Jamraton

Ko v Londonu okrog polnoči odpelje zadnji podzemni vlak, zapoznelemu potniku ostanejo samo nočni avtobusi. Prizori na rdečem dvonadstropniku, ki je pred približno osmimi leti krožil po jugovzhodnem delu mesta, so spominjali na filme z umetniških festivalov.

Dva fanta s kapucama sta se skrivala pred očesom nadzorne kamere in si izmenjevala skrivnostne zavitke. Starejša gospa s slušalkami je naglas poslušala klasično glasbo in se umikala zaspanemu možakarju, ki ji je skoraj padel v naročje. Njegova glava se je ritmično pozibavala in glasno smrčanje se je pomešalo z nerazločnimi frazami, ki jih je kričal papagaj na povodcu bradatega sopotnika.

»Staaaari! Nemoremverjet! Prav tebe sem iskal!« je nenadoma vzkliknila visoka suhljata postava s kavbojskim klobukom in prisedla. Previdno sem se odmaknil, ker se zadnji takšen avtobusni nagovor skoraj ni dobro končal, a sem na srečo prepoznal Kalifornijca Tima iz paralelke, ki je užival v vlogi stereotipnega Američana in se je po nočnem pohodu prav tako vračal proti domačemu kampusu.

Povedal je, da njegova sošolka pripravlja magistrsko nalogo o zgodovini evropskih medijskih politik in ji manjkajo informacije o nekdanjih socialističnih državah. Pomislil je, da bi naju moral povezati, saj je na koncu prvega semestra poslušal moje predavanje o medijski tranziciji, kjer sem predstavil zadnji dve desetletji medijskih sprememb v jugovzhodni Evropi. Hotel ji je poslati povezave na moje raziskovalno delo in kontaktne podatke, a je ugotovil, da me na spletu skoraj ni mogoče najti. Google mu je izbrskal samo spletne strani starih projektov, ki jih ni že dolgo nihče osvežil, nekaj povezav na časopisne članke in manjše spletne omembe.

»Tvoj spletni profil nikakor ne pokaže novinarja in poznavalca medijev, ki sem ga po naključju poslušal na predavanju. Če si ne bi tedaj naredil zapiskov, ne bi nikoli izvedel zate in za projekte, pri katerih si sodeloval,« je kritično pripomnil.

Opravičujoče sem pojasnil, da se naši nevladni ali akademski projekti ponavadi končajo z objavo končnega poročila in postavitvijo spletne strani, ki je izvajalci zaradi drugih projektov in pomanjkanja denarja ne vzdržujejo in ne dopolnjujejo z novimi podatki. Izgovarjal sem se na lastnike slovenskih medijev, ki nimajo posluha za svetovni splet, zato niti google ne more najti naših člankov, skritih na nepreglednih in zastarelih domačih straneh. Pri nas nihče ne poskrbi niti za najbolj brane in prepoznavne avtorje, ki bi z dobro spletno stranjo ali izpostavljenim osebnim profilom pritegnili veliko bralskih klikov, sem potarnal. Zato sem imel že večkrat težave s prijavo na velike tehnološke dogodke, ker organizatorju nisem mogel pokazati svojega dela – razen objav iz tiskanega časopisa v datotekah pdf.

Vprašal sem te, zakaj te nisem mogel najti na googlu, ti pa se že deset minut izgovarjaš na druge, se je namrdnil Tim. Koga v Londonu briga, da te tvoj časopis ni lepo postavil na spletu? Ali da se neki nevladni organizaciji ni ljubilo objaviti projekta, s katerem si se ukvarjal dve leti? V osemmilijonskem velemestu ne moreš računati, da te bo nekdo po naključju srečal na nočnem avtobusu in te povezal z osebo, ki jo morda zanima tvoja raziskava. Za prepoznavnost tvojega dela in idej moraš poskrbeti sam, sicer boš čez deset let postal zagrenjen uslužbenec, o katerem bodo vse življenje odločali drugi, je sklenil nočni sopotnik. Ter mi zabičal, da se moram odvaditi evropskega tarnanja in do konca leta postaviti vsaj osnovno spletno stran.

