John Markoff, New York Times

Ko je Steve Wozniak, soustanovitelj računalniškega podjetja Apple, leta 1976 predstavil svoj osebni računalnik apple I, je računalniškim kolegom razkril vse tehnološke skrivnosti nove naprave. »Želim, da veste vse, kar vem sam,« je povedal na predstavitvi in odprl škatlo, v kateri so bile lepo vidne njene elektronske sestavine.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. april 2010, fotografija LJK

Velikega brata je zamenjala množica malih bratov

Januarja letos je Steve Jobs, drugi soustanovitelj družbe Apple, prav tako predstavil novo elektronsko škatlo – elektronsko tablico ipad. Vendar je bil njegov nastop bistveno drugačen od Wozniakovega. Wozniak je poosebljal zgodnje računalniške pionirje, ki so verjeli, da mora biti osebni računalnik dostopna in odprta naprava, ki jo lahko vsak uporabnik prilagaja svojim potrebam. Jobsov ipad pa je bil popolno nasprotje tega ideala: zaščiten z neštetimi patenti, zaprt v ohišju brez enega samega vijaka in varen pred posegi uporabnikov.

Zgodovina računalništva je polna podobnih ironij, je povedal novinar New York Timesa John Markoff, ki že od konca sedemdesetih let poroča o dogajanju v kalifornijski silicijevi dolini in je (prvo)osebno spremljal večino tehnoloških revolucij, ki so se tam zgodile v zadnjih desetletjih. Vendar so prav te navidezne ironije ključne za razumevanje silicijeve doline, je prepričan Markoff. Na tem malem koncu sveta se je namreč zgodil nenavaden preplet trdoživega hipijevskega idealizma, pohlepa in inženirskega znanja, ki je ustvaril eno najpomembnejših industrijskih panog poznega dvajsetega stoletja – osebno računalništvo.

To kulturno posebnost silicijeve doline pa njeni posnemovalci, novinarji in analitiki tehnoloških trendov večinoma spregledajo, zato znajo le redki avtorji razvozlati sporočila, ki jih pošiljajo posamezne gospodarske novičke in napovedi tehnoloških novosti. Ali opaziti, da je Steve Jobs napovedal svoj ipad že pred dvajsetimi leti, se je namuznil Markoff.

Je Steve Jobs v resnici napovedal svoj ipad že pred dvajsetimi leti? Velika večina vaših medijskih kolegov obravnava njegovo elektronsko tablico kot revolucionarno novost …

Marsikdo ve, da je Steve Jobs leta 1979 obiskal raziskovalne laboratorije podjetja Xerox, kjer je prvič videl grafični računalniški vmesnik in računalniško miško ter prepoznal njun tržni potencial. Manj znan pa je podatek, da se je tam seznanil tudi z idejo vseprisotnega računalništva, po kateri bodo računalniki nekoč poniknili v vsakdanje uporabniške predmete. Za razumevanje strategije podjetja Apple je to zelo pomemben podatek, saj lahko vidimo, da Jobs že ves čas poskuša skriti računalnike v najrazličnejše uporabniške naprave, ki ne spominjajo več na škatle s tipkovnicami in zasloni. Ipod je računalnik, ki med drugim predvaja glasbo. Iphone je računalnik, ki telefonira, a ju uporabniki ne prepoznajo več kot računalnike, kar bistveno povečuje njihovo razširjenost in vpliv.

Ker je Applu uspelo razširiti računalnike tudi med uporabnike, ki so jih sicer zavračali?

Ne samo to. Osebni računalniki so bili za večino uporabnikov vedno nekakšen tujek, povezan s službo, delom in nenehnim privajanjem na njegove muhe. Za komercialni uspeh vsake nove tehnologije pa je najpomembneje to, da jo uporabniki začutijo kot naraven del sebe ter ji dovolijo vstop v zasebni prostor in prosti čas. Tehnologije so zares revolucionarne šele takrat, ko niso več nove, ampak postanejo samoumevne. Tedaj lahko začno spreminjati naše življenje in vplivati na naše navade – kar kažejo osebni avtomobil, telefon, televizor in ne nazadnje mali gospodinjski aparati. Jobs je bil eden izmed redkih posameznikov, ki so že v osemdesetih letih razumeli, da to velja tudi za računalnike. Poleg tega je razumel še nekaj drugega – da računalniki kot komercialne uporabniške naprave ne morejo ostati odprti, za kar se je zavzemal njegov inženirski kolega Steve Wozniak. Treba je namreč poskrbeti, da bodo naprave kar najbolj zanesljivo počele tisto, čemur so namenjene: dostavljale plačljive storitve, igre in medijske vsebine. Pa tudi zaščititi svoj poslovni interes.

