Kaj pa žena pravi?

Ko sem povedal, da zapuščam dolgoletnega Delodajalca, sem v veliki večini primerov najprej slišal dva enaka komentarja. Oziroma en komentar in eno vprašanje: „zelo pogumna odločitev“ in „kaj pa žena pravi“.

Prevladovala je ekonomska zaskrbljenost, ki so jo potrdila še druga vprašanja: že imam novo službo, od česa bom živel in kakšen je moj poslovni model.

Takšni strahovi so za številne kolege zelo otipljivi, saj medijska podjetja sistematično izkoriščajo honorarne sodelavce in zaposlene vse bolj neposredno disciplinirajo z grožnjami in odpuščanjem. Zato me je v novinarstvu že od prve raziskave slovenskega medijskega trga za Medijsko prežo iz leta 2002 zanimalo, kako je mogoče kljub komercialnim in političnim pritiskom, koncentraciji lastništva, neučinkoviti regulaciji, novim tehnologijam in spremenjenim navadam medijskih občinstev udejanjiti tri najpomembnejše komunikacijske pravice: svobodo govora in izražanja, svobodo dostopa do informacij ter pravico do zasebnosti.

Prizadevanje za omenjene pravice je večinoma izginilo iz tradicionalnih medijskih tovarn. Razloge sem v zadnjih petnajstih letih našteval in analiziral v številnih besedilih o medijih in tehnologiji.  Nekatere slovenske posebnosti sem opisal v analizi slovenskega časopisnega trga za portal Pod črto in nakazal, da bo treba za preživetje novinarstva v 21. stoletju vnovič vzpostaviti porušeno zavezništvo med novinarji in državljani.

Takšnega zavezništva ne bo prinesel nikakršen čudežen poslovni model. Rešitve ne bo mogoče najti v preteklosti, pri medijskih teoretikih ali svetovalcih. Treba jo je šele poiskati – s poskusi, napakami in prvimi uspehi. Najprej pa z odločitvijo, da novinarji kljub opisanim okoliščinam ostanejo v novinarstvu ter se naučijo z avtorskimi vsebinami pridobiti občinstva in podpornike, kar že uspešno počnejo novinarski portal Pod črto, Metina lista, Tehnozvezdje, Marsowci , Fokuspokus in Apparatus.

Osebne motive za spremembo najbolje opiše kolumna, ki sem jo objavil pred dvema letoma. V prihodnosti hočem dejavneje sodelovati pri naprednih novinarskih projektih in soustvarjati nove. Toda kot mi je lani v intervjuju povedal srbski borec proti korupciji Miroslav Milićević, medijev ni mogoče izboljšati, če hkrati ne izboljšujemo tudi družbe. In če najprej ne ustvarimo delovnih in družbenih razmer, v katerih se posameznikom zaradi svobode mišljenja in izražanja ne bo več treba bati za eksistenco.

„Če hočete izboljšati medije, morate hkrati izboljševati tudi družbo in začeti z osnovami. Sodišča morajo soditi, tožilci morajo opravljati svoje delo, tu ni alternative. Novinarjev, aktivistov, žvižgalkarjev, javnih uslužbencev, sodnikov, tožilcev in drugih profesionalcev zato ne morete kar povprek obtožiti, da so premalo načelni, ali pričakovati, da bo za vas samomorilsko jurišal na bunker. Jurišajte še vi z njim in ga podprite. To je edina poštena drža intelektualca: vstanite in ga branite.“

***

(Na fotografiji je odlična nizozemska atletinja Fanny Blankers-Koen ali “leteča gospodinja”, na katero so me pred kakim mesecem opomnili na spletnem mestu zgodovina.si.)