Roger Blott, Western wireless international

Vegi, tretjemu mobilnemu operaterju v Sloveniji, je mogoče zastavljati vedno ista vprašanja: ste narobe ocenili slovenski telekomunikacijski trg, ste ponudili premalo storitev, je slovenski regulator že odgovoril na vašo najnovejšo pritožbo in kakšne pritožbe proti državi še pripravljate.

Roger Blott, Regionalni direktor Veginega lastnika Western wireless international, odgovarja dosledno – pomembna je ureditev trga. Ko bo trg urejen, se bo lahko dokazala tudi Vega.

Pogovor je nastal v času, ko predstavniki WWI, regulator in politiki niso “resno razmišljali” o umiku Vege s slovenskega trga in tožbi proti državi, telekomunikacijska bitka za kosovski trg, v kateri je pomembno vlogo odigral Mobitel, pa se še ni razplamtela.

Prva objava: Delo Infoteh, 4. junij 2004, foto Blaž Samec

Klasično vprašanje: ste že pripravljeni priznati, da ste bili pri vstopu na slovenski trg malce lahkomiselni?

Kaj naj se vpraša poslovnež, ki je vložil 200 milijonov dolarjev v nekaj, kar po nekaj letih še vedno prinaša izgubo? Odgovor je: slovenski trg je veliko zahtevnejši, kot smo si predstavljali. Ko smo se odločili in plačali koncesijo, smo se zanašali na dobro zakonsko podlago, zelo stabilno državo in vse drugo, kar se je na papirju zdelo izredno obetavno. Nismo pa mogli vedeti, da bo uporabnike tako težko pridobiti in še težje obdržati. Razočarala nas je tudi počasnost, s katero se je regulator odzival na naše, tako verjamem, utemeljene pritožbe. Z dosežki Vege na slovenskem trgu smo razočarani. Manj zaradi same Vege kot zaradi tega, kako se obnaša in razvija trg.

Je Vega edini operater v vaši skupini, ki posluje z izgubo?

Med operaterji, ki delujejo na obetavnih trgih, se je zagotovo najslabše obnesla. Podobno se godi le še nekaterim našim operaterjem na afriških trgih.

Verjetno ne mislite na Slonokoščeno obalo, ki se jo je vaša družba odločila tožiti?

Ne, ne govorimo o Slonokoščeni obali (smeh). Slonokoščena obala je zelo poseben primer …

Ste imeli pri vstopih na druge trge primerljive težave?

Vstopili smo celo na avstrijski trg, kjer je bila penetracija mobilne telefonije vsaj tako visoka kot v Sloveniji. Bili smo četrti operater, na trgu so že delovali trije uveljavljeni, od katerih je bil eden v lasti države. Mislim, da je bila glavna razlika v tem, da je bil avstrijski telekom na borzi, zato so rezultati njegovega poslovanja bistveno bolj pregledni. Tudi Irska ima visoko penetracijo, a tudi tam povišujemo tržni delež. Le na slovenskem trgu nam nikakor ne uspe …

Ali tudi na drugih trgih ponujate le najosnovnejše storitve – govor in kratka sporočila SMS?

Western wireless je vedno sledil drugim. Nikoli se nismo profilirali kot ponudniki najnovejših tehnologij in storitev. Navadno uvedemo osnovne, dobro preizkušene tehnologije, počakamo, da drugi operaterji opravijo zahtevno delo uvajanja storitev. Če vidimo, da se storitve obnesejo in jih lahko cenovno učinkovito ponudimo v našem omrežju, potem to storimo. Da bi sodelovali pri razvoju in testiranju novih tehnologij, za nas ne pride v poštev. Prepričan sem, da večina novih storitev, ki jih ponuja konkurenca, ni donosna. Da jih sicer potiskajo na trg, ampak tudi umetno vzdržujejo. Sami pa še nismo videli poslovnega primera, ki bi pokazal, da se vse to res splača.
Lepo in prav, da Mobitel toliko vlaga v nove tehnologije, vsebine, da subvencionira zmogljive mobilnike … Ampak če pogledam njihove poslovne rezultate, se mi zdi, da nikakor nimajo takih prihodkov, kakršne bi pričakoval glede na njihov položaj. Spomnim se, da si je moral pred leti izposoditi nekaj sto milijonov evrov, da je lahko plačal koncesijo za UMTS. Je bilo to poslovno upravičljivo? Ali morda le priznanje, da kljub tržnemu deležu niso dovolj učinkoviti, da bi si sami plačevali prihodnost. Če bi bil njihov delničar, bi se nad tem precej zamislil.

