Iskalci internetnega zlata

Ko je bil leta 2007 gospodarski optimizem na vrhuncu, v britanskem tisku ni manjkalo zgodb o mladoletnih “internetnih poslovnežih”, ki so jih morali očetje in mame pripeljati na poslovne sestanke, da so lahko podpisali pogodbe, ko so pridobili po nekaj sto tisoč funtov tveganega kapitala za zelo abstraktne internetne projekte. Internetna ekonomija je bila po polomu leta 2001 spet vznemirljiva, vabljiva in kul, vlagatelji pa so upali, da bodo lahko na številnih londonskih družabnih dogodkih pravočasno zaznali prihodnji Facebook, YouTube ali kako drugo spletno uspešnico …

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 16. februar 2008, fotografija Zef Nikola/FlickrCC

Mladi spletni podjetniki

»Različne tipe obiskovalcev prepoznaš že na prvi pogled,« je v kavarni največje londonske knjigarne Waterstone’s blizu trga Piccadilly poznavalsko pripomnil naložbeni svetovalec Serhat in srknil požirek jutranjega čaja. »Mi v poslovnih oblekah smo svetovalci, analitiki ali vlagatelji. Tisti, ki jim je že na prvi pogled malo nerodno in se trudijo delovati samozavestno, so ponavadi računalniški programerji, ki iščejo vlagatelje, pripravljene financirati njihove zamisli. Tisti, ki jim ni nerodno in so oblečeni bolj sproščeno, pa so verjetno internetni oblikovalci, ki iščejo delo.«

Med njegovo razlago prisede mlajša ženska, nama nameni nekaj vljudnostnih fraz, se čez nekaj minut poslovi in se odpravi do naslednje mize, za katero – po opisu sodeč – sedijo oblikovalci. »Dekleta,« je potihem nadaljeval Serhat, »pa so bodisi marketinške svetovalke bodisi lovače, ki se udeležujejo tovrstnih srečanj, ker upajo, da bodo ujele prihodnjega internetnega milijonarja … «

Serhatova tipologija obiskovalcev londonskih srečanj, namenjenih druženju internetnih podjetnikov (Open Coffee, Web Wednesday …), je bila kljub preprostosti presenetljivo natančna, saj ni izpustil nobene pomembnejše obiskovalske kategorije. Vendar je pozabil dodati, da med »lovače« ne sodijo le maloštevilne ženske, ampak tudi velika večina prisotnih moških obiskovalcev – z njim vred. Vlagatelji tveganega kapitala (venture capitalists) poskušajo uganiti, katera internetna podjetniška zamisel bo postala nova ljubljenka uporabnikov in v katerem nerodnem mladeniču se skriva ustanovitelj novega Facebooka, Flickra, Skypeja, MySpacea, YouTuba ali podobne internetne uspešnice, ki bo nekoč vredna na stotine milijonov evrov. Mladi spletni poslovneži iz vse Evrope, ki so pred kratkim ustanovili svoje prvo podjetje (start-up), neutrudno predstavljajo svoje zamisli vsakemu sogovorniku posebej, saj upajo, da bodo našli vlagatelja, ki bo pripravljen vložiti denar v razvoj njihovih projektov, ki trenutno obstajajo le na papirju ali demonstracijskih spletnih straneh. Svetovalci ponujajo brezplačno pomoč pri izdelavi poslovnih načrtov, naštevajo svoje pretekle (uspešne) stranke in obljubljajo podjetnikom, da lahko uredijo sestanke s pomembnimi internetnimi in medijskimi poslovneži. Podjetniško-vlagateljsko druščino pa dopolnjujejo tudi predstavniki večjih medijskih hiš, ki upajo, da bodo iz pogovorov izluščili kako uporabno zamisel, s katero bodo poskušali pritegniti nova občinstva ali omiliti posledice upadanja tiskanih naklad.

