Kaj je javni interes?

Odnos politike do javne sfere je povezan z vprašanjem javnega interesa, je zapisal Andrew Gamble v knjigi Politika in usoda. Ko politiki govorijo o delovanju v javnem interesu, je to predvsem krinka za zasebni interes. Svoje početje sicer poskušajo legitimirati s sklicevanjem na interes javnosti (kar pogosto počnejo tudi mediji), ampak njihovi pravi motivi običajno odražajo njihove lastne interese ali interese skupin, ki jih zastopajo.

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić, fotografija LJK

Zasebnih ali ideoloških interesov politike (in politikov) ni težko pokazati. Toda kaj potem pomeni javni interes in kakšna je njegova vloga v medijski politiki?

Javnega interesa ne smemo zamenjevati s pojmom javne dobrine (kar so, denimo, radijske frekvence, potrebne za oddajanje radijskih in televizijskih programov) ali javne izbire – prepričanju, da bodo ljudje na trgu izbirali medijske izdelke in storitve. Odnos politike do javnih dobrin pa je zelo dober pokazatelj, kako si politiki predstavljajo javni interes. Medijska politika – ki je v Sloveniji in Evropi formalno nimamo – je namreč dovoljevala privatizacijo frekvenc, ki so tako postale zasebna lastnina. Povedano drugače: politika je odločila, da je privatizacija javne dobrine v javnem interesu. Na ta način se je zelo izrazito postavila na stran zasebnih medijskih lastnikov.

Katero »javnost« je pri tem upoštevala? Poslušala je zasebne interese medijskih lastnikov in sledila dogmatičnemu prepričanju, da so mediji tržna gospodarska dejavnost, pri kateri bo za medijske potrošnike najbolje poskrbel trg (mediji bodo sami ponudili tisto, kar ljudje hočejo). Ob tem si je uspela z javnim denarjem še neopazno zavarovati lastne politične interese.

Subvencioniran medijski trg

Države so medijsko industrijo že od začetka izdatno subvencionirale z javnimi sredstvi. Subvencije države so lahko sistemske (posredne), pri katerih enakomerno in nediskriminatorno z enakimi mehanizmi javne politike denarno podpira vse medije. Takšni primeri so nižji davki za medijska podjetja, subvencioniranje stroškov distribucije in financiranje javnih medijev. Poznamo tudi strukturne (neposredne) oblike pomoči. Te so namenjene financiranju določenih tipov medijev (denimo manjšinskih, študentskih ali lokalnih medijev), določenih medijskih vsebin ali ciljno usmerjenih medijskih politik.

Zakaj sploh potrebujemo subvencije, če že imamo medijski trg, ki da zadovoljuje vse medijske potrebe državljanov?

Odgovor je preprost: medijski trg nikoli ne zadovoljuje vseh medijskih potreb. Trg – oziroma lastniki medijskih podjetij – nekaterih medijskih izdelkov sploh ne ponujajo, ker je njihova produkcija predraga; vsaj s stališča lastnika, ki išče dobiček. Ali pa ne poskrbi za informacijske in komunikacijske potrebe določenih družbenih skupin v družbi, ki niso zanimive za oglaševalce: glavne plačnike medijskih vsebin (starejše, revne, pripadnike manjšin …). Država se odloči za subvencijsko politiko takrat, ko njeni državljani in državljanke nimajo dostopa do določenih vsebin, brez katerih ni mogoče ustvarjati videza demokracije. Kar največkrat pomeni informiranje o najpomembnejših javnih in političnih zadevah.

Evropske države so pri uvajanju subvencij precej omejene. Za evropsko komisijo so mediji predvsem del industrije storitev, kjer se kakovost meri s številom dostopnih medijev, učinkovitost medijske politike pa s konkurenčnostjo. Medijsko področje je zato v celoti prepustila trgu, dovoljene so le nekatere oblike subvencij določenim medijem, če za takšno pomoč obstaja javni interes. Evropska unija takšne subvencije obravnava kot državno pomoč, kamor štejejo tudi prispevki za programe javnega medija. Pravila državne pomoči pa so stroga. S subvencijami ni dovoljeno prelivati javnega denarja v komercialne dejavnosti. Ne smejo kršiti pravil konkurence in ustvarjati prednosti za prejemnike subvencij (nelojalne konkurence). Javni denar je dovoljeno uporabiti izključno v javnem interesu.

