Kaj je medij?

V prejšnjih prispevkih sva opisala, kakšna bi morala biti medijska politika in kakšna je v resnici. Nato sva opozorila na razliko med medijem in storitvijo ter pokazala, da bo uveljavljanje telekomunikacijske zakonodaje na medijskem trgu bistveno spremenilo medijsko regulacijo. Pri tem pa sva – podobno kot večina avtorjev, ki pišejo o medijih ali jih želijo regulirati – izpustila zelo pomembno podrobnost. Nisva povedala, kaj si sploh predstavljava pod pojmom „mediji“.

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić, fotografija LJK

Britanski dramatik in nekdanji novinar Tom Stoppard je v svoji gledališki igri Night & Day (Noč in dan) uprizoril eno izmed najbolj subtilnih in kritičnih analiz medijske industrije tistega časa (igro so prvič uprizorili v Londonu leta 1978). V ciničnem dialogu se dva protagonista, Wagner in Ruth, pogovarjata o nekaterih temeljnih mitih medijske industrije in gledalcu ponudita naslednjo definicijo medija:

Wagner: Mediji te ne ganejo preveč, kajne Ruth?
Ruth: Mediji? Zveni kot nekaj, o čemer se pogovarjajo udeleženci letnega srečanja spiritualistov.

Stoppard v igri ni pretiraval. Medijski svet dejansko temelji na številnih samoumevnostih, prepričanjih in mitih. Pri tem ni pomembno, ali so miti resnični  Bistveno je, da delujejo, se učinkovito reproducirajo in nadomeščajo racionalni premislek. Namesto spiritualistov bi lahko uporabil tudi alkimiste, saj medijska mitologija temelji na skoraj čudežnem procesu, v katerem se povečevanje zasebnega dobička, preprodajanje pozornosti in utrjevanje dominantne ideologije preoblikujejo v javni interes.

Mediji kot posredniki

Na kaj pomislite ob besedi „medij“? Najbrž najprej na časopis, revijo, radio ali televizijo. Morda še na svetovni splet, youtube, facebook, tweeter, instagram in snapchat. Za vse omenjene medije je značilno, da so posredniki – med tistimi, ki informacije zbirajo, in tistimi, ki jih potrebujejo. Prvotna potreba po medijskem posredniku je bila ekonomska. Trgovci, ki so pošiljali ladje po vsem svetu, so potrebovali čim več natančnih informacij: o razmerah na morju in na trgih, o političnih okoliščinah v državah, s katerimi so trgovali, o tečaju valute in tveganjih poslovanja. Borznike je zanimalo, kakšne so cene vrednostnih papirjev v različnih evropskih in pozneje svetovnih prestolnicah. Za te informacije pa so bili pripravljeni plačati.

Ker je bila cena takšnih informacij visoka, je bilo donostno tudi informacijsko posredništvo. Organizirano zbiranje informacij je postala profesionalna dejavnost, prav tako njihovo oblikovanje, posredovanje in prodaja. Lažne informacije bi lahko povzročile napačne poslovne odločitve in izgube, zato so morale biti verodostojne in temeljiti na dejstvih. Objektivne ocene političnih in tržnih razmer v posameznih državah ali regijah so morali posredniki standardizirati, da bi zadostile kupcem in zahtevam prenosa. Pošte, tiska, telegrafa.

Takšni mediji so bili predvsem storitve. Servisne informacije za tiste, ki so si jih lahko privoščili, in ki so jih potrebovali pri svojem delu.

Velik obrat je pomenilo širjenje volilne pravice in politične ideje, da morajo biti politiki odgovorni volivcem. Zmaga na volitvah je postala odvisna od uspešnega zbiranja volilnih glasov. Takrat so mediji postali ključni posredniki med oblastjo in ljudstvom. Oblast je preko medijev nagovarjala svoje podložnike in obratno. Podložniki (ti so v demokraciji postali državljani) so oblasti preko medijev pošiljali svoja mnenja. Mediji tako niso bili več samo gospodarska dejavnost, ampak so hkrati postali politična sila – in vstopili v osrčje sodobne demokracije.

Zato jih je bilo treba regulirati, ampak kako? Država je morala vrvohoditi med dvema interesoma. Po eni strani je hotela medijskim lastnikom ustvariti pogoje za poslovanje in ustvarjanje dobička, po drugi pa omejiti njihovo moč. V takšnem sistemu mediji nikoli niso bili neodvisni glasniki javnosti. Prav tako niso bili svobodna tržna dejavnost, ki je prihodke ustvarila s prodajo in trženjem medijskega izdelka. To je veljalo tudi v obdobjih, ko je bilo oglaševanje najpomembnejši ali celo edini vir prihodkov medijskega podjetja.

