Heretik, ki ne verjame v diktaturo novinarske uravnoteženosti
Pred skoraj natanko enim letom je pred kamero prvič nastopil mladi ameriški obveščevalec Edward Snowden in razkril zaupne dokumente o delovanju globalnega elektronskega nadzora. Obveščevalca je s publicistom in blogerjem Glennom Greenwaldom povezala režiserka dokumentarcev Laura Poitras.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 28. junij, 2014, fotografija Gage Skidmore/FlickrCC
Prvega decembra 2012 je ameriški politični bloger in publicist Glenn Greenwald prejel nenavadno elektronsko pismo. Neznanec se je predstavil kot »Cincinnatus« – po znanem starorimskem vojskovodji Luciju Kvinkciju Cincinatu, ki je ubranil mesto in se nato v dobro republike odrekel oblasti. Greenwaldu je napisal, da ima zanj pomembne informacije o varnosti elektronskih komunikacij. A si mora najprej namestiti poseben program za šifriranje elektronske pošte.
Greenwald je sicer odgovoril na sporočilo, a kljub Cincinatovim prošnjam in navodilom ni namestil šifrirnega programa, ker se mu je zdelo preveč zapleteno. Zato je anonimni sogovornik obupal, Greenwald pa se je na dogodek spomnil šele pol leta pozneje, ko se je v Hongkongu srečal z nekdanjim ameriškim obveščevalcem Edwardom Snowdnom, s katerim ga je povezala režiserka dokumentarnih filmov Laura Poitras. Med dolgimi pogovori z mladim Američanom je presenečen povezal sogovornika in skrivnostnega Cincinata ter zgrožen pomislil, da je zaradi informacijske nepismenosti skoraj zamudil največjo zgodbo v karieri. Razkritje, ki je prvič javno pokazalo razsežnost globalnega prestrezanja in nadzorovanja elektronskih komunikacij.
Prvo srečanje s Snowdnom je Greenwald opisal v knjigi No Place to Hide: Edward Snowden, the NSA and the Surveillance State (2014), ki je izšla v začetku maja – dober mesec pred prvo obletnico razkritij.
Junija lani sta britanski Guardian in ameriški Washington Post objavila prve zaupne dokumente, ki jih je priskrbel nekdanji vohun. V prispevkih so Greenwald in drugi novinarji opisali tajni nadzorovalni program PRISM, s katerim so ameriški in britanski agenti prestrezali informacije na strežnikih velikih internetnih korporacij (Googla, Facebooka …), ter delovanje tajnega sodišča FISA, ki je odobrilo množično prisluškovanje običajnim Američanom. Poznejši prispevki so opisovali prisluhe nadnacionalnim organizacijam (OZN, EU) in državnikom (najbolj odmeven je bil primer nemške kanclerke Angele Merkel), sistematično zlorabo protiteroristične zakonodaje, sodelovanje ameriških informacijskih podjetij z nacionalno obveščevalno agencijo NSA, uporabo elektronskih prisluhov za industrijsko vohunjenje in sistematične napade na šifrirne algoritme.
Greenwald je v knjigi natančno opisal omenjena razkritja in zaokroženo povzel strašljive razsežnosti globalnega elektronskega nadzora, na katere je javnost opozoril Snowden. Redni bralci njegovega bloga v knjigi sicer ne bodo našli veliko novih dokumentov ali neznanih informacij o početju elektronskih nadzorovalcev. Vendar avtorja niso zanimale samo prisluškovalne zgodbe. Med poročanjem o Snowdnovih razkritjih je spoznal, da njegovega dela niso ovirali in napadali samo tisti, ki so jih dokumenti najbolj obremenili: politiki, uradniki in predstavniki obveščevalnih agencij. Precej več težav je imel z domnevnimi zavezniki – mediji, uredniki in novinarji.
Mediji in politika
Ko sta Laura Poitras in Glenn Greenwald proučila prve dokumente, sta vedela, da imata v rokah izjemno pomembna in občutljiva gradiva. Ocenila sta, da je neznani vir verodostojen in dokumenti pristni, zato sta se strinjala, da jih je treba novinarsko obdelati in objaviti. A nista vedela, kako se najbolje lotiti naloge.
Poitrasova in tedaj še nerazkriti Snowden nista zaupala novinarjem, saj sta se bala, da zaradi neizkušenosti in zelo slabe informacijske pismenosti ne bodo znali zavarovati vira zaupnih dokumentov. Greenwald ni hotel sodelovati z ameriškimi političnimi novinarji, saj je v preteklosti večkrat kritiziral New York Times in Washington Post zaradi uslužnega poročanja o vladni politiki. Vendar so se strinjali, da se primera ne morejo lotiti sami in ga objaviti na spletu, saj so vedeli, kakšne napade sta v zadnjih letih doživljala skupnost wikileaks in njen predstavnik Julian Assange. Zato je Greenwald najprej ponudil zgodbo britanskemu Guardianu, s katerim je sodeloval kot bloger.