Predpisan javni interes

Če hoče država z javnim denarjem financirati določene medije, medijske vsebine ali dele medijske industrije, je treba najprej jasno opredeliti javni interes. »Jasna opredelitev« pa pomeni, da mora definicijo javnega interesa zapisati v zakonu.

V enem izmed prejšnjih prispevkov sva pokazala, da ni Slovenija nikoli imela medijske politike (podobno sva zapisala tudi za EU). Kljub temu je v nekem trenutku slovenska politika uspela definirati javni interes. To je storila vlada Janeza Janše, ki je prvič po letu 2001 uveljavila sistemske spremembe na področju medijev (2006) in med drugim določila tudi merila za sofinanciranje medijev na podlagi (sicer ohlapno) definiranega javnega interesa (glej Zakon o medijih, člen 4a).

Ključno merilo za podeljevanje denarja je takrat postalo domnevno »uravnoteževanje« medijskega poročanja. Kar pomeni, da je treba »levim« in »desnim« medijem podeliti enako denarja. Takšno merilo je sicer zelo problematično in ga je medijem vsilila politika glede na strankarsko pojmovanje »levega« in »desnega«. Vendar je vsaj je omogočilo financiranje medijskih vsebin v javnem interesu, ki jim je država v zadnjih desetih letih namenila skoraj 30 milijonov evrov javnega denarja.

Je s temi milijoni tudi dejansko podprla nastajanje medijskih vsebin v javnem interesu ter poskrbela, da je slovenski medijski prostor postal bolj pluralen, raznovrsten, različen in uravnotežen?

Če preberemo letna poročila komisije, ki na Ministrstvu za kulturo deli sredstva na »Rednem letnem javnem projektnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev«, potem v njih vsako leto zasledimo podobne ugotovitve. Cilji razpisa niso bili izpolnjeni, državljani in državljanke niso bolje in vsestransko obveščeni, prav tako niso ugotovili večje pluralnosti in kulturne ustvarjalnosti na področju medijev. Iz takšnih komentarjev je mogoče sklepati, da je država porabila javni denar, ne da bi uspela izboljšati razmere na medijskem področju. Morebitnih razlogov je več: nepravilno definiran javni interes, premalo nadzora nad dejansko porabo denarja in popolno nepoznavanje medijskega trga.

Od leta 2008 – po začetku globalne finančne krize – je medijska industrija doživela tako velike spremembe, da jim ne more slediti nikakršna zakonodajna sprememba ali državna pomoč. Naklade tiskanih medijev so strmoglavile in nič ne kaže, da bi se lahko padanje ustavilo. Internetni mediji v Sloveniji zaradi majhnega trga, nizkega deleža digitalnega oglaševanja in prevlade globalnih elektronskih platform niso postavili vzdržnega poslovnega modela. Takšen medijski trg pa ne more poskrbeti za javni interes.

Zakaj bi reševali medije?

Zakaj bi sploh reševali časopise ali druge tradicionalne medije, saj tudi kočij in kočijažev nismo reševali zaradi iznajdbe avtomobila? Se ne bi raje ukvarjali s prihodnostjo in nehali razmišljati o domnevno preživelih medijskih institucijah?

Pri osmišljanju javnega interesa na področju medijev se ne smemo več omejevati na določene nosilce, medije ali medijska podjetja. Medijske subvencije niso namenjene reševanju tiska kot takega. Tiskani mediji bodo verjetno izginili ali se ohranili samo v določenih nišnih okoljih. Njihov prostor pa zasedajo komunikacijske platforme, ki jim je medijski posel samo postranska dejavnost.

V preteklih prispevkih sva pokazala, zakaj so digitalne platforme in medijske storitve namenjene predvsem uresničevanju zasebnih koristi (prihodkov), saj njihovim lastnikom ni treba upoštevati nikakršnega javnega interesa, ampak samo pravila tržne regulacije.