Njihovo delovanje je bilo zelo odvisno od omejitev in spodbud, ki jih je določala politika. Država je medije v vseh zgodovinskih obdobjih močno subvencionirala – z davčnimi olajšavami, neposrednimi subvencijami, javnimi razpisi in državnim oglaševanjem. Je pa imelo komercialno oglaševanje zelo pomembno vlogo: prikrilo je dejansko (so)odvisnost medijev od oblasti in njihov politični vpliv. Še zlasti pri medijih, ki so jih posredniki informacij navidezno ponudili brezplačno oziroma zastonj.

Uredniška politika

Zakonodajalci so v medijskih zakonih opredelili še eno ključno značilnost medija. V 2. členu slovenskega zakona o medijih lahko preberemo, da mediji posredujejo javnosti „uredniško oblikovane vsebine“.

Za medije je tako značilna uredniška politika v imenu javnosti in njihova javna dostopnost. To ne velja za druge oblike posredovanja informacij. Naša zasebna pošta ni medij. Prav tako ni medij naše zasebno pisanje ali pogovor, ki ni dostopen javnosti. Medij zahteva uredniško oblikovane vsebine. Potrebuje nekoga (urednika ali uredništvo), ki bralcem zagotavlja verodostojnost vsebin ter upoštevanje poklicnih in etičnih standardov, ki veljajo za opravljanje novinarskega poklica.

V drugem odstavku istega člena pa so navedeni vsi primeri posredovanja informacij javnosti, ki ne veljajo za medij. V teh primerih gre za oblike javne komunikacije, ki jih ne zavezujejo pravila novinarske in medijske avtonomije: za oglaševanje, odnose z javnostmi in propagando (tržno ali politično). Ta razlika med medijem in nemedijem je ključna za medijsko regulacijo. Medije zavezujejo natančno določena pravila delovanja, ki jih z zakonom postavlja država. Taz regulacijo zagotavlja, da mediji (podjetja in organizacije, ki so registrirani kot mediji) spoštujejo temeljna pravila odgovorne javne komunikacije. Država lahko vodi tudi javen medijski razvid, v katerem so zapisani vsi tisti, ki opravljajo medijsko dejavnost.

V Sloveniji je definicija medija zelo preprosta: mediji so vse tiste organizacije, ki so vpisane v medijski razvid. Mediji se morajo namreč še pred začetkom delovanja vpisati v takšen razvid, ki ga vodijo na ministrstvu za kulturo. V razvidu lahko vidimo, da je tam vpisnih več kot 2000 medijev, ki morajo javnosti po zakonu posredovati ključne informacije, s katerim je povezano njihovo delovanje (kdo so lastniki, izdajatelji in uredniki, kakšna je programska zasnova …) in ministrstvu sporočati vse morebitne spremembe.

Država je z medijskim razvidom uvedla varovalko pred zlorabami medijske moči, saj se lahko državljani seznanijo z interesi, ki vplivajo na poročanje določenega medija. Slovenski zakonodajalci so se po zgledu nekdanje jugoslovanske in republiške zakonodaje odločili za razmeroma strog pristop: medij ne sme delovati, če ni vpisan v razvid. Če medij ne spoštuje zakonskih obveznosti ali ne izvaja prijavljene programske zasnove, ga sme ministrstvo v skrajnem primeru izbrisati iz razvida. Toda formalna strogost je samo navidezna.

Slovenski medijski razvid je skrajno neprijazen, saj ga ministrstvo objavlja samo kot statično datoteko v zapisu pdf. Podatki so netočni in zastareli. Na ministrstvu niso dolžni preverjati podatkov, ki jih je med vpisom v register predložil izdajatelj. V razvidu najdemo izdajatelje, ki po zakonu ne morejo biti mediji, ki so kršili medijsko zakonodajo ali so prenehali delovati. Prav tako ne najdemo različnih spletnih strani, kanalov na youtube in družabnih profilov, ki opravljajo številne funkcije medijev in imajo veliko vpliva na javno mnenje, a se njihovi izdajatelji ne želijo vpisati v razvid. Manjkajo tudi vsa internetna podjetja, ki so od medijev prevzele občinstva in oglasne prihodke, ampak nočejo prevzeti zakonskih obveznosti, ki veljajo za medije. Kljub temu – in to postaja vse bolj pomembno – da uporabnikom posredujejo uredniško oblikovane vsebine.