Pozornost medijskih podjetij je razumljiva, saj poskušajo ideje mladih internetnih podjetnikov slediti nepredvidljivemu gibanju internetnih uporabnikov, napovedati »naslednjo veliko reč« ali vsaj najti svojo nišo med prepletom številnih internetnih družabnih omrežij. Pri tem iskanju pa se odločajo za zelo različne pristope. Piyush Goel, ustanovitelj podjetja Chatooni, je prepričan, da nima nobenega smisla posnemati uspešnih preteklih idej in razmišljati, kako ustvariti novi Google, saj naj bi bilo to skoraj podobno nesmiselno kot poskušati ustanoviti novo Toyoto. »Nekateri poskušajo sprožiti novo internetno revolucijo, drugi smo precej zmernejši in razmišljamo predvsem o manjših izboljšavah in storitvah za konkretne uporabnike,« je priznal Goel. »Na spletu obstaja že toliko različnih družabnih omrežij, uporabniških skupnosti in strani za izmenjavo vsebin, da je zelo težko pokazati nekaj zares novega. Mene zanimajo predvsem načini, kako uporabnikom olajšati delo z rešitvami, ki že obstajajo: povezati različne spletne skupnosti, oblikovati enotne uporabniške račune, olajšati upravljanje spletnih mest in pomagati oglaševalski industriji pri merjenju učinkovitosti spletnega oglaševanja,« je pojasnil Goel, ki pa je v svoji skromnosti razmeroma osamljen.

Veliko njegovih podjetniških kolegov namreč računa na drugačen scenarij: izdelati množično spletno storitev, ki bo prebila simbolično mejo 100.000 uporabnikov ter tako postala zanimiva za vlagatelje in (ameriške) internetne velikane, ki se v zadnjih letih pogosto odločajo za drage nakupe obetavnih mladih podjetij. S pridobljenimi spletnimi milijoni bi se upokojili že pri tridesetih letih in kot znani internetni zvezdniki tudi sami postali mentorji prihodnjim generacijam internetnih poslovnežev – če jih ne bi začelo zanimati kaj drugega.

Lokacija, lokacija, lokacija

Čeprav je bilo med »zmernimi« in »sanjaškimi« sogovorniki skoraj več razlik kot podobnosti, pa so se brez izjeme strinjali, da svojih načrtov v nobenem primeru ne bi mogli uresničiti, če bi ostali doma. Njihove pripovedi so potrjevale hipotezo sociologinje Saskie Sassen, ki je pred leti ugotovila, da globalizacija in razvoj sodobnih telekomunikacij kljub nasprotnim napovedim internetnih vizionarjev nista odpravila pomena lokacije, saj se je vloga največjih svetovnih gospodarskih središč (predvsem New Yorka, Londona in Tokia) zaradi tehnološkega napredka še okrepila.

»Svojo internetno zamisel lahko danes razviješ kjer koli. Tehnologije so znane in praviloma prosto dostopne, ideje prosto krožijo po svetovnem spletu, veliko stikov lahko navežeš po elektronski poti. Če pa želiš skleniti konkreten posel, moraš osebno spoznati vlagatelje in jih prepričati tudi s svojim nastopom, ne le projektom,« je povedal Andraž Tori, soustanovitelj ljubljanskega podjetja Zemanta, ki se je lani jeseni podalo v London in nedavno pridobilo dober milijon evrov vredno naložbo dveh skladov tveganega kapitala. »Vendar sta tehnologija in ideja šele začetek. Izjemno pomembna je vsa podporna ekonomija: specializirani skladi tveganega kapitala, odvetniške pisarne in finančni svetovalci, ki se spoznajo na visoko tehnologijo, podjetja, ki ponujajo računalniška gostovanja, velike medijske in telekomunikacijske hiše, ki strateško vlagajo v razvoj internetnega ekosistema, iz katerega bodo nekoč črpali nove kadre,« je pojasnil Tori. Vsa ta »podporna ekonomija« pa se ne vede tako, kot je še vedno v navadi po večjem delu celinske Evrope – kot nekakšna pasivna žirija, ki ocenjuje lepotno tekmovanje mladih internetnih podjetij –, ampak se morajo tudi »sodniki« zelo potruditi, če želijo pritegniti najboljše kandidate.