Idealistični tehnološki sanjač in vizionarski podjetnik, ki hoče obogateti z njegovim izumom – ta motiv je v silicijevi dolini zelo pogost, čeprav tako različna tipa ljudi praviloma težko najdeta skupne interese.

Ta paradoks je bolj navidezen, kot se zdi na prvi pogled. Preplet hipijevskega idealizma in podjetniškega pohlepa je verjetno tista posebnost silicijeve doline, zaradi katere je bila v zadnjih desetletjih tako uspešna.

In ne inženirji, okuženi s podjetniškim virusom, kar je najpogostejša razlaga njenega uspeha?

Tudi to je zelo pomemben dejavnik, saj je v silicijevi dolini velika večina ljudi prepričanih, da morajo samo uresničiti svojo veliko zamisel in bodo postali novi Billi Gatesi ali Stevi Jobsi. Vendar lahko podjetne inženirje najdete tudi drugod po svetu, zato sem se velikokrat spraševal, zakaj se je računalniška industrija razvila prav tukaj. Dolgo sem bil prepričan, da so bila za uspeh silicijeve doline pomembna nekatera naključja. Denimo odločitev izumitelja tranzistorja Williama Shockleyja, da se bo preselil v okolico San Francisca, ker je tam pač živela njegova mama. Shockley je nato poskušal komercializirati svoj izum, pri tem pa je postavil zametke polprevodniške industrije, ki je silicijevi dolini sploh dala njeno sedanje ime. Razvoj polprevodniške industrije je pritegnil nekega drugega vizionarja: programskega vodjo ameriške vojaške raziskovalne agencije DARPA Roberta Taylorja, ki je tu financiral razvoj nekaterih najpomembnejših zamisli v zgodovini računalništva – Arpaneta [predhodnika poznejšega interneta], računalniške miške, osebnega računalnika in spletnega brskalnika. Poznejšo komercializacijo polprevodniške industrije pa sta omogočili odločitev ameriškega protimonopolnega urada, da podjetje AT&T tranzistorja ne sme obdržati zase, in odločitev kongresa, da se lahko pokojninski skladi ukvarjajo tudi s tveganimi naložbami, kar je spodbudilo nastanek skladov tveganega kapitala. Vendar me te razlage niso čisto prepričale, saj so imeli znanstveniki po vsej državi dostop do enakih tehnologij. Če bi upošteval zgolj število inženirjev in financiranje raziskav, bi se morale naše tehnološke inovacije prej pojaviti v kakem tehnološkem inštitutu Massachusetts (MIT), a se to ni zgodilo. Zato verjamem, da so na razvoj osebnega računalništva vplivali tudi drugi, tipično kalifornijski družbeni in kulturni dejavniki.

Omenjeni preplet hipijevskega idealizma in podjetniškega pohlepa?

Da. Konec šestdesetih let je bila Kalifornija eno izmed središč protivojnega gibanja in prostor, kamor so se lahko umaknili pripadniki alternativnih kulturnih gibanj in družbenih manjšin: hipiji, geji, bitniki … Iz teh gibanj, za katera sta bila značilna individualizem in nasprotovanje družbenemu redu, se je navdihovala zelo pisana druščina posameznikov – inženirjev, pisateljev, umetnikov in študentov poslovnih ved. Ti so se na študentskih kampusih srečali s psihoaktivnimi drogami in znanstvenofantastično literaturo, pri študiju pa z najnovejšimi tehnološkimi odkritji in elektronskimi računalniki. Ključna oseba te druščine je postal pisatelj Stuart Brand, ki je leta 1964 v nekem vojaškem laboratoriju opazoval zdolgočasenega operaterja, kako na terminalu vojaškega računalnika igra eno prvih računalniških igric. Takrat je Brand povezal učinke mamila LSD in računalnika, saj je zaslutil, da lahko postane računalnik še močnejše orodje za razširjanje zavesti kot LSD in uporabniku omogoči pravo zunajtelesno izkušnjo – bivanje v nekakšnem neznanem novem kiberprostoru.