Za internetnega avtorja in publicista je bilo sodelovanje s tradicionalnim medijem zelo naporno (in obratno), saj se je Greenwald doslej namenoma izogibal standardnih novinarskih praks. Motilo ga je, da urednikov nista zanimala predvsem verodostojnost dokumentov in pomen Snowdnovih razkritij, ampak so imeli glavno besedo pravniki, ki so ocenjevali tveganost morebitne objave. Ni mogel razumeti, zakaj ameriški mediji objavo zaupnih dokumentov vedno najprej uskladijo s predstavniki vlade in v prispevku pazijo, da z njim povzročijo »čim manj škode«. Pogum urednikov Guardiana ga je presenetil, a ni mogel sprejeti njihove odločitve, da brez boja uničijo računalnik z elektronskimi kopijami Snowdnovih dokumentov, ko so to zahtevale britanske oblasti.
Med branjem Greenwaldovih razmišljanj o medijih, urednikih in novinarskem delu ni težko spregledati motivov, zakaj je po nekaj mesecih nehal sodelovati z Guardianom in se povezal z ustanoviteljem družbe Ebay Pierrom Omidyarom (ta je vložil 250 milijonov dolarjev svojega premoženja in z Greenwaldom ustanovil medijsko družbo First Look Media). Greenwalda niso zanimale novinarske nagrade, prodaja časopisov, gledanost in druga merila uspešnosti, ki veljajo v medijski panogi. Upal je, da bo objava Snowdnovih dokumentov prinesla politične spremembe in omejila elektronske nadzorovalce. A je bil že po nekaj mesecih prepričan, da so mediji tudi v demokratičnih družbah preveč trdno prepleteni z oblastmi, da bi lahko opravljali nalogo branikov javnega interesa. Zato je sklenil, da mora zapustiti medijski sistem, če hoče še naprej objavljati Snowdnove dokumente in problematizirati zlorabo nadzorovalske moči.
Novinarji, blogerji, aktivisti
Vendar je umik iz medijskega sistema Greenwaldu prinesel nove težave. Novinarji so težko skrivali nejevoljo, ker je Snowden dokumente zaupal »nenovinarju«. Urednike sta motila Greenwaldova »neučakanost« in obtožujoč slog, v katerem ni niti poslušal vzdrževati videza »uravnoteženosti« – nenavadne vrednote, ki so jo v zadnjih desetletjih ponotranjile številne novinarske redakcije. Vse več je bilo komentarjev, v katerih so novinarji Greenwalda opisovali kot »blogerja«, »aktivista« ali celo »izdajalčevega pomagača«, kar so takoj izrabili predstavniki ameriške in britanske vlade ter ga obtožili »neprofesionalizma« ali namigovali na njegove »osebne motive«.
Greenwald je prepričan, da so takšni nepremišljeni napadi izjemno nevarni za svobodo izražanja, saj poskuša administracija ameriškega predsednika utišati morebitne »žvižgalkarje« prav s takšnimi pojmovnimi akrobacijami. Če prihodnje Snowdne prikazujemo kot izdajalce, lahko novinarje obtožimo sodelovanja pri kaznivem dejanju, kadar si drznejo objaviti njihova razkritja. Če trdimo, da za blogerje ne veljajo enaki zakoni kot za »prave novinarje« (denimo pravica do zaščite vira in ustavno zagotovljena svoboda tiska), tako učinkovito cenzuriramo neodvisne medijske poskuse. Enako nesprejemljivi so bili za Greenwalda očitki, da je nekdo aktivist samo zato, ker ne verjame v izrojeno diktaturo novinarske uravnoteženosti.
Ne le da ta domnevna uravnoteženost sili novinarje, da na silo prikazujejo »obe plati zgodbe«, tudi ko gre za kršitve temeljnih človekovih pravic ali očitno zlorabo oblasti. Tudi domnevni aktivizem je problematičen samo, kadar posameznik nastopi proti oblastem, prevladujoči ideologiji ali središčem družbene moči. Ko so najbolj vidni ameriški komentatorji in uredniki zagovarjali vojno v Iraku in v imenu domoljubja nekritično razširjali vladne laži o nevarnostih orožja za množično uničevanje, ni teh avtorjev nihče obtožil aktivizma, je zapisal Greenwald. Če nastopite proti finančnemu sektorju, nadzorovalni industriji in političnim elitam, vas bodo takoj poskušali diskreditirati kot neverodostojnega in pristranskega političnega aktivista.
Greenwaldova najnovejša knjiga zato ni zanimiva samo za tiste, ki jih skrbi razraščanje družbe nadzora ali zanima ozadje največjega razkritja zaupnih dokumentov v zadnjih desetletjih. Dragocena je tudi za posameznike, ki si želijo opozoriti javnost na nepravilnosti v vladni službi, korporaciji ali javni ustanovi, a ne vedo, komu smejo zaupati v dobi elektronskega nadzora. Primer Edwarda Snowdna kaže, da mediji danes verjetno niso več najboljša izbira. Sploh zato, ker se iz velike prisluškovalne zgodbe novinarji niso ničesar naučili.