Lastniki radijskih in televizijskih postaj se lahko še tolažijo, da je njihov položaj boljši, saj da internet doslej še ni resneje prizadel njihovega modela in jim prevzel velikega deleža gledalcev. Toda že ameriško podjetje Netflix je s svojo produkcijo in distribucijo postavilo nove temelje »televizijskega posla«, ki jim nobeno nacionalno podjetje ne more konkurirati. Niti kot del nadnacionalnih medijskih konglomeratov, ki si še lahko privoščijo financiranje vsebin, ki ne prinašajo dobička. Kriza javnega interesa pa ni samo finančna. Pomemben dejavnik je tudi vse večje nezaupanje državljanov v vse oblike informiranja in komuniciranja, na katere ima država kakršen koli vpliv (oziroma nezaupanje v vse uradne vire informacij).

Je rešitev javni servis?

Tudi zato so lahko državljanu upravičeno zadržani ob vsaki omembi »javnega interesa«. Zelo enostavno je zapisati, da morajo mediji delovati v javnem interesu, ali da potrebujemo medijsko politiko, ki bo spodbujala (omogočala?) delovanje v javnem interesu in upravičila državno subvencioniranje medijev. Toda kaj to sploh pomeni?

Definicije javnega interesa ni mogoče omejiti na popis domnevnih medijskih vsebin, ki jih mediji morajo zagotoviti, da bi vsaj navidezno govorili o pluralnosti medijske krajine. V medijski strokovni literaturi je zelo malo raziskav, ki bi ugotavljale konkretne učinke medijskih subvencij. So ljudje bolje informirani, če subvencioniramo informativne programske vsebine? Se je naš odnos do kulture in umetnosti spremenil zaradi subvencioniranja kulturnih in umetniških programov? Ali ljudje več berejo, ker subvencioniramo splošnoinformativne tiskane dnevne časopise? Mogoče je odgovor očiten, si ga nihče ne želi jasno povedati. Takšna subvencijska politika v ničemer ne spremeni razmer na trgu medijske ponudbe in potrošnje.

To ne pomeni, da so subvencije kot take nesmiselne. Nekateri (sicer redki) medijski raziskovalci so pokazali, da imajo določene oblike državnega posredovanja pozitivne učinke. Medijske vsebine in programe ustvarjajo ljudje. Pomoči, ki so usmerjene v neposredno plačevanje novinarskega dela, delujejo. Takšne subvencije so v javnem interesu, ne pa tudi v interesu medijskih lastnikov in politike. Še bolj pomembna je najbolj preverjena sistemska rešitev: subvenicioniranje javnih medijev na vseh platformah in pod enakimi pogoji.

Država je dolžna v imenu javnega interesa zagotoviti sistemsko okolje, v katerem lahko preživijo tudi mediji, ki delujejo v interesu javnosti. To ne pomeni samo subvencioniranja določenih medijskih vsebin, ampak tudi jasno zavezo, da bo javni denar (ki je v resnici naš skupen denar) namenila financiranju javnih medijev.

Ideja javnih medijev je danes stara že skoraj stoletje in pomeni enega izmed najbolj inovativnih in demokratičnih načinov financiranja javnega interesa na področju medijev. Gre za tako pomembno idejo, da so zavezniki leta 1945 po zlomu nacizma in fašizma načrtno zgradili temelje dveh še danes delujočih javnih medijev: nemškega in japonskega. Pri tem so največjo vlogo odigrali predstavniki ZDA in poskrbeli za nenavadno zgodovinsko ironijo. Država, ki se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi brutalnega lobiranja mlade medijske industrije odločila za popolnoma komercialni medijski sistem, se je učila iz lastnih napak. Zaradi številnih izkušenj z zlorabami medijev v propagandne namene so ZDA v Nemčiji in na Japonskem vložile veliko denarja za ustanavljanje medija, ki ga politika nikoli ne bo mogla ali smela vnovič zlorabiti v propagandne namene.

Toda to je bilo takrat. Danes nikjer ne najdemo podobne politične volje, da je treba idejo javnega servisa okrepiti in postaviti na nove temelje, ki bi bili primerni za novo komunikacijsko okolje. Zato bova naslednji prispevek namenila prav omenjeni radikalni ideji: javnim medijem.