Brandove ideje, zbrane v publikaciji The Whole Earth Catalog, so postale skoraj tehnološka religija, ki ima tudi danes veliko privržencev. Zakaj so imele tako močan vpliv, saj so jih kritiki že tedaj zavračali kot naivne?

Ker so bile tako navdihujoče. Za stanfordske študente in druge tehnološke zanesenjake, ki so živeli v silicijevi dolini, računalništvo ni bilo več samo tehnologija, ampak nekaj večjega – orodje, s katerim bi lahko posameznik skoraj do neskončnosti razvil svoje potenciale ter presegel fizične in družbene omejitve tega sveta. Zato je ideja osebnega računalništva prevzela celotno generacijo mladih ljudi, ki so poskušali na vse mogoče načine priti do računalnikov: iskali so honorarne zaposlitve v velikih podjetjih ali v vojski, vpisovali doktorate na tehničnih vedah in sanjali, da bi lahko nekoč sami imeli čisto svoj računalnik. Želja po razvoju dostopnega osebnega računalništva je imela močan ideološki naboj in je gnala tudi Steva Wozniaka, ko je sestavljal svoj prvi osebni računalnik apple I. To čudovito brandovsko orodje je hotel približati kar največ uporabnikom. Niti pomislil ni, da bi ustanovil podjetje ali s svojim izumom kaj zaslužil.

Kaj pa je gnalo Steva Jobsa?

Z vprašanjem, kaj žene Steva Jobsa, se ubadamo vsi, ki ga spremljamo od njegovih začetkov. Če bi ga zanimal denar, bi se lahko že zdavnaj upokojil. Tako pa je danes pri svojem delu enako strasten, kot je bil pred tridesetimi leti. Z Jobsom sva skupaj odraščala. Poznam ga zelo dolgo in verjetno sem eden redkih novinarjev, s katerim je imel osebne stike, dokler se mu nisem zameril z nekim člankom. Zame Jobs pooseblja tisto drugo sestavino silicijeve doline: podjetniški motiv, ki ga ne žene samo denar – klasičen pohlep je značilen predvsem za vlagatelje –, ampak je po svoji naravi podobno fanatičen kot Wozniakovi hipijevski ideali. Oba hočeta spreminjati družbo.

Kako pomembno je poznavanje značajskih lastnosti ustanoviteljev velikih tehnoloških podjetij za razumevanje njihovih poslovnih strategij? Vzemimo odločitev Googla, da se zaradi vdora v njegove poštne predale in internetne cenzure umakne iz Kitajske. Je taka odločitev še v rokah ustanoviteljev Sergeya Brina in Larryja Pagea ali o tem v resnici odloča uprava, interesi delničarjev …?

Po nekaterih notranjih informacijah je Googlov umik iz Kitajske zahteval Brin, ki je po narodnosti Rus. Njegova družina je imela menda težave s komunističnim režimom, zato je Brin zelo občutljiv na avtoritarno obnašanje Kitajske – cenzuro, državno prisluškovanje … Vendar je take domneve nemogoče potrditi. V praksi so tudi za tehnološka in internetna podjetja pomembne predvsem poslovne prelomnice. Google se je radikalno spremenil, ko je postal delniška družba. Takrat se je začel vse bolj zapirati pred zunanjim svetom, prav tako njegova ustanovitelja. Ko nekdanje mlado garažno podjetje postane velika korporacija, ustanovitelji ne odločajo več sami, ampak so obdani z legijami menedžerjev, pravnikov, birokratov, specialistov za odnose z javnostjo, lobisti in predstavniki delničarjev, zato se vede ali nevede spremenijo tudi sami. Čeprav imajo ideali in načela ustanoviteljev še vedno nekaj vpliva na delovanje Googla, me podjetje vse bolj spominja na Microsoft pred kakimi petnajstimi leti. Zato pričakujem, da bo Google – podobno kot nekoč Microsoft – v prihodnosti poskušal na vse načine ohraniti prevladujoč tržni položaj. Denarja imajo ogromno in z njim si lahko kupijo veliko vpliva.

Čeprav priznavate, da je vpliv posameznika v velikem sistemu razmeroma omejen, v svojih člankih in knjigah zelo radi razkrivate osebnostna in družinska ozadja, povezana z nastankom pomembnih izumov in velikih tehnoloških podjetij. Zakaj?