Kaj pa, če se s podstandardnimi storitvami pojavite na nadstandardnem trgu, vajenem naprednih tehnologij? Saj tudi drugi operaterji verjetno ustvarijo glavnino prihodka z osnovnimi storitvami in s priboljški predvsem pritegujejo in ohranjajo uporabnike.

Seveda obstajajo uporabniki, ki jim je všeč občutek, da lahko uporabljajo vse novotarije, ki jih ponuja večji operater. Ampak mi ne merimo nanje. Naša ciljna skupina so bili uporabniki predplačniških paketov, ki jim Mobitel in Simobil tudi dolgo nista ponujala drugega kot govorno telefonijo in pošiljanje kratkih sporočil.

Kakšna je struktura vaših uporabnikov?

Ne zanimajo nas veliki poslovni uporabniki, ker ne moremo ponuditi vseh bleščečih stvari, ki jih ponuja konkurenca. Za mala podjetja in posameznike pa smo dobra izbira.

So bile vaše akcije, med katerimi ste tudi zastonj delili vrednostne kartice in kartice SIM, uspešne?

Mislim, da je kakih 20–25 odstotkov uporabnikov še kdaj uporabilo naše omrežje. Te akcije se nam vsekakor izplačajo, saj je strošek pridobljenega uporabnika zelo nizek, neprimerno nižji, kot če bi ga pridobili s subvencioniranim mobilnikom. Kar nekaj denarja vedno priteče tudi od prometa.

Čeprav naj bi vas po nekaterih izračunih minuta poceni klica stala tudi do 30 tolarjev in ste od leta 2002 do 2003 izgubili čez 20.000 uporabnikov?

V določenih intervalih smo nekatere cene res postavili negativno. Pri drugih pa je denar pritekel nazaj.

UMTS vas še vedno ne mika?

Ne, vsaj ne za ceno koncesij, o kateri se pogovarjamo, 40 milijonov dolarjev. O potrebi po tovrstnih storitvah še ne moremo resno govoriti. To pa ne pomeni, da UMTS nekoč ne bo uspel. Mislim, da je za mobilne operaterje, ki že imajo veliko uporabnikov, UMTS nekakšna nadgradnja omrežja, logičen korak naprej. Verjetno bo na dolgi rok pomenil tudi gospodarnejšo izrabo sredstev glede na kakovost in količino prenesenih vsebin. Res pa so operaterji za koncesije plačali neprimerno več kot za gradnjo omrežij.

Raba nelicenčnega radijskega spektra postaja zanimiva alternativa operaterjem in radiodifuziji. Ste razmišljali, da bi se iz mobilnega preoblikovali v brezžičnega operaterja?

Za zdaj se kar ne moremo navdušiti nad takim poslovnim modelom. Kot mobilni operater ne vemo, kako uskladiti brezžična radijska omrežja z našo osnovno dejavnostjo. Najprej bi počakali na bistveno večje število prenosnih računalnikov z brezžično povezljivostjo.

Kaj pa storitev push-to-talk, pri kateri lahko mobilnik uporabljamo kot prenosno radijsko postajo?

V ZDA storitev že kaže rezultate, tudi do nas prihajajo ponudniki opreme, s katero bi lahko to možnost ponudili razmeroma poceni. V Sloveniji o tem ne razmišljamo, saj bi potrebovali bistveno višjo naročniško bazo.

Na vsa vprašanja odgovarjate skozi stroške. Ob prihodu v Slovenijo pa ste delovali, milo rečeno, razsipno. Od tod tudi predstave o neznansko bogatih, arogantnih Američanih, ki se vas še vedno držijo.

Če se je Western wireless kdaj komu zazdel združba bogatih arogantnih Američanov, ki razmetavajo denar, je to zelo zmotno dojemanje. Toliko milijonov dolarjev nihče ne odšteje zlahka. Z današnjo pametjo bi se drugače odločali.

Da ne bi niti prišli v Slovenijo?

Mogoče.

Kljub političnim obljubam, ki naj bi vas po pisanju nekaterih slovenskih časopisov premamile?

Govorice o političnih obljubah so neumnost! Vstopili smo na podlagi ocene trga. Politične obljube je treba jemati zadržano. Izkušnje pač.

Še vedno ne govorimo o Slonokoščeni obali?

(Smeh) Ne … Res pa ob besedni zvezi »politične obljube« najprej pomislim na Slovenijo in Slonokoščeno obalo. Seveda smo se poizkusili pogovoriti s kar največ relevantnimi sogovorniki.

Ki so vam povedali …?

Vlada in minister so nam dali jasno vedeti, da si želita tretjega operaterja.

Ste že sprožili kako pritožbo v Bruslju?

