje kot alibi – da je obstajala javna debata, čeprav je vnaprej vedela, da nima namena upoštevati nobenega predloga?

Če odpreš možnost sodelovanja in povabiš državljane k pošiljanju pripomb, to stori samo takrat, kadar si prepričan, da boš lahko na vsak predlog tudi korektno odgovoril – ga upošteval ali argumentirano zavrnil. Če se samo delaš, da si odziven, bodo ljudje prej užaljeni kot zadovoljni.

Na eni strani govorimo o e-storitvah in e-upravi, v resničnem življenju pa se dogaja zelo staromodni papirni popis nepremičnin. Nalepke, ki ste jih odpravili pri avtomobilih, se zdaj lepijo na stanovanja. Je to smiselno?

Popis nepremičnin je nujno potreben zaradi vrednotenja nepremičnin, ki je pogoj za to, da lahko v tej državi preidemo na pravičnejšo obdavčitev nepremičnin.

Ali država sama nima dovolj podatkov, da morajo popisovalci na teren?

Vseh podatkov, ki so potrebni za vrednotenje nepremičnin, država žal nima. Številne bi bilo mogoče pridobiti iz projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja, vendar bi ta rešitev zahtevala leta dela. Del vprašanj, ki ne zadevajo vrednotenja nepremičnin, bi lahko iz vprašalnika mirno izpustili, vendar bi ga ob neki drugi priložnosti zajeli uslužbenci državne statistike pri popisu prebivalstva. Če bi hoteli biti politično všečni, bi tisti del podatkov odrezali in ga prepustili neki prihodnji vladi, vendar je statistični urad ocenil, da s pridobitvijo teh podatkov pri naslednjem popisu prihranijo poldrugo milijardo tolarjev. Popis nepremičnin je mogoče na prvi pogled neprijazna zadeva, vendar bo omogočil prijaznejšo obdavčitev.

Prijaznejšo za državo?

Pravičnejšo za zavezance. Predvsem zato, ker bo davek zajel tudi tiste, ki danes ne plačujejo nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, čeprav so lastniki nepremičnin. Prav tako bo zagotovljeno, da se bo za nepremičnine primerljive vrednosti plačal enak davek, česar danes žal ni mogoče zagotoviti. Verjetno bo zato marsikdo plačeval manj.

Poleti smo vas videli, kako ste dopoldne med službenim časom na upravnem okencu podaljševali prometno dovoljenje za ženino vozilo.

Res ste me videli?

Glede na to, da je bilo med službenim časom – ste na skrivaj preverjali kakovost upravne storitve?

Eden izmed razlogov, da sem šel na okence javne uprave, je bila čisto zares tudi želja, da bi po daljšem času v živo opravil upravno storitev. In s storitvijo sem bil zelo zadovoljen, uslužbenka je bila prijazna (smeh). Bilo pa je pred 22. majem, ko smo uvedli internetno podaljšanje prometnega dovoljenja. Če bi bilo mogoče, bi prometno dovoljenje zagotovo podaljšal na internetu.