Esko Aho, Sitra

Esko Aho je vodil finsko vlado med letoma 1991 in 1995, ko je bila Finska v globoki gospodarski krizi. Ostri varčevalni ukrepi in neposrečeno reševanje problema brezposelnosti so slabo vplivali na priljubljenost njegove koalicije, zato ni dobil še enega mandata.

Zaradi retoričnih spretnosti in občutka za javno nastopanje je med državljani še danes znan po vzdevku Kannuški Kennedy (po domačem kraju). Dvanajst let je vodil desnosredinsko politično stranko Suomen Keskusta, ki je ena izmed treh največjih finskih strank, do leta 2003 je bil tudi poslanec.

Leta 2000 ga je na predsedniških volitvah premagala poznejša finska predsednica Tarja Halonen. Danes vodi Sitro, finski nacionalni sklad za raziskave in razvoj.

Prva objava: Delo FT, 4. december 2006, fotografija Richter Frank-Jurgen/FlickrCC

Finski svet za znanost in tehnologijo vodi predsednik vlade

Lahko se srečata danes zvečer, je povedala tiskovna predstavnica gospoda Eska Aha, nekdanjega finskega premierja, ki zdaj vodi nacionalni sklad za raziskave in razvoj (Sitra). Ti helsinški večeri, ki se konec novembra začnejo že malo po 15. uri in trajajo do poznega dopoldneva, vedno znova presenetijo tuje obiskovalce. »Pogosto me vprašajo, kako je lahko dežela polletnega somraka tako uspešna v inovativnosti, konkurenčnosti in znanju,« pove Aho in pojasni, da so za finski znanstveni in gospodarski razcvet zaslužni predvsem trije dejavniki: izobraževanje, izobraževanje in – izobraževanje.

Je tako velik pomen izobraževanja tradicionalno vpisan v finsko družbo? Menda finski luteranski škofi že v 18. stoletju niso dovolili poroke, če ženin in nevesta nista znala brati svetega pisma.

Da, izobrazba je na Finskem že tradicionalno velika vrednota, saj jo vsi sloji prebivalstva dojemajo kot najboljšo naložbo v prihodnost in sredstvo, s katerim je mogoče družbeno napredovati. Zelo pomemben je tudi ugled učiteljskega poklica. Izobraževalni poklici so na Finskem izjemno cenjeni, zato si tudi najboljši mladi študenti in profesionalci želijo postati učitelji.

Kako vam je uspelo ohraniti ugled učiteljskega poklica? V večini evropskih držav je ravno obratno: učitelji so izgubili nekdanji ugled, zato se prepogosto zgodi negativna selekcija in v šolah pristane veliko tistih, ki jim je spodletelo na drugih področjih.

Verjetno je najboljši odgovor, da nismo zapravili tradicionalnega odnosa do izobrazbe – kljub temu da se je tudi pri nas v šolah marsikaj spremenilo: številne reforme, delovne razmere, didaktične metode, učna snov … Učitelj je tisti, ki ti pomaga do znanja, to pa je dragoceno za tvojo prihodnost. Tega se zavedajo starši in otroci.

Kakovostno osnovno šolstvo je kljub vsemu šele podlaga za prihodnjo družbo znanja. Kako ga nadgrajujete?

Druga skrivnost finskega uspeha je odločitev, da se kot družba usmerimo v raziskovanje in razvoj. Prepričani smo, da pomenijo napredne tehnologije in storitve prihodnost naše družbe in gospodarstva.

Je tudi ta odločitev dozorela spontano – kot logično nadaljevanje tradicije spoštovanja znanja?

Vse pa ni bilo tako preprosto! V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je Finska zašla v hudo gospodarsko krizo, ki jo je še poslabšal razpad Sovjetske zveze, kamor smo izvozili skoraj za dve tretjini vsega blaga. Takrat nismo imeli izbire, ampak smo se morali lotiti zelo radikalnih reform in obsežne liberalizacije trga, predvsem bančništva, telekomunikacij in energetike. Hkrati smo se odločili, da javnega denarja ne bomo uporabili za pomoč obstoječim industrijam, ampak ga bomo namenili za razvoj povsem novih panog.

Kako ste dosegli politično soglasje za tako radikalne odločitve?

