Izkušnje digitalnega prehoda iz Velike Britanije
Velikanska digitalna ura, postavljena v pristanišču britanskega mesteca Whitehaven, je v sredo, 17. oktobra, odštela zadnjo sekundo. Tehniki so ugasnili oddajnik, ki je 25.000 gospodinjstvom dolga leta pošiljal drugi televizijski program BBC, in priključili prve digitalne kanale. »Whitehaven je postal prelomna točka britanske radiodifuzne zgodovine,« je vzneseno izjavil Ford Ennals, vodja združenja Digital UK, ki je v Združenem kraljestvu zadolžen za prehod na digitalno oddajanje. In napovedal, da bodo Whitehavenu do konca meseca odklopili vse analogne oddajnike, celotno območje pa bo postalo živi pilotski projekt popolnega digitalnega prehoda, ki mu bodo do leta 2012 sledila vsa Velika Britanija.
Prva objava: Delo FT, 12. november 2007
Za britansko vlado, ki bo v Whitehavnu izvedla prvi pravi digitalni prehod, bodo pridobljene izkušnje izjemno pomembne, saj se bodo lahko v praksi prepričali, kako se bo izkazala njihova strategija prehoda. »Storili smo vse, da bi bili prav vsi prebivalci seznanjeni s procesom digitalnega prehoda, in da bi zares razumeli, kaj jim bo prinesla digitalizacija,« je novinarjem pred dobrim mesecem dni zagotovil Ennals.
V Digital UK so tedaj sprožili 12 milijonov evrov vredno oglaševalsko kampanjo, s katero so poskusili prebivalstvo temeljito pripraviti na digitalno prihodnost. V televizijskih in radijskih oglasih je nastopal robotek Digit Al (maskota digitalnega prehoda), ki so mu glasove posodili znani otoški zvezdniki. Izdelali so izčrpne spletne strani, prodajalcem zabavne elektronike so razdelili informativne zloženke, pošiljali obvestila na domove in nastopili na večini najbolj obiskanih internetnih portalov. Za starejše in hendikepirane prebivalce Whitehavena so izurili posebne dežurne službe, ki so pomagale pri izbiri in namestitvi digitalne opreme, lokalni mediji pa so vsak teden objavljali prispevke o prednostih in poteku digitalnega prehoda.
Kljub omenjenim naporom je bila na dan prehoda skoraj petina Whitehavenovih gospodinjstev še vedno brez ustreznih digitalnih televizorjev ali sprejemnikov (set-top boksov). Prodajalci v lokalnih trgovinah z hišno elektroniko so novinarjem poročali o številnih zbeganih kupcih, ki so bili prepričani, da si morajo do konca meseca omisliti nove televizijske sprejemnike (in ne le ustreznih digitalnih odkodirnikov, kar so poudarjali v kampanji). Na BBC so prejemali zaskrbljene klice gledalcev, zakaj jim drugi program že ves dan ne deluje, ankete pa so kazale, da je velika večina Britancev zelo slabo seznanjena z digitalnim prehodom. Nekaj zmede so dodali tudi trgovci, ki so izkoriščali nevednost kupcev za pospešeno prodajo novih (ploskih) televizorjev, in ponudniki plačljive televizije (predvsem Sky), ki so obljubljali »zanesljivo delovanje preizkušenih rešitev« namesto »negotovega digitalnega prehoda«.
Prebivalci Whitehavena so imeli največ pripomb k nepričakovanim stroškom, saj so bili do brezplačnih digitalnih sprejemnikov upravičeni samo brezposelni, starejši od 75 let in nekatere druge družbene skupine. Čeprav so cene osnovnih sprejemnikov že padle pod 50 evrov, vsak analogni televizor potrebuje lasten sprejemnik, zato lahko cena digitalnega prehoda v praksi hitro naraste na nekaj evrskih stotakov – sploh za lastnike manjših družinskih hotelov, ki morajo s sprejemniki opremiti tudi vse sobe za goste. Radijski novinarji, ki so se na »digitalno sredo« pogovarjali z meščani, so tako izvedeli, da sogovorniki niso preveč navdušeni nad neprostovoljnim financiranjem vladnega digitalnega projekta. Prednosti digitalizacije (večja kakovost zvoka in slike, večja izbira programov) niso omilile občutka, da gre za vladno kaprico, pri kateri niso imeli nobene možnosti izbire ali soodločanja. Nekateri sogovorniki so celo zatrdili, da bodo pač živeli brez televizije, če jim bodo stari analogni sprejemniki konec meseca zares prenehali prenašati program.
Čeprav je tehnični del Whitehavenovega digitalnega prehoda doslej potekal gladko, so se lahko predstavniki Digital UK tudi v resnici prepričali, da digitalni prehod ni zgolj tehnološki projekt, temveč vključuje številne družbene, gospodarske in kulturne dejavnike. Zato bodo morali ugotoviti, zakaj je nekatere prebivalce malega mesteca v sredo zjutraj presenetil prazen zaslon namesto BBC2 – kljub intenzivni nekajmesečni oglaševalski kampanji, načrtnim vključevanjem lokalnih skupnosti in izdatni medijski podpori. Predvsem pa premisliti, kako se v prihodnosti izogniti novim, resnejšim zapletom, ko bodo digitalni prehod izvedli v prvih britanskih velemestih.
***
Digitalna TV ponekod že deluje
Velika Britanija še zdaleč ni edina država, ki že ugaša analogni televizijski signal. Nekatere države so še precej dlje. Avstrija tako že od marca postopoma izvaja prehod na digitalno oddajanje in je konec oktobra ugasnila večino analognih oddajnikov. V Italiji že nekaj let deluje več digitalnih multipleksov, prav tako v Nemčiji in Franciji. Vsi ti so v mpeg-2, razen enega v Franciji, ki je v mpeg-4, a je plačljiv. Na začetku septembra je digitalni prehod v celoti izvedla Finska, blizu končnemu cilju je tudi Švica. Norveška, ki je prehod začela septembra in ga namerava končati leta 2009, pa je poleg Slovenije ena redkih držav, ki se je v celoti odločila za mpeg-4. Hrvaška podobno kot Slovenija za zdaj zgolj poskusno oddaja digitalni signal, v prvem multipleksu pa sta poleg obeh programov HTV še komercialna RTL in Nova TV.