Ker ta ozadja pomagajo videti, da v silicijevi dolini skoraj nikomur ni uspelo čez noč. Vzemimo Twitter – značilen primer zgodbe o domnevno nenadnem uspehu. Njegovi ustanovitelji so pred Twitterjem sodelovali pri najmanj štirih uspešnih projektih. Imajo znanje, zveze, poznanstva in strategije, kako uspeti v silicijevi dolini. Poznali so model in sistem. Poleg tega poznavanje osebnih povezav razkrije še eno pomembno resnico o silicijevi dolini – da gre za majhen, tesno prepleten svet. Sergey Brin je poročen z Anne Wojcicki, soustanoviteljico biotehnološkega podjetja 23andMe, ki ponuja osebne genetske teste za ugotavljanje sorodstvenih vezi in zdravstvenih tveganj. Annina sestra je bila lastnica hiše, v kateri je nastal Google. Njena mama Esther Wojcicki, predsednica gibanja Creative Commons, pa je poročena s profesorjem Stanleyjem Wojcickim, ki je vodil fizikalni laboratorij na univerzi Stanford. Poleg tega je Esther kot nekdanja novinarka učila novinarstvo na srednji šoli v Palo Altu in spoznala več kot 400 mladostnikov, med katerimi je bilo veliko poznejših vplivnih tehnoloških piscev. Takih prepletov je v tehnološki panogi še veliko. Skratka – vsi, ki jih moraš poznati za uspeh v silicijevi dolini, so oddaljeni manj kot šest stiskov rok (nasmešek).

Ali je wozniakovska hekerska etika še vedno živa? Kalifornijski futurolog Paul Saffo opozarja, da je v silicijevi dolini vse več pohlepa in vse manj prostora za zanesenjake, kakršni so ustvarjali osebne računalnike in prva spletna podjetja. Tudi življenje v študentskih naseljih se je od konca šestdesetih let precej spremenilo.

Hekerska etika je še vedno pomembna sestavina silicijeve doline, saj vam brez nje ostanejo samo poslovni geniji brez lastnih zamisli. Strinjam pa se, da je prostora za neprofitni idealizem v zadnjih desetletjih vse manj. Spomnim se, da so konec šestdesetih let študenti skoraj pregnali enega izmed stanfordskih laboratorijev iz kampusa, ker so izvedeli, da sodeluje z orožarsko industrijo. Takšni dogodki so bili nekaj običajnega, saj smo v mojih študentskih letih člani študentskih gibanj redno napadali univerze, ker da so sodelovale s kapitalom, vojsko, podpirale družbeni sistem … Danes je nekaj najbolj normalnega, da univerzitetni laboratoriji, katedre in profesorji sodelujejo s katero koli industrijo, ki jim naroči raziskave. Nihče več ne govori o ločitvi univerze od kapitala. Stanfordski dekani ustanavljajo podjetja, profesorji zbirajo sponzorska sredstva, katedre in predmeti nosijo imena korporativnih naročnikov, a tega nihče ne problematizira.

Zakaj je to slabo?

Sam še vedno verjamem, da bi morale univerze vzdrževati tudi področja, ki niso podrejena logiki trga in kapitala. Vendar tega danes skoraj ni več, saj je Kalifornija tako temeljito uničila svoj sistem javnega šolstva, da so se univerze prisiljene prodajati, če hočejo preživeti. Odvisnost raziskovalne sfere od zasebnega kapitala pa zagotovo vpliva na prihodnji tehnološki razvoj. Tudi tu velja stara modrost, da glasbo izbira tisti, ki najame glasbenika …

Kakšne raziskave danes naroča zasebni kapital?

Skladi tveganega kapitala, ki so v preteklih desetletjih vlagali v polprevodnike in internet, danes vlagajo v razvoj novih materialov, biotehnologijo in zelene tehnologije. Sintetična biologija in dekodiranje genoma izjemno hitro napredujeta, sam razvoj pa gre v smeri komercializacije novih življenjskih oblik in materialov. Tem dogajanjem žal ne sledijo razprave o njihovih družbenih posledicah. Verjetno smo samo še nekaj mesecev oddaljeni od prvega umetno ustvarjenega življenja, hkrati pa že lahko opažamo prve pojave biohekerstva, saj cene opreme hitro padajo, zato se je mogoče z biotehnologijo ukvarjati tudi doma. Bojim se, da se bomo začeli s temi vprašanji kot ponavadi ukvarjati šele tedaj, ko se bo zgodila prva resna katastrofa.