Težko. Najpomembnejša obljuba, ki jo od politikov pričakujejo volivci, je varnost – pogosto izenačena z ohranitvijo obstoječega stanja. Telekomunikacije se pred petnajstimi leti niso zdele tako samoumevne in »seksi« kot danes, prav tako nismo mogli biti prepričani, da bo liberalizacija telekomunikacij in električne energije spodbudila toliko novih storitev in vlaganja v razvoj. Tveganje je bilo veliko, reforme pa ne bi bile mogoče brez soglasja vseh političnih strank.

Neprijetne reforme je verjetno laže izvesti, če je kriza dovolj huda. Pa so krize primeren trenutek za sprejemanje strateških odločitev ali je tveganje preveliko?

Na srečo smo politično odločitev za vlaganje v razvoj sprejeli že prej. Leta 1982 je posebni parlamentarni odbor predstavil študijo, v kateri so člani ugotovili, da Finska potrebuje dolgoročno politiko vlaganja v znanost, tehnologijo in razvoj. Tedaj smo se odločili v desetih letih podvojiti raziskovalne naložbe, kar nam je do začetka devetdesetih let tudi uspelo.

Ste morali zaradi večjega vlaganja v razvoj varčevati na drugih področjih?

Ne, saj je bila gospodarska rast tedaj dovolj velika, da smo si lahko privoščili ta vlaganja.

Tudi med recesijo?

Varčevali smo povsod drugod, vlaganja v tehnologijo in razvoj pa smo poskušali še povečevati.

So to usmeritev podpirale vse vlade ali so se pojavili kaki očitki, da država preveč zapravlja za razvoj?

Nikoli. Vlaganje v razvoj je ostala politična odločitev, ki so jo doslej dosledno podpirale vse vladne koalicije in politične stranke. Leta 1999 smo tako presegli tri odstotke BDP, letos pa se je vlada odločila, da bo do leta 2010 še povečala ta vlaganja – na štiri odstotke BDP.

So tako dosledno razvojno politiko spodbujali tudi nacionalni šampioni, predvsem Nokia, ki jim je ustrezala zmes tržnega okolja in izobražene delovne sile?

Hkrati z odločitvijo za povečanje vlaganja v razvoj smo reformirali tudi razvojne ustanove. Leta 1995 smo ustanovili svet za znanost in tehnologijo, ki ga neposredno vodi predsednik vlade, v njem pa sedijo predstavniki industrije, politike in akademske sfere. Ti so enakovredno zastopani, zato strategije znanstvenega sveta upoštevajo vse razvojne dejavnike – družbene, strokovne in finančne.

Kako je urejen nadzor nad porabo tega denarja? Državam pogosto manjkajo jasna merila za podeljevanje denarja, še bolj pa mehanizmi, s katerimi bi znali oceniti uspešnost svojih vlaganj.

Državne razvojne ustanove podpirajo projekte, ki jim je uspelo pridobiti zasebna sredstva. Šele ko zasebna podjetja že vložijo svoj denar v projekte, smemo pomagati tudi mi. Denar je v tem primeru najboljši svetovalec – če so s projektom pripravljeni tvegati zasebniki, lahko država upravičeno domneva, da je nekdo že dobro premislil o naložbi. Podobno velja za univerze, ki iz konkurenčnih zasebnih virov pridobijo že več kot polovico vsega raziskovalnega denarja. To pa pomeni, da morajo univerze zelo dobro sestaviti raziskovalne projekte in ponuditi pravo razmerje med bazičnimi in uporabnimi raziskavami. Mislim, da je tako financiranje ena izmed ključnih sestavin finskega uspeha, ki bi ga morali resneje upoštevati tudi v drugih državah EU.

Lahko ocenite, ali v vašem skladu delujete po načelu šibrovke – veliko projektov prejme majhne pomoči –, ali ostrostrelske puške: veliko denarja izbranim projektom?

Na Finskem financiranje temelji na zelo podrobno izdelanih razvojnih programih, zato ni možnosti za samovoljno ali celo naključno odločanje za projekte. Na evropski ravni se mora prej ali slej zgoditi podobno. Upam, da bo EU uspelo določiti svoje prioritete in se odločiti, kam vlagati razvojna sredstva.