Pritožbe so očitno postale naša posebnost. Lani smo bili tudi v Bruslju, ker nas je zanimalo, kako bo pridružitev Uniji vplivala na naše poslovanje. Nismo pa še sprožili nobenega postopka.

Ne? Vega je obljubila, da gre pritožba 1. maja v Bruselj.

Nič ni bilo zares obljubljeno. Težave moramo še naprej poskušati rešiti tukaj. Res pa je lahko Bruselj eno od sredstev pritiska, ki ga lahko še uporabimo.

Kaj bi vas izgnalo iz Slovenije?

Pravo vprašanje je, kaj bi nas lahko prepričalo, naj ostanemo (smeh). Če bi bil trdno prepričan, da ni prav nobene politične volje za ureditev razmer, bi verjetno predlagal odhod.

Še računate na politično voljo?

Mislim, da si načeloma vsi želijo urejenega trga. Vprašanje pa je, kako in kdaj se bo to zgodilo in kako motivirani bodo tisti, ki so za to pristojni. Če bi izgubili upanje, zagotovo ne bi vztrajali ali pa bi poizkusili s skrajnejšimi ukrepi. Zadnje, kar si Slovenija želi, je huda naložbena polomija. Nihče ne želi poslušati naše zgodbe o 200-milijonski naložbi in odhodu, ker trg ni deloval. Ta argument smo že uporabili kot sredstvo pritiska, čeprav nikakor ne želimo groziti. Sicer pa ne gre toliko za grožnje kot za opozarjanje na delovanje trga.

Kako izbirate naložbene priložnosti?

Smo oportunistični ponudnik. Naša prisotnost ni strateška, ne razmišljamo o tem, da bi bili na nekem trgu 25 let. Razmišljamo, kako zaslužiti nekaj denarja in o tem, da bo naš trg morda v prihodnosti želel imeti kdo drug. Tudi vprašanje, kako dolgo ostanemo na nekem trgu, je povsem oportunistično. Vse je odvisno od prave cene.

Zaščitniško vedenje slovenske države in strateško utrjevanje nacionalnega operaterja je mogoče prikazati tudi kot obliko obrambe nacionalnega interesa pred, grobo rečeno, plenilskimi operaterji, ki jih na nekem trgu zanima le dobiček. Pri uveljavljanju lastnega nacionalnega interesa pa ste Američani zelo dosledni, navsezadnje vam ni težko prepričati svojih »posebnih odposlancev«, naj pritisnejo na države, ki se ne obnašajo dovolj prijazno do ameriških naložb.

Nacionalni interes je pač eden od možnih pogledov. A tudi v tem primeru bi moralo biti jasno, da je lahko v nacionalnem interesu kvečjemu močan telekomunikacijski sektor, ne pa posamezna podjetja.

Se boste umaknili na Kosovo?

No, Kosovo nas zelo zanima. Upam, da bomo zmagali na natečaju in pridobili koncesijo.

Ste na Kosovu edini neevropski ponudnik?

Na to še nisem pomislil, ampak … verjetno res.

V razpisu je tudi pogoj, da mora operater ponuditi klicno številko za Kosovo. Ker Kosovo ni država, naj mu evropsko združenje mobilnih operaterjev ne bi smelo odobriti klicne številke. Ta omejitev velja tudi za člane združenja, evropske operaterje. Vas pa ne prizadeva.

Za to imamo kar nekaj elegantnih rešitev. Naša prednost je v močnem konzorciju, nekaterih elegantnih rešitvah za distribucijo. Recimo, da imamo kar nekaj močnih dejavnikov, zaradi katerih bo naša ponudba najboljša. Kosovo bo moralo dobiti evropsko klicno številko, kdo pa bo klical v Kosovo preko ZDA?

Si s številnimi pritožbami res ustvarjate pravno podlago za tožbo države?

Najprej moramo oditi.

Koliko časa še dajete regulatorju?

Vsaj tako dolgo, dokler ne izdela popolne analize trga.

Koliko vas bo stal prenos uporabniških številk med operaterji?

Odvisno od rešitve, računamo pa na okrog milijon evrov.

Prodajate Vego ali dele njenega omrežja?

Meni ni še nihče ničesar ponudil (smeh). Res pa redno kontaktirajo z nami različni ljudje, ki jih zanima ta trg. Večina pogovorov je s tujimi ponudniki.

Bi vi kupili Mobitel?

Saj ni naprodaj!

Vzemimo, da bi bil in bi stopili pred svoje delničarje ter jim razložili, da vidite v Evropi, v neki Sloveniji, odlično naložbeno priložnost … Bi vas takoj vrgli skozi vrata ali bi poslušali do konca?

Morda bi jih lahko prepričal, da imajo priložnost za drago, a sladko maščevanje (smeh).