Podobno kot na področju informacijske zasebnosti?

Zelo podobno, saj imamo do informacijske zasebnosti izjemno lahkoten odnos in se ne zavedamo, kaj vse je mogoče početi s podatki, ki jih zaupamo zasebnim lastnikom spletnih storitev – predvsem lastnikom družabnih omrežij, kakršen je Facebook. Pri tem sploh ne opazimo, da so se pogledi na zasebnost iz časov Georgea Orwella in njegove ideje o vseprisotnem velikem bratu precej spremenili. Velikega brata, ki ga je poosebljala avtoritarna država, je zamenjala množica malih bratov, saj nadzora nad posameznikom ne izvaja več samo država, temveč množica zasebnih podjetij, ustanov in posameznikov. To kaže primer philadelphijske šole, ki je učencem na prenosne računalnike namestila program, prek katerega so lahko predstavniki šole na daljavo vključili spletne kamere in opazovali, kaj počno njihovi učenci doma. Pa tudi nedavni atentat v Dubaju, kjer so lahko predstavniki dubajske policije iz posnetkov nadzornih videokamer izjemno hitro sestavili izjemno natančno rekonstrukcijo umora vojaškega poveljnika Hamasa Mahmuda al Mabuha.

Predstavniki šole so se zagovarjali, da so nadzorne programe namestili zato, da bi lahko izsledili šolske prenosnike, če bi jih kdo ukradel. Nadzorne kamere so uradno postavljene zaradi večje varnosti državljanov …

Varnost je najboljši način, kako ljudi prepričati, naj se odrečejo pravici do zasebnosti. Vendar je spremenjeni odnos do zasebnosti pomemben tudi za ekonomsko teorijo. Že nekaj časa vemo, da lahko zaradi tehnološkega napredka proizvedemo bistveno več izdelkov, kot smo jih sposobni porabiti. Zato se veča vloga potrošništva v sodobnih družbah, posledično pa se morata povečevati tudi potrošniški razred in čas, namenjen potrošnji. Čeprav ljudje nimajo skoraj nobenega časa več, so si še vedno pripravljeni vzeti po nekaj ur na dan za svoje dejavnosti na Facebooku – pri čemer ustvarjajo določeno ekonomsko vrednost. Informacijske tehnologije zato danes v praksi potrjujejo nekatere misli, ki sta jih že pred desetletji zapisala filozofa Herbert Marcuse in Michel Foucault. Vse, česar se dotakne svetovni splet, postane merljivo in komodificirano.

Podobno kritiko tehnologije lahko slišimo zelo redko …

Mislite – levičarsko kritiko tehnologije? (nasmešek)

Tako.

Sam bi zelo rad prebiral bolj levičarsko poročanje o tehnologiji in tehnoloških trendih, ker mi je ta pogled tudi osebno blizu, ampak tega pogleda v ZDA skorajda ni.

Kakšno bi bilo bolj levičarsko poročanje o tehnoloških trendih? Zagovarjanje svobodnega programja, nasprotovanje patentiranju tehnoloških inovacij in podporo odprtim tehnološkim platformam nekateri komentatorji v ZDA označujejo kot »leve«.

V osemdesetih letih so imeli levičarski pridih tudi osebni računalniki – ki jih je marsikdo videl kot napredno silo, ki je napadala centralizirano korporativno strežniško računalništvo ter je poosebljala individualizem in osebno svobodo. Lee Felsenstein, prepričani socialist, ki je sestavil prve modele osebnih računalnikov, je vedno zagovarjal uporabo tehnologije v dobre namene – širjenje znanja, manjšanje digitalnega nesorazmerja in podobno. Prej ali slej pa se bodo vrnile tudi stare razprave o avtomatizaciji. Dolgo časa je veljalo, da tehnologija prinese več delovnih mest, kot jih odnese, vendar danes že vemo, da to ni nujno res. Veliko delovnih mest, ki so jih v zadnjih desetletjih ustvarile nove tehnologije, je povezanih z odgovarjanjem na telefonske klice: tehnična podpora, svetovanje, prodaja … Vsa ta delovna mesta so zelo negotova, saj jih ne ogroža le cenejša delovna sila v Indiji, ampak tudi hiter razvoj govornih tehnologij. Pravo srečanje s tehnološkimi potenciali za uničevanje delovnih mest nas zato kot družbo šele čaka. Vse to so, reciva, leve tehnološke teme.