Tisto noč nisem mogel spati. Dolgo sem premišljeval o pogovoru in do jutra skiciral osnutke svoje spletne strani. Misel na urejanje lastne spletne podobe je bila v popolnem nasprotju z vsemi nepisanimi običaji mojega poklica. V Sloveniji nisem poznal skoraj nobenega novinarja, publicista ali pisatelja, ki bi imel svojo spletno stran, profil na družabnem omrežju ali blog. Novinarji smo pač objavljali prispevke v domačem mediju in morda kdaj izdali knjigo zbranih zapisov. Zato nisem nikoli pomislil, da bi začel sam urejati in izdajati svoje članke, čeprav sem medije in tehnologijo verjetno poznal bolje kot večina uradnih strokovnjakov, akademikov in politikov, ki sem jih navajal v prispevkih. Takšna »samopromocija« se preprosto ni spodobila.

Podobna kultura je veljala tudi na drugih področjih ustvarjalnega dela. Predavatelji in raziskovalci so objavljali strokovne članke, nastopali v fakultetnih predavalnicah in izdajali znanstvene monografije. Pisatelji in kritiki so se navezali na uveljavljene založbe in literarne revije, številni nekdanji javni intelektualci so postali državni uradniki, se zaposlili na ministrstvih ali zasedli funkcije v javnih zavodih. Skoraj nihče ni razmišljal o samostojni promociji svojega dela in idej, saj smo ustvarjalci prevzemali identiteto uslužbencev ter se prepustili institucijam, ki si jih je prilastila tranzicijska politika brez strateških ciljev in pogleda v prihodnost. Zato smo postajali zagrenjeni »jamratonci«, kakršne je opisal Tim. Nezadovoljni, ker zaradi birokratskih, nenačelnih in politično nameščenih šefov nismo mogli uresničiti nobene pobude. A kljub temu prepričani, da morajo oni poskrbeti za prepoznavnost našega dela, ugled institucije in razvoj stroke. Čeprav niso imeli znanja, značaja ali obzorja za tako nalogo.

Svojega uslužbenstva sem se zares zavedel šele takrat, ko moji izgovori niso prepričali kalifornijskega sošolca, čeprav sem jih neštetokrat uspešno uprizoril pred domačim občinstvom – na kavah z akademskimi kolegi, redakcijskih sestankih ali med druženjem z drugimi novinarji. Timova kritika me je opomnila, da sem premalo cenil svoje delo, zamudil številne priložnosti in se odrekal obetavnim zamislim samo zato, ker delodajalcev niso zanimale. S svojo pasivnostjo pa sem tudi pripomogel, da so si debato o tehnologiji, medijih in novinarstvu v Sloveniji skoraj popolnoma prisvojili tranzicijski politiki, strankarski ideologi, lobisti in najemniški svetovalci.

Enake interesne skupine, ki so si prisvojile tudi vsa druga ključna področja družbe (znanost, kulturo, šolstvo, pravo in civilno družbo), znajo ohranjati moč samo v turobnem in zaprtem okolju, kjer so ljudje prepričani, da družbe ni mogoče izboljšati. Vendar Sloveniji ni treba biti takšna družba.

Med bivanjem v tujini sem se prepričal, kako dragoceni civilizacijski pridobitvi sta javno šolstvo in zdravstvo, ki ju kljub kritikam še vedno poznamo doma. Naučil sem se ceniti svojo izobrazbo in spoštovati znanje, ki so mi ga posredovali učitelji, profesorji in mentorji. Spoznal sem zgodovinska bremena nekdanjih kolonialističnih imperijev ter občutil težo revščine, kriminala in velike družbene razslojenosti, kakršne v Sloveniji še ne poznamo. Pogosto sem razmišljal o prostranih naravnih gozdovih, nizki poseljenosti, velikih zalogah pitne vode in geografski legi, ki bi kljub podnebnim spremembam omogočila visoko stopnjo samooskrbe s kakovostno hrano. Med študijem pa sem ves čas srečeval rojake, ki so v nasprotju s priljubljenimi slovencološkimi teorijami predavali na uglednih fakultetah, delali v znanih laboratorijih, nastopali na razprodanih predstavah in razstavljali v elitnih galerijah.

Takšne Slovenije in Slovencev ne bo na google postavila nobena domača institucija ali politika, ampak se bodo morali najprej odvaditi »evropskega tarnanja« in za svojo prepoznavnost poskrbeti sami. V svetovnih prestolnicah znanosti in kulture ne bo nikogar zanimalo, koliko njihovih zamisli so pokopali nerazumevajoči šefi in zakaj njihovega dela nihče ne pozna. Odgovor bo preprost in neizprosen: premalo so spoštovali sebe in svoje delo.

(Sobotna priloga Dela, 18. april 2015)