Informacijsko novinarstvo
Včasih je za dobrega novinarja veljal tisti, ki se ga je znal napiti s pravimi ljudmi. To je bil najboljši način za pridobivanje ekskluzivnih zgodb, saj je o ključnih političnih, gospodarskih in javnih zadevah odločalo razmeroma malo vplivnih pomembnežev. Danes so se merila spremenila, saj se je odločanje razpršilo, zato je veliko težje najti prave ljudi, s katerimi se je treba napiti. Spremenila se je tudi narava novinarskih zgodb, saj ekskluzivna informacija ni več dovolj. Treba je oceniti tudi njeno verodostojnost, jo razumeti in osmisliti, je prepričan Nicholas White, soustanovitelj in predsednik uprave novomedijskega podjetja The Daily Dot.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 2. julij 2011
Beležka, računalnik in zapijanje s pravimi viri niso več dovolj
Zato je lani zapustil staro družinsko časopisno podjetje in ustanovil nov medijski poskus, s katerim želi pomagati manjšim lokalnim časopisom, kako uporabiti svetovni splet in bolje razumeti potrebe skupnosti, v katerih delujejo. Za razumevanje svetovnega spleta niso dovolj samo družbene vede, ki jih poslušajo študenti medijskih študij, temveč morajo današnje časopisne redakcije pritegniti tudi strokovnjake, ki znajo razumeti številke. Izvršni urednik Daily Dota je tako postal novinar Grant Robertson, ki je tudi programer, za analizo spletnih skupnosti (reddit, tumblr …) so se povezali z matematiki. Novinarji, ki znajo pisati in se napiti s pravimi ljudmi, so še vedno pomembni, vendar morajo vsi kandidati razumeti tudi spletne skupnosti in pokazati smisel za delo z elektronskimi zbirkami podatkov, je pojasnil White.
Novinarji, ki razumejo spletne skupnosti in imajo smisel za številke, postajajo pri medijskih ustanovah vse bolj iskani. O ideji »znanstvenega novinarstva« je lani veliko govoril najbolj znani predstavnik skupnosti wikileaks Julian Assange, ki od znanstvenih novinarjev pričakuje, da bodo iz milijonov »osvobojenih« dokumentov in diplomatskih depeš znali izluščiti pomembne zgodbe. Na londonski univerzi City so letos razpisali specialistični podiplomski študij interaktivnega in podatkovnega novinarstva, saj so ugotovili, da so britanski mediji v zadnjih letih skoraj razgrabili njihove nekdanje študente, ki so v diplomskih in magistrskih nalogah združevali novinarske in programerske pristope. Na potrebe po novih novinarskih orodjih pa so se odzvali tudi pri ameriški fundaciji Knight, saj so v letošnjem natečaju za najbolj vroče novinarske pristope večinoma nagradili zamisli, ki jih je mogoče uvrstiti med »informacijsko novinarstvo« (med 16 finalistov so razdelili 4,7 milijona dolarjev).
Nova novinarska orodja
John S. Bracken je na uradnem blogu fundacije zapisal, da letošnji kandidati – prejeli so več kot 1200 prijav – zelo jasno kažejo na vzpon programerja novinarja (ali celo hekerskega novinarja) in opozarjajo, da se je precej spremenilo tudi dojemanje novic, saj so se med finalisti znašle medijske zamisli, ki jih tradicionalno ne bi uvrstili med novičarstvo.
Med nagrajene projekte so se zato uvrstili zelo različni medijski poskusi. V prvo skupino sodijo orodja za spremljanje in osmišljanje nepreglednih informacijskih tokov, ki se pretakajo po komunikacijskih omrežjih. Projekt Overview, ki so ga razvili pri tiskovni agenciji Associated Press, zna analizirati in izrisati velike, javno dostopne podatkovne zbirke ter jih povezati s podatki, ki jih države objavljajo kot informacije javnega značaja, novinarskimi dokumentacijami in dokumenti, ki jih objavljajo anonimni viri. Podobna projekta (Panda in DocumentCloud) so zasnovali tudi pri Chicago Tribune in združenju preiskovalnih novinarjev IRE, kjer upajo, da bosta njuni storitvi za samodejno analizo podatkovnih zbirk zanimivi predvsem za manjše medije, ki si ne morejo privoščiti lastnih preiskovalnih redakcij.