Zakaj se takih tem ne lotevate vi?

V svoji prvi knjigi o silicijevi dolini [The High Cost of High Tech] sem pisal o neurejenih delovnih razmerah, neobstoju delavskih pravic, vse močnejšem družbenem razslojevanju in hudih okoljskih obremenitvah, saj je hitra rast silicijeve doline grozila, da lahko zaduši samo sebe in večino San Francisca. Vendar pa sem se po koncu vietnamske vojne kot dolgoletni aktivist zavedal, da bom moral svoj aktivizem najverjetneje podrediti pravilom objektivnega novinarstva, če bom hotel nekoč pisati za velik ameriški časopis, kakršen je New York Times. Sem se prodal, se prilagodil sistemu? Morda. V zameno pa sem dobil edinstven dostop do informacij in sedež v prvem razredu tehnološkega vlaka, kar sem si vedno želel. Zato svoje odločitve ne obžalujem.

Ali morda obžalujete odločitev, da ste si izmed vseh medijev izbrali prav časopis? Zakaj kot poznavalec tehnoloških trendov niste pravočasno prestopili na domnevno obetavnejše »nove medije«?

Star sem šestdeset let in jih moram do upokojitve preživeti še samo pet. Zato imam dovolj motivov, da ostanem kar na starem časopisnem New York Timesu (smeh).

V katerem mediju bi danes začeli novinarsko kariero – če še ne bi razmišljali o upokojitvi?

Prejšnjega odgovora ne smete jemati preveč resno. Ljubezen do časopisov me spremlja že iz mladosti, saj sem odraščal ob prebiranju kultnega raziskovalnega novinarja I. F. Stona in Lincolna Steffensa, ki sta zelo močno vplivala na moje poznejše novinarsko delo. Poleg tega niti najmanj ne idealiziram novih medijev in ne verjamem, da sem zaradi dela pri časopisu kot novinar kaj zamudil.

Prav »tehnološki novinarji« ste na svetovnem spletu prvi dobili resne tekmece: specializirane blogerje, tehnične in ekonomske strokovnjake, zaposlene v tehnoloških podjetjih … Kaj je ostalo tradicionalnim medijem, ki pokrivajo tehnologijo?

Sem velik potrošnik spletnih vsebin. Prebiram vse pomembne spletne medije in blogerje, ki pokrivajo nove tehnologije, vendar naš položaj še vedno ni primerljiv. Pisanje o novih izdelkih, pokrivanje tiskovnih konferenc, povzemanje sporočil za javnost, ki jih pošiljajo tehnološka podjetja – vse to je preteklost. Na tem področju ni mogoče tekmovati s spletnimi mediji, agencijami in specializiranimi tehnološkimi stranmi. Prav tako nima smisla tekmovati s specialisti ali »insajderji«, ki lahko objavljajo svoje zgodbe na blogih in za objave ne potrebujejo več dostopa do tradicionalnih medijev. Pri iskanju izvirnih novic in preverjanju informacij pa se pravila novinarskega dela niso dosti spremenila. Te naloge novi mediji ne opravljajo najbolje.

Ne preverjajo informacij?

Jonathan Stray, sodelavec harvardskega projekta za raziskovanje novinarstva v internetni dobi Nieman Journalism Lab, je nedavno objavil zelo zanimivo , kako so internetni mediji poročali o hekerskem vdoru v Google na Kitajskem. Ugotovil je, da je bilo na agregatorju Google News več kot 800 poročil na to temo, kar se sliši veliko. Vendar je podrobnejša analiza pokazala, da je teh 800 prispevkov povzemalo približno 120 izvirnih objav. Med temi 120 objavami pa je bila le slaba desetina takih, kjer je novinar dodal nekaj lastnega dela – da informacije ni samo povzel, ampak jo je poskusil preveriti tudi pri lastnih virih, dodati kaj novega … Ker sva s kolegom Davidom Barbozo prva ugotovila, kako je potekal vdor v Google, je bilo zelo zanimivo spremljati, kdo vse naju je povzemal. Spet sem se lahko prepričal, da je internet zelo učinkovit ojačevalec informacij in imenitno orodje za širjenje govoric. Prav veliko novih tekmecev pa zaradi svetovnega spleta nisem dobil. Po svetu je približno deset novinarjev, za katere vem, da imajo znanje in dostop do informacij, s katerima me lahko na mojih področjih prehitijo.

