Infografika kot »nova velika reč«

Prejšnji teden je sourednik spletne strani E-demokracija Domen Savič tvitnil naslednji pomislek: ali postaja interaktivna infografika za spletne časopise podoben prenapihnjen balon kot pred leti video. Nekaj, za kar vsak (spletni) urednik verjame, da preprosto mora imeti na spletni strani, ker je to pač nova velika reč – pojem, ki se je naselil na elektronskih prosojnicah, s katerimi govorniki pospremijo nastope na medijskih in marketinških konferencah -, čeprav v resnici ne ve, kaj z novotarijo zares početi.

Časopisni založniki so za »nove velike reči« zelo dovzetni, ker prav časopisi najbolj občutijo spremembe na medijskem trgu: spremenjene navade občinstva, prevlado elektronskih medijev in umikanje oglaševalcev s potiskanega papirja. Najprej so v spletne strategije uvajali bloge in se ubadali z obljubami državljanskega novinarstva, ker so upali, da jim bodo prostovoljne (brezplačne) uporabniške vsebine prinesle veliko spletnega obiska. Sledila so gostovanja videoposnetkov, postavitve spletnih studiev in prepričevanje novinarjev, naj na teren jemljejo snemalne naprave – od kamer do mobilnikov. Iskanje čudežnega recepta se je nadaljevalo na družabnih omrežjih (tvitanju, lajkanju, poustanju fotografij in bežnih zapiskov) ter se ob ideji podatkovnega novinarstva spet vrnilo v redakcije, kjer bodo ekipe preiskovalnih novinarjev, programerjev in oblikovalcev nazorno prikazovali zapletene podatkovne analize.

Zamisel je vsaj v teoriji smiselna, saj računa na redke konkurenčne prednosti, ki so časopisom še ostale: razmeroma velike novinarske redakcije, izkušeni novinarski specialisti, več časa za poglobljeno predstavitev teme in dolga tradicija grafičnega oblikovanja. Nekateri veliki svetovni mediji – zlasti Guardian, New York Times, BBC, Spiegel in Wired – so zato v zadnjih nekaj letih zelo razvili tiskano in elektronsko »grafično novinarstvo« ter ga uspešno vključili v svoje izdelke. Vendar so se pri tem naučili tudi nekaterih pravil, ki jih avtorji konferenčnih prosojnic večinoma pozabijo omeniti.

Eno najpomembnejših pravil opozarja pred pretirano rabo infografike, ki jo vsaj na začetku zagrešijo skoraj vse medijske redakcije. Infografika – enako kot likovna prenova časopisa – ne more rešiti dolgočasnega članka, ampak ga lahko kvečjemu spremeni v estetsko dovršeno, a vsebinsko prazno stran. Ilustracije člankov, ki jih sestavljajo pomanjkljive, nebistvene ali premalo razložene informacije, ne morejo izboljšati njegove razumljivosti. Dobrega grafičnega prispevka ne more biti brez dobrega scenarija in režije – podobno kot igralec, snemalec in montažer sami zlepa ne morejo posneti dobrega filma. Še tako lepo oblikovana in vsebinsko brezhibna infografika je nesmiselna, če se nad njo navdušujejo samo spletni novičarski tehnozasvojenci in zavistni tekmeci v drugih redakcijah, a se bralci v njej ne znajdejo. Zato so začeli uredniki obravnavati infografične članke enako kot druge tradicionalne novinarske žanre – primerne za nekatere zgodbe in neprimerne za druge. Uporaba grafike v časopisu in na spletu pa je postala precej bolj premišljena.

Raba infografike je bila v slovenskem tisku dolgo razmeroma redka. Nekoliko pogumneje so jo začeli uvajati v Financah, kjer so grafi in tabele postale sestavni del novinarskih člankov. Sledile so druge finančne priloge (Delov FT), magazini (zlasti nekdanji Mag in tudi Mladina) ter dnevni časopisi, ki so začeli z grafikami opremljati nekatere pomembnejše dogodke (naravne nesreče, volitve …). V zadnjem času je nekaj več prostora dobila tudi zahtevnejša grafika, saj so sodelavci na delo.si pripravili interaktivne infografike ob izidu knjige Boštjana Videmška in Jureta Eržena Vojna terorja ter spominu na enajsti september 2001. Urednik Sobotne priloge se je strinjal z objavo dvostranskega grafičnega članka o vojni proti zasebnosti, nekatere zanimive prikaze so prispevali tudi programerji, ki se v prostem času ukvarjajo s prikazom podatkovnih analiz.

Ti poskusi so precej bolj smiselni od preteklega tekmovanja z blogerji in televizijami, ki jih je v klasičnih televizijskih žanrih nemogoče premagati. Vendar bodo šele prihodnji meseci pokazali, ali je interaktivna infografika za slovenske časopisne urednike samo zadnja modna velika reč in občasna popestritev starega načina dela, ali se bodo iz današnjih zametkov oblikovale prve ekipe, ki bodo znale iz wikileaksov, supervizorjev in drugih javnih podatkovnih virov izdelati predstavitve, iz katerih bo postalo delovanje današnje kompleksne družbe vsaj za odtenek bolj razumljive.

***

Včeraj smo imeli v Škucu kratek posvet ob predstavitvi natečaja za najbolj zanimivo infografiko ali aplikacijo, ki bi prikazala, analizirala, obdelala, predelala … podatke supervizorja. Več novic o razpisu, infografikah in podatkovnem novinarstvu bodo pobudniki objavljali na supervizorjevem blogu.