Jared Diamond: Dovčerajšnji svet (2016)
Če ima ženska preozko medenico, bo pač umrla med porodom. Ko starejši niso več koristni, jih pustimo umreti. Če otrok ni dovolj močan, ne bo preživel prve bolezni. Kadar na poti srečamo neznanca, ga je treba prepoditi ali ubiti. Zveni nezaslišano? To je le opis preteklosti, preden jo je prekrila tančica nostalgije.
Prva objava: Književni listi, 3. januar 2017
Praznični sprehodi po osvetljenih in okrašenih mestih so zelo primerni za opazovanje civilizacijskih vrednot in pridobitev. Takrat vsaka družba pokaže, katere obrede ohranja, kakšna božanstva časti in kako se je treba obnašati ob slovesnostih ali pokazati srečo.
Pod površjem praznika se skrivajo nevidne družbene samoumevnosti. Uradništvo in zakoni, ki določajo pravila in skrbijo za varnost. Ekonomske vezi, zaradi katerih je mogoče z denarjem in drugimi plačilnimi sredstvi plačati parkirnino, nakupiti hrano ali si privoščiti kuhano vino. Zdravstvo in gasilci, ki bodo pomagali v nesreči ali nezgodi. Neznanci se mirno sprehajajo mimo neznancev. Otroci odločajo, pri kateri stojnici se je treba ustaviti. Vse generacije so podobno oblečene, skoraj nihče ne nosi očitnih plemenskih, nacionalnih ali verskih simbolov.
Takšen je današnji svet. Včerajšnji in predvčerajšnji sta bila čisto drugačna, je pokazal ameriški antropolog Jared Diamond. Včerajšnjega je podrobneje predstavil v knjigi Puške, bacili in jeklo (Učila, 2008), v kateri je opisal kompleksnejše oblike človeških družb – od kraljestev in imperijev do nacionalnih držav. Za knjigo Dovčerajšnji svet (Mladinska knjiga, 2016, prevedel Samo Kuščer) pa je preučil človeške skupnosti, ko so se nomadski tropi in horde še združevali v plemena, ter pokazal, da so se številne stare človeške prilagoditve ohranile tudi v sodobnih družbah. Sploh takrat, kadar nas nesreča, nevarnost ali vojna vržejo v predvčerajšnje čase.
Vojna in neznanci
Ostanke predvčerajšnjega sveta je Diamond poiskal v Papui Novi Gvineji, kjer je preživel veliko raziskovalnih let. Prvo razliko je občutil kmalu po prihodu. Hotel se je sprehoditi po otoku in sam obiskati izbrana plemena, a so mu izkušenejši kolegi močno odsvetovali takšen podvig.
Izvedel je, da lahko po otočju potuje samo v spremstvu gostiteljskega plemena. V tradicionalnih družbah ni bilo prostora za neznane popotnike, saj so se prebivalci jasno delili na prijatelje in sovražnike. Vsak član tropa ali plemena je vedel, kakšna je njegova vloga: kdo so člani njegove skupine, s katerim klanom so sprti in katera sosednja plemena so zavezniška. Ljudje so večinoma osebno poznali skoraj vse prijatelje in sovražnike, saj so bile skupnosti majhne, le redko večje od nekaj sto članov. V dovčerajšnjih družbah zato ni bilo neznancev, ki ne bi pripadali nobenemu plemenu. »Če me ne bi prepoznali kot prijatelja – kot njihovega člana, zaveznika ali gosta – bi me v najboljšem primeru odgnali,« je zapisal Diamond. »Ali še verjetneje ubili.«
Nasilje je bilo v tradicionalnih družbah zelo običajno. Sovražniki so se med sabo ves čas vojskovali in praviloma niso jemali talcev ali sužnjev (razen žensk in mlajših otrok). Razlogi so bili različni: ozemlje, dobrine ali ženske, je ugotovil Diamond. To niso bile velike in množične vojne, kakršne je človeštvo spoznalo pozneje. Zaradi primitivnih orožij je bilo žrtev v posamičnih spopadih razmeroma malo, a je velik del tedanjega prebivalstva umrl v spopadu ali povračilnem napadu, saj so vojne med plemeni trajale več generacij in so se zdele skoraj večne. Pred vojno ni bil varen nihče, saj so bili vsi odrasli moški hkrati bojevniki, ki po smrti niso mogli ubraniti družine. Nenehne vojne med plemeni je postopoma omilila trgovina, zaradi katere so tudi sovražniki postali koristni – kot pridelovalci ali izdelovalci dragocenih dobrin. Pozneje je nasilje skoraj v celoti prevzela država, ki v današnjem svetu odloča o vojni in miru, kaznuje ter zakonito uporablja orožje.
