Izbrisano iz srca, shranjeno v mobilniku

Iz Barbarinega mobilnega telefona se razleže sladkobna glasba osemdesetih let. Na zaslonu utripne veliko rdeče srce, namesto imena klicatelja se izpiše ljubkovalni vzdevek. Jezno prekine klic. »Že pred dvema mesecema sva šla narazen,« izbruhne Barbara, »a mi nikakor ne uspe prepričati tega neumnega telefona, da mi neha težiti s to sentimentalno nastavitvijo. Brisala sem njegovo številko, spreminjala ime, a nič ne zaleže!« Izbrisano iz srca je ostalo shranjeno v globinah njenega mobilnika.

»Kaj imate vedno pri sebi, ko se odpravite od doma? Ključe, denar in mobilnik. Kaj bo čez pet let ostalo v vašem žepu? Stavim, da samo še mobilnik,« mi je že pred nekaj leti navdušeno razlagal predstavnik večjega evropskega operaterja mobilne telefonije. Čeprav se mobilno bančništvo razvija počasneje, kot so upali operaterji, in mobilniki z vgrajenimi identifikacijskimi čipi še dolgo ne bodo nadomestili navadnega ključa, so bile njegove napovedi načeloma pravilne. Mobilni telefoni namreč niso le naprave, ki jih uporabljamo za telefoniranje, ampak so postali pomembni nosilci naših identitet.

Sodoben mobilnik, opremljen z digitalnim fotoaparatom in pomnilniško kartico za shranjevanje podatkov, lahko povsem razgali svojega lastnika. Telefonski imenik pokaže mrežo poslovnih partnerjev in prijateljev, razkrije domače naslove in številke morebitnih ljubimcev. Še zgovornejša so neizbrisana kratka sporočila, elektronska pisma, fotografije in filmčki, ki jim zaupamo svoje trenutke samote ali z njimi beležimo spomine na prijetno družbo. Koledar pomaga razbrati preteklost in napovedati prihodnost, melodije in ozadja povedo marsikaj o našem okusu. Vse to smo pripravljeni zaupati napravi, ki jo je neznansko lahko izgubiti, na katero prežijo žeparji in ulični nasilneži ali pa jo moramo vrniti delodajalcu, ko zamenjamo službo.

Kako trdoživo so zapisane skrivnosti mobilnih telefonov, je letos poleti pokazala raziskava ameriškega podjetja Trust Digital. Njeni raziskovalci so po internetu anonimno nakupili nekaj rabljenih poslovnih telefonov in ugotavljali, kaj vse so jim nekdanji lastniki »prodali« skupaj z rabljenim mobilnikom. Direktor Trust Digitala Nick Magliato je povedal, da se nekateri uporabniki sploh niso potrudili uničiti svojih starih podatkov, preostale (izbrisane) podatke pa so lahko brez težav pridobili z uporabo preprostih računalniških programov, dostopnih na svetovnem spletu. Na starih mobilnikih so tako našli ljubezenska dopisovanja, gesla, pogodbe, podatke o bančnih računih, številke kreditnih kartic, podrobnosti o milijardnem poslu ter številne druge poslovne in zasebne skrivnosti. »Iz samo desetih telefonov nam je uspelo izluščiti za skoraj 27.000 strani podatkov,« je raziskavo povzel Magliato.

Resnost problematike neizbrisanih digitalnih ostankov v pomnilnikih elektronskih naprav verjetno zamegljuje dejstvo, da se večina uporabnikov mobilnih telefonov srečuje s povsem nasprotno težavo: izgubo podatkov. Mobilnik lahko uniči že neroden padec ali poletna vročina, zaradi katere se utopi v potu svojega lastnika, elektronska vezja v njegovem drobovju pa so izdelana za največ nekaj let delovanja. Novinarski znanec, ki so mu na servisu pomotoma izbrisali nekaj sto neprecenljivih telefonskih številk, bi se ob ugotovitvah Trust Digitala le kislo nasmehnil, čeprav se verjetno zaveda svojega deleža krivde, ker ni pravočasno poskrbel za varnostno kopijo telefonskega imenika – če bi jo sploh znal izdelati. Prenos podatkov na osebni računalnik, izdelava varnostne kopije ali prenos vsebine s starega na novi telefon – to so še vedno prezapletene operacije za veliko večino uporabnikov. Zato je postalo ročno vnašanje starega telefonskega imenika in osebnih nastavitev ob menjavi mobilnika kar nekako samoumevno.

Izsledki omenjene raziskave pa opozarjajo, da se operaterji mobilne telefonije in izdelovalci telefonov niso nič naučili iz grenkih izkušenj računalniške industrije (predvsem Microsofta) in internetnih ponudnikov. Ti so – navdušeni zaradi prodaje računalnikov in naraščanje števila širokopasovnih internetnih priključkov – povsem zanemarili vprašanje računalniške varnosti. Ker so predolgo stavili predvsem na »preprostost uporabe« in svojih uporabnikov niso ozaveščali o varnostnih tveganjih, ti danes postajajo naivna orodja v rokah elektronskih kriminalcev, hromijo internetni promet z neželeno pošto in so vse pogosteje žrtve e-bančnih zlorab in kraj spletne identitete. Računalniška varnost je postala zanje pomembna šele, ko je začelo nezaupanje v tehnologijo zavirati razvoj elektronske trgovine in bančništva ter rabo spletnih storitev.

Ker tatvine mobilnikov niso redke, trgovanje z rabljenimi napravami pa cveti, lahko prej ali slej pričakujemo odmevnejšo afero zaradi zlorabe mobilniških podatkov, nastanek nove oblike industrijskega vohunjenja ali pojav specialistov za kraje osebnih elektronskih naprav. Že zdaj so znani prvi primeri, ko so poskušali najditelji mobilnega telefona svoj plen (telefonske številke, kratka sporočila in fotografije) najprej bogato prodati tabloidom. Kljub temu ostajajo podatki o varnem brisanju podatkov zakopani globoko v navodilih za uporabo telefonov, operaterji pa v svojih zloženkah ne ponujajo preprostih varnostnih nasvetov pred prodajo rabljenega mobilnika.

Težko je napovedati, katera lastnost naših vseprisotnih mobilnih beležk bo bolj zaposlovala prihodnje zgodovinarje – njihov pretirano natančni spomin ali digitalna minljivost. Ob prebiranju povzetkov nedavno razkritih zasebnih pisem Alberta Einsteina se zato sprašujem, kaj bi izvedeli o slavnem fiziku, če bi namesto pisem zapustil le svoj rabljeni mobilni telefon, in kako učinkovito je pred zgodovino skril zapiske, ki jih je preprosto – zažgal. Barbara za izbris dvomesečnega digitalnega spomina na nekdanje razmerje nima na voljo tako elegantne metode. Niti za njegovo ohranitev.

(Sobotna priloga Dela, 30. september 2006, fotografija Jim Surkamp/FlickrCC)