Za drugačen pristop so se odločili avtorji projektov iWitness in SwiftRiver. Njihovi storitvi ne analizirata uradnih podatkovnih zbirk, temveč v novinarske prispevke vnašata vsebine, ki jih ob pomembnih dogodkih (naravnih nesrečah, volitvah, vstajah …) ujamejo in objavijo naključni uporabniki komunikacijskih tehnologij. SwiftRiver je še nekoliko naprednejši, saj iz elektronske pošte, kratkih sporočil, objav na twitterju in drugih informacij izračunava verodostojnost uporabniških objav ter novinarjem svetuje, katere spletne vire je »varno« uporabiti v prispevkih. Druge nagrajene zamisli pa so predstavljale načine, kako okrepiti poročanje v lokalnih in drugih skupnostih, kako uporabljati kratka sporočila na območjih brez interneta, izdelati interaktivne spletne dokumentarce in učinkoviteje spremljati zakonodajne procese.
Predstavljena analitska orodja niso zanimiva samo za novinarje in medijske ustanove. V obsežni raziskavi univerze Cornell iz leta 2009, pri kateri je sodeloval tudi slovenski informatik in predavatelj na univerzi Stanford Jure Leskovec, so raziskovalci tri mesece sledili približno 1,6 milijona spletnih novičarskih virov in analizirali življenjsko dobo 90 milijonov člankov. Ugotovili so, da je mogoče z računalniško analizo zelo natančno ugotoviti, kdo je prvi objavil določeno novico (medij, bloger, oglaševalska agencija …), kdo jo je povzel in kako hitro se je razširila med spletne skupnosti. Poznavanje novičarskih ciklov je zelo dragoceno, saj je mogoče iz dovolj velikega vzorca izluščiti najvplivnejše informacijske vire in najpomembnejša vozlišča ter tako ugotoviti, kje so skriti viri informacijske moči in vpliva. Zato so se začeli za podobne analize poleg medijskih raziskovalcev zanimati tudi oglaševalci, varnostne agencije in snovalci političnih kampanj.
Kdo bo pritegnil informacijske novinarje
Veščine, ki bi jih morali poznati informacijski novinarji – posluh za številke, sposobnost sistemskega mišljenja, analitičnost, poznavanje družbe in dnevnih dogajanj ter občutek, katera informacija lahko postane pomembna novica –, postajajo vse bolj iskane v številnih gospodarskih panogah in državnih službah, kar kaže tudi nedavno analitsko delo slovenske protikorupcijske komisije. Študenti informacijskega novinarstva, ki bodo v prihodnjih letih končali specialistične študije in delovne prakse, zato še kar nekaj časa ne bodo imeli težav z zaposlitvijo. Drugo vprašanje je, kdo bodo njihovi delodajalci.
Medijske hiše se posebnosti uporabe informacijsko-novinarskih veščin – razen redkih (tujih) izjem – še premalo zavedajo. Grafi, tabele in zahtevnejše infografike, s katerimi je mogoče nazorno prikazati zapletene gospodarske teme ali družbene procese, niso le popestritev klasičnih novinarskih prispevkov, ampak zahtevajo dobro poznavanje področja, veliko časa in usklajeno delovanje ekipe novinarjev, analitikov, programerjev in oblikovalcev. Spletni informacijsko-novinarski projekti morajo biti odprti, dinamični in interaktivni, da lahko medij sproti dodaja nove informacije ali povezave, ki jih določa dogajanje, sicer postanejo le drage elektronske ilustracije. Spremljanje informacijskih tokov zahteva poglobljena analitična znanja in izkušnje, ki pomagajo oceniti, kateri vzorci so naključni in kateri morda nakazujejo obetavno novinarsko zgodbo. Hkrati informacijsko-novinarsko delo zahteva delovno in organizacijsko okolje, ki ga tradicionalne medijske ustanove večinoma niso vajene, saj je bolj podobno tistemu, ki ga poznajo spletna in druga visokotehnološka podjetja – sodelovalno, nehierarhično in odprto.
Medijska industrija še vedno verjame, da lahko temelji na novinarju, ki mu boste dali beležko, kamero ali računalnik ter ga v nekaj dneh izurili, da bo lahko suvereno poročal o kateremkoli področju, je na svojem blogu zapisal Nicholas White. V svetu informacijskega preobilja to ne bo več dovolj, saj bodo prihodnji bralci od medijev zahtevali poglobljene zgodbe, ki jim bodo pomagale razumeti, v kakšnem okolju živijo. Zgodbe, ki jih ne bo moglo prinesti le zapijanje s pravimi viri, povzemanje sporočil za javnost ali objava »osvobojenih« podatkov, za katere bodo poskrbele spletne skupnosti, kakršna je wikileaks, in njene prihodnje posnemovalke.
Kljub temu si medijske hiše še vedno raje prevzemajo drage novinarske veterane, namesto da bi začele izobraževati obetavne mlade novinarje in jih opremljati za informacijsko dobo, je bil kritičen White. Če tega ne bodo storili medijski delodajalci, bodo prihodnji informacijski novinarji pač poiskali druge službe. Izbire jim – vsaj v tujini – ne bo manjkalo. Le za novinarstvo bodo najverjetneje izgubljeni.