To vzajemno tekmovanje za zamisli in denar ima po mnenju internetnih podjetnikov številne pozitivne učinke. »Vlagatelji se na sestanke praviloma dobro pripravijo, zastavljajo zelo natančna vprašanja in te že v nekaj dneh obvestijo o svoji odločitvi,« je svoje izkušnje opisal Mikhel Jäätma, direktor in ustanovitelj podjetja Realeyes. Ker dogovori potekajo zelo hitro, lahko nekatere podjetnike pozitiven odgovor vlagateljev tudi preseneti, je dodal Jäätma. Včasih je treba v tednu dni razdeliti vodstvene naloge, najeti prostore ter oblikovati ekipo programerjev in oblikovalcev, ker vlagatelji pričakujejo delujoč pilotski izdelek že v dveh ali treh mesecih. Če podjetju uspe uresničiti zamisel v predvidenem roku, bo verjetno pridobilo nove naložbe. Če so pričakovanja vlagateljev prevelika in ekipi ne uspe prenesti projekta s papirja v prakso, pa to praviloma pomeni, da se bo treba lotiti česa drugega. Podatka, koliko neuspešnih poskusov si lahko privošči internetni podjetnik in koliko podjetij uspe pridobiti znatnejše razvojne vložke, ne spremlja nihče. Večina sogovornikov le prepričano pojasni, da je spletno poslovno okolje zelo razumevajoče do občasnih neuspehov, zato se s takimi pomisleki niti ne ukvarjajo. Internetno podjetniško navdušenje, za katero se je že zdelo, da ga je dokončno pokopal pok pikakomovskega borznega balona (leta 2001 se je napihnjena vrednost visokotehnoloških internetnih podjetij sesedla pod lastno težo, povzročila milijardne izgube in odnesla na stotisoče delovnih mest po vsem svetu), je po skoraj desetih letih znova oživelo.

Nova zlata mrzlica?

Nekdanji internetni podjetnik Sirish Reddi, ki je pred desetimi leti pravočasno prodal delnice svojega visokotehnološkega podjetja in se usmeril v bolj tradicionalne poslovne vode, se boji, da so vlagatelji premalo pozorni na nekatere očitne opozorilne znake. »Vrednosti delnic tehnoloških podjetij so realno precenjene tudi do dvajsetkrat. Facebook naj bi bil vreden 15 milijard dolarjev brez racionalnega razloga, sedemnajstletni fantje, ki jih morajo očetje pripeljati na poslovne sestanke, ker še nimajo vozniškega izpita, pa pridobivajo na stotine tisočev funtov naložbenega kapitala za zelo abstraktne internetne projekte,« je svoje dvome povzel Reddi. Hkrati naj bi preveč mladih podjetij stavilo na enak poslovni model: pritegniti uporabnike interneta, da bodo oblikovali spletne skupnosti in brezplačno prispevali svoje vsebine, vse skupaj pa prodati spletnim oglaševalcem. Njihova strategija ni tvegana le zaradi omejene velikosti internetnega oglaševalskega kolača, ampak jo lahko zamaje tudi spremenjen odnos do zasebnosti na internetu, ki bi omejil dobičkonosno trgovanje z osebnimi podatki. Poleg tega vera v internetno oglaševanje pogosto nima finančne podlage, ampak stavi predvsem na tvegane napovedi prihodnjih trendov. Britansko podjetje Chrysalis Radio, ki ima v lasti dve največji zasebni radijski postaji (Heart in Galaxy) in je ustvarilo za 80 milijonov evrov oglaševalskih prihodkov, je bilo ob nedavnem prevzemu vredno približno 250 milijonov evrov. Ameriško podjetje CBS pa je bilo pripravljeno za internetno radijsko postajo Last FM odšteti skoraj 200 milijonov evrov, čeprav ni ustvarilo skoraj nikakršnih prihodkov. »Se bo ta novi internetni balon nehal napihovati? Verjetno ne,« je pojasnil Sirish. »Vedeti morate, da je kapital podoben morskemu psu. Če neha plavati, umre. Enako velja za vlaganja v tvegana internetna podjetja: gre za obstanek in lov na dobičke, ne za racionalne odločitve.«

Je ta internetni londonski optimizem, na katerega stavijo tudi strategi evropskega lizbonskega napredka, dobra ali slaba novica za evropski visokotehnološki sektor? Dokler vrednosti visokotehnoloških delnic še naprej rastejo, se zdijo tovrstna kritična vprašanja skoraj – nespodobna. Ne glede na njihovo zgodovinsko utemeljenost.