Nove (medijske?) platforme

Tehnološke spremembe so medijskim zakonodajalcem v zadnjih dveh desetletjih povzročile veliko zadreg. Novih medijskih oblik in tehnoloških platform ni mogoče zgolj dodati v medijski zakon in pričakovati, da bodo njihovi izdajatelji upoštevali pravila, ki so veljala za tradicionalne medije.

Če hočemo razumeti razliko med medijem in komunikacijskim kanalom (platformo), pa tudi med medijem in storitvijo, si lahko pomagamo z naslednjim miselnim poskusom. Časopis je medij, ki je tiskan na papirju. Papir sam ni medij. Papir lahko uporabimo kot toaletni papir, za zavijanje daril, za risanje, ali karkoli drugega. Papir je platforma, ki pod določenimi pogoji postane medij. Kdaj? Ko na njemu natisnemo in distribuiramo uredniško oblikovano besedilo, ki je namenjeno javnosti. Enako velja za radio in televizijo. Radijski valovi niso medij. So samo platforma ki izdajatelju medija omogoča posredovanje radijskih in televizijskih programov. Tudi internet in telefonske povezave niso medij. Medij postanejo šele z vsebinami, ki jih nekdo izoblikuje in javno objavi.

Je mogoče tudi na internetu vztrajati pri enaki definiciji: da morajo imeti internetni mediji uredniško politiko in urednika, če jih hočemo obravnavati kot medije? V digitalnem svetu je vsak lahko izdajatelj in tudi urednik, čeprav v tem primeru ne gre za tradicionalno uredniško funkcijo (za kazensko in civilno odgovornost v primeru kršitve zakona). Vsakega posameznika, ki na internetu nekaj (javno) objavi, zato ni mogoče obravnavati enako kot urednika tradicionalnega medija – z vsemi dolžnostmi in odgovornostmi. To pa so izrabili lobisti internetnih podjetij, ki enako trdijo tudi za agregatorje vseh teh posamičnih „samourednikov“. Da facebook in twitter ne moreta biti medija, ker da ne „urejata“ uporabniških vsebin in zanje ne odgovarjata.

Twitter, facebook in druge elektronske platforme povsod po svetu opravljajo funkcijo medijev. Za veliko število državljanov so postali najpomembnejši vir informacij in prostor, kjer udejanjajo pravico do svobode izražanja. Politiki jih uporabljajo za komuniciranje z javnostjo in za ugotavljanje javnega mnenja. V lanski ameriški predsedniški tekmi so postale elektronske platforme pomembno prizorišče informacijske in propagandne vojne. Toda twitter in facebook po slovenski zakonodaji ne moreta biti medija. Analogno gledišče, ki je globoko zakoreninjeno v slovenskem pravnem redu, ne zmore misliti medija v novih okoliščinah. Prav tako ga ne more misliti regulacija telekomunikacij, s katero države nadomeščajo medijsko zakonodajo.

Ko se je začenjala telefonija, ni nihče postavljal pravil, kako in o čem se bomo pogovarjali po telefonu. Nihče ni poskušal določiti, kako moramo biti oblečeni, ko imamo v roki telefonsko slušalko. Ni bilo omejitev, v katerem jeziku smemo govoriti. Pomembna je bila samo kakovost telefonskega signala in – dokler so imeli telekomi monopol nad telefonsko opremo – kateri telefonski aparat smemo uporabljati. Vsakdo si je privoščil takšno telefonsko storitev, kot jo je lahko plačal. Enako načelo velja še danes. V telekomunikacijah je regulirana samo kakovost storitve.

Če to načelo prenesemo v medije, bi bilo podobno, kot bi pri časopisih regulirali samo gostoto tiskarske barve, predpisali debelino papirja in določili format, ki ga je mogoče dostaviti v poštne nabiralnike. Vsebina, moč in družbeni vpliv pa nas ne bi zanimala.

Katere so torej bistvene značilnosti medija, ki se kljub tehnološkim spremembam niso spremenile? Zakaj je morda treba računalniške algoritme obravnavati kot urednike, ki po določenih uredniških merilih razvrščajo vsebine in določajo informacijske jedilnike za uporabnike digitalnih platform? Zakaj je treba vztrajati, da velika informacijska moč tudi na internetu pomeni veliko odgovornost, ki jo je treba omejiti in preprečiti njene zlorabe? Kakšna je v novem medijskem ekosistemu vloga novinarstva? Na ta vprašanja bova poskusila odgovoriti v naslednjem prispevku.