Mladi in stari
Drugo veliko razliko je Diamond opazil med pogovori o družini. Njegove gostitelje je zanimalo, koliko ima bratov, sester ali otrok, koliko žena in kje so njegovi starši. Ameriški načini družinskega življenja so se jim zdeli nenavadni, čudaški ali celo barbarski – če je omenil, da starše zapirajo v domove za ostarele, dojenčke pa puščajo jokati v ločenih posteljah ali celo spalnicah.
V tradicionalnih družbah so bili skrbniški vzorci precej drugačni. Matere so veliko nosile otroke in jih pogosto dojile do drugega otroka. Spali so na skupnih ležiščih, zato so bili otroci vajeni dotika in družbe različnih odraslih, ki so skrbeli zanje. Hkrati so otroke že zelo zgodaj obravnavali kot male odrasle; samostojna bitja, ki jim manjka še nekaj spretnosti, izkušenj in znanja. Dovolili so jim igranje z ognjem ali orožjem, saj so bile nesreče ali nezgode le nujen del učenja, zato so številne antropologe presenetile zrelost, samozavest in družbene veščine teh otrok. Diamond je pojasnil, da je bil odnos do otrok zelo odvisen od življenjskega prostora in družbene ureditve. Ustaljene skupnosti, ki so že poznale zasebno lastnino, so v otrocih videle naslednike. Za nomadske družbe sta bili pomembnejši prilagodljivost in veščina preživetja v nepredvidljivem okolju. Tem razlikam je sledila tudi vzgoja.
Podobno drugačen je bil odnos do starejših. Za nomadske družbe so bili starejši člani ovira. Če je manjkalo hrane, so jo najprej odrekli starejšim. Ko so se morali preseliti, so onemogle pustili za sabo. Za nabiralniške in pozneje poljedelske skupnosti so bili starejši precej bolj dragoceni, saj za delo nista bili več potrebni samo okretnost in fizična moč, ampak tudi spretnost in izkušnje. Starejši člani plemena so pomagali skrbeti za otroke, postajali so vaški starešine in razsodniki v sporih. Najstarejši so se spominjali časov velike suše ali poplav, zato so znali svetovati, kako preživeti v skrajnih razmerah. Obravnavanje starejših je bilo neposredno povezano z njihovo koristnostjo, je sklenil Diamond. To občutijo tudi številni nemladi prebivalci sedanjega sveta.
Družba pred državami
Zakaj bi sploh raziskovali nekdanje družbe, če danes živimo v popolnoma drugih časih, se je v uvodu vprašal Diamond.
Najprej zato, ker je človeška vrsta v dovčerajšnjem svetu preživela velik del svoje biološke in družbene zgodovine, med katero so se izoblikovali naši geni, kultura in vedenje. Veliko sodobnih težav in bolezni – od stresa in tesnobe do sladkorne bolezni in raka – je povezanih z življenjskim slogom, na katerega nismo prilagojeni: z urniki, osamljenostjo, sedenjem, sladko in slano hrano. Pa tudi zato, ker smo ljudje v vsakem trenutku samo za nekaj obrokov hrane oddaljeni od pomanjkanja in boja za preživetje.
Sedanje družbene oblike so zelo občutljive na naravne, politične in druge katastrofe, saj so prebivalci skoraj popolnoma odvisni od javnih in zasebnih storitev, ki jih ponujajo države. Spoznavanje dovčerajšnjega sveta nam pomaga razumeti človeške skupnosti, ki so morale preživeti samo s svojim delom, poznati naravno okolje in se zanašati na prijateljske pripadnike svoje skupine, je prepričan antropolog. Tradicionalne družbe zato poznajo veliko učinkovitih načinov za reševanje sporov, sobivanje generacij, vzgojo otrok in obravnavanje nekaterih bolezni, ki so jih prebivalci sedanjega sveta pozabili ali prepustili ustanovam.
To ne pomeni, da bi morali idealizirati tradicionalne družbe, je sklenil Diamond. Poznavanje njihovih nenehnih vojn, detomorov, pomanjkanja, kratkega življenja in vladavine močnejšega bi nas moralo opomniti, kako dragocene so v resnici civilizacijske pridobitve modernega časa. In kako nevarna je želja, da bi se jim odrekli zaradi strahu pred prihodnostjo.