Včasih se podeljevalci sredstev ne želijo zameriti določenim ustanovam, ki bi ostale brez denarja, ali prevzeti odgovornosti za izbiro konkretnih projektov.

Če bomo raziskovalni denar brez jasnih smernic razpršili na preveč različnih področij, bo naša učinkovitost izjemno slaba.

Čeprav so se države EU v okviru lizbonske strategije obvezale, da bodo za raziskave in razvoj v prihodnosti namenile tri odstotke BDP, še vedno slišimo, da je razvojnega denarja premalo. Je bila njihova zaveza preskromna?

Delež BDP, ki ga Evropa namenja razvoju, ni glavni problem, saj je tega denarja razmeroma veliko. Evropsko skupnost pestijo druge težave. Številne članice razumejo te tri odstotke BDP kot cilj, namesto da ga obravnavale le kot enega izmed pokazateljev razvojne politike. Bolj kot doseganje določenega odstotka BDP je pomembno, ali se vlaganje v razvoj dolgoročno povečuje, pa tudi, ali je državi uspelo ustvariti trg za inovativne izdelke in storitve. Dokler ni povpraševanja po tovrstnih izdelkih, država s svojimi vlaganji ne doseže pravega učinka, saj ne vključi zasebnega kapitala. Na žalost je oblikovanje trga inovacij v Evropi zelo težavno.

Zakaj?

Evropejci se na splošno preveč zanašamo na nadzor, regulacijo. Ne verjamemo v delovanje trga, saj smo prepričani, da ogroža načela solidarnosti. Ampak če želite dejansko ustvariti ponudbo in povpraševanje po inovacijah, morate sprejeti nekatera pravila trga, predvsem tekmovalnost in liberalizacijo. V inovacijski ekonomiji mora postati osebna pobuda zaželena, ne samo nujna, zato jo je treba načrtno spodbujati, čeprav to ni ravno v skladu z evropsko tradicijo.

V nekaterih finskih osnovnih šolah se otroci učijo, kako izdelati poslovni načrt in ustanoviti podjetje. Je to finski poskus spreminjanja evropske nepodjetniške tradicije?

Živimo v okolju, ki od nas zahteva prilagajanje globalni konkurenci. Mislim, da lahko zelo kakovostno osnovno šolstvo – ki so ga deležni vsi, in ne le elite – največ pripomore k tej prilagodljivosti.

Vaša ekspertna skupina je v letošnjem poročilu o evropski inovativnosti izpostavila zdravstvo, farmacevtiko, energetiko, okoljske tehnologije, promet, logistiko, varnost in digitalne vsebine kot glavne evropske razvojne izzive. Nacionalne vlade in večja podjetja imajo lahko drugačne prioritete.

Morda, a to ne pomeni, da EU ni treba določiti jasnih razvojnih smernic. Šele ko bodo ti cilji jasni, se jim lahko začnejo članice prilagajati in o njih polemizirati. Upam pa, da države tega ne bodo dojemale kot poskus vmešavanja organov EU, ampak kot smiselne strateške odločitve. Vzemiva samo logistiko in transport. Še evropski železniški sistemi med sabo niso združljivi, kaj šele kaj drugega! Zato so potrebne jasne politične zaveze, kakršna je bila odločitev za oblikovanje enotnega notranjega trga. Podobno soglasje bi morali doseči na področju znanosti in raziskav.

Med ključne evropske probleme po vašem spada tudi premajhna mobilnost raziskovalcev, raziskovalnega denarja in tehnoloških pobud. Včasih se zdi, da evropske države zagovarjajo mobilnost s figo v žepu, saj se bojijo odtoka najboljših kadrov in pritoka tistih, ki jih ne marajo preveč.

Evropa je še vedno precej bolj nacionalistična, kot smo pripravljeni priznati. Čeprav se mobilnost povečuje in je pretok raziskovalcev med državami in univerzami precejšen, se večina želi vrniti v domače okolje. Ta evropska posebnost tudi pomeni, da mobilnost možganov dolgoročno ne bi smela biti grožnja posameznim državam. Nasprotno: manjša bo evropska mobilnost, več sposobnih mladih Evropejcev se bo odločalo za odhod v ZDA. Od tam pa se le redko vrnejo.