Samo deset?

Ali celo manj, saj se je njihovo število v zadnjih letih celo zmanjšalo. Vstopni prag za objavljanje člankov se je sicer znižal, stroški novinarskega dela pa so ostali nespremenjeni ali se zaradi krize medijske panoge celo relativno zvišujejo. Poleg tega so za novinarsko delo izjemno pomembne tudi izkušnje, ki jih ni mogoče pridobiti, če se z novinarstvom ukvarjaš v prostem času ali za zabavo – dokler te ne začne zanimati kaj drugega. Sam sem potreboval najmanj deset let, preden sem vsaj približno razumel pravila, po katerih deluje tehnološka industrija, kdo so glavni igralci in kakšne interese imajo. Šele tedaj lahko vsaj približno ločiš, kaj so resnične informacije in kaj govorice, ki jih širijo vpletena podjetja. Prav tako potrebuješ čas, preden se zavedeš nekaterih pasti novinarskega dela, predvsem varljivega občutka pomembnosti, ki ga daje druženje z vplivnimi in karizmatičnimi osebnostmi. To je zelo vabljiv življenjski slog, saj lahko preživiš veliko časa na potovanjih, zasebnih jahtah in reaktivcih ter uporabljaš vedno nova tehnološka čudesa. Vse to lahko mladega novinarja hitro odnese, zato novinarske redakcije in izkušeni uredniki ostajajo pomembna opora pri novinarskem dozorevanju – ne glede na medij. Tako srečo pa imajo danes le redki mladi novinarji, kar je škoda, saj je tehnologija idealno področje za mlade. Mi, stari preživelci, lahko v dnevne novice vnesemo nekaj občutka za zgodovino. Niti približno pa si ne domišljam, da lahko sledim vsem današnjim tehnološkim fenomenom, saj ostajam ujet v svoje stare predstave o svetu in družbi.

Kakšne velike zgodbe vas še čakajo do konca novinarske kariere?

Najbolj me zanima, ali bom dočakal prihod kakega novega velikega odkritja, ki ne bo nastalo v silicijevi dolini, ampak kje drugje – na Kitajskem, v Indiji, Južni Koreji, morda celo Evropi. Prav tako večkrat pomislim, ali me čakajo prve odmevne zgodbe o negativnih posledicah biotehnologij. Saj je tudi informacijska infrastruktura občutljiva in omogoča zlorabe – od nastanka družbe nadzora do kiberterorizma. Če New Yorku izključite elektriko ali pretrgate globalne komunikacijske poti, boste povzročili veliko škode. Vse to pa so malenkosti v primerjavi s posledicami, ki jih lahko povzroči neznan umetno ustvarjen mikroorganizem.

***

John Markoff, ameriški novinar in publicist, je otroštvo preživljal v kalifornijskem Palo Altu, ki danes velja za nekakšno središče silicijeve doline. Med raznašanjem časopisov je spoznal večino otrok in njihovih staršev, ki so pozneje ustvarili industrijo osebnega računalništva. Kot računalniški zanesenjak se je družil z ustanovitelji hekerskega združenja Homebrew Computer Club, med katerimi sta bila tudi ustanovitelja Appla Steve Jobs in Steve Wozniak. V začetku osemdesetih let je postal eden prvih novinarjev specializirane tehnološke revije Infoworld, ki je hotela sprva postati Rolling Stone osebnega računalništva, a so se morali njeni novinarji nepričakovano zresniti, ker je začelo dobivati osebno računalništvo vse značilnosti pomembne gospodarske panoge. Leta 1988 se je pridružil New York Timesu, kjer je zaslovel s prvimi članki o svetovnem spletu in računalniških nevarnostih –virusih, črvih in kiberkriminalu. Napisal je več knjig o zgodovini silicijeve doline in nastanku osebnega računalništva, po njegovi knjigi o lovu na znanega računalniškega hekerja Kevina Mitnicka pa so posneli tudi dokumentarni film.

Related articles by Zemanta

• Steve Wozniak: An Apple Engineer Was Fired For Showing Me An iPad 3G (AAPL) (businessinsider.com)
• Top 10 YouTube Videos About Steve Wozniak (readwriteweb.com)
• Apple sells 1,000,000 iPads in revolution’s first month (engadget.com)