Redkeje, kot če jih študij popelje v kako evropsko državo?

Da, saj jih tam pričakajo zelo dobre univerze in odlična raziskovalna središča. Predvsem pa tam že obstaja zrel trg inovacij. Če ste raziskovalec, ki se želi preizkusiti tudi na trgu inovativnih izdelkov in storitev, boste le težko našli boljše razmere kot v ZDA. To je za Evropo pomembna strateška pomanjkljivost.

Nekateri ministri za znanost in visoko šolstvo poskušajo spodbuditi tehnološki razvoj s povečevanjem vpisa na naravoslovne in tehniške fakultete – pogosto na račun družboslovja in humanistike. Je preobilje družboslovcev res tako resen zaviralec inovacij?

Nikakor ne, saj raziskave in razvoja ne moremo omejiti samo na naravoslovne in tehnične vede. Številni veliki izzivi sploh niso tehnološke narave – tehnologijo je navsezadnje mogoče kupiti na trgu. Pomembneje je vedeti, kako tehnologijo uporabiti v praksi in kako uskladiti tehnološke reforme z družbenimi. Vedno imate opravka z ljudmi, zato tudi tehnološki razvoj ni namenjen samemu sebi, ampak izboljševanju kakovosti življenja. Če zanemarite človeški vidik, vam projekti ne morejo uspeti. Lep primer je zdravstvo, kjer nove tehnologije omogočajo nove diagnostične metode in organizacijo dela, ampak so se reformisti nekaterih projektov lotili tako tehnološko, da jih zdravniki in pacienti niso sprejeli. Zelo podobno se je godilo storitvam e-države.

Med načini, kako ustvariti trg inovacij, navajate tudi reformo javnega naročanja. Kaj bi morala po vašem – poleg cene – upoštevati država pri svojih nakupih?

Mehanizmi javnega naročanja potrebujejo spremembe. Če hoče država dejavneje spodbujati inovacijski trg, mora tudi sama postati pomemben kupec inovativnih rešitev. Tradicionalno javno naročanje se preveč omejuje z izbiro najcenejših izdelkov in storitev. Najcenejše ponudbe so praviloma tradicionalne, konservativne in sploh … Ne najboljše.

Kje lahko postavimo mejo med spodbujanjem inovativnosti in državnim subvencioniranjem podjetij, na kar so evropski komisarji nadvse občutljivi?
(Krajši premislek.) Države se v praksi lahko izognejo tem omejitvam.

Bi podobno stališče zagovarjali tudi kot politik? Verjetno lahko v vlogi direktorja javnega razvojnega sklada nastopate precej odločneje, ker vam ni treba razmišljati o novi izvolitvi in koalicijskem usklajevanju.

Seveda lahko kot predsednik javnega inovacijskega sklada precej laže govorim o inovacijskih strategijah. Politiki so zelo odvisni od javne podpore, zato je v sedanjem svetu zelo težko izdelati, kaj šele udejaniti strategije, ki zahtevajo dva ali celo tri mandate. Če pa nam te kratkovidnosti ne bo uspelo preseči niti na ravni EU, nas ne čaka prav svetla prihodnost.

Kako preseči to prekletstvo enega mandata?

Evropa potrebuje vodstvo, ki bo sposobno razmišljati širše od mandatov posameznih nacionalnih vlad. To vodstvo mora znati oceniti, kakšen je realen položaj Evrope v svetu, saj prebivalcem ne sme vzbujati zmotnih pričakovanj. Če se bodo sedanji razvojni trendi nadaljevali, bo Evropa postala največji globalni poraženec, saj nima pravih adutov. Kitajska postaja vse močnejša proizvodna sila, ki nas je začela dohitevati tudi pri razvoju. Indija veliko vlaga v izobraževanje, nekateri manj razviti predeli sveta pa imajo zdravo demografsko strukturo. Če smo do sredine osemdesetih let verjeli, da pomeni preveč številčno prebivalstvo nižjo kakovost življenja in nerazvitost, velja danes ravno nasprotno. Ker se je izboljšal pretok znanja, pomeni veliko število prebivalcev neverjeten potencial človeškega kapitala. Prebivalstvo je zato spet postalo vrednota.