Kaj so javni mediji?

Na kaj najprej pomislimo, ko omenimo javni medij? Najbrž na britanski BBC (British Broadcasting Corporation), ki je postal v dvajsetem stoletju skoraj sopomenka za javni medij. Toda sopomenka še ne pomeni, da je mogoče po zgledu BBC univerzalno definirati javne medije. Ta stoletna radiodifuzna korporacija lahko deluje izključno znotraj britanskega političnega in medijskega prostora. Britanci radi povedo, da je BBC podoben njihovi angleški travi. Potrebuje pravo podnebje, ustrezno oskrbo in pol tisočletja tradicije – politične, kulturne in gospodarske. Zato takšne edinstvene institucije ni mogoče enostavno »presaditi« v drug medijski prostor.

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić, fotografija LJK

Zgodovina britanske radiodifuzije, ki jo je v petih delih popisal lord Asa Briggs, je v resnici zgodovina BBC. Knjiga je – tudi če se ne ukvarjate z mediji – izjemno zanimivo branje. Briggs je kot enciklopedično izobražen pisec zbral na desetine tisočev dokumentov v javnih in zasebnih arhivih, da bi bralcu kar najbolj nazorno pokazal, kako je nastala ta monumentalna britanska javna institucija.

Nastanek BBC je tesno povezan s lordom Johnom Reithom, ki je imel poleg vizije in potrpljenja tudi veliko pragmatizma in politične spretnosti, da je postavil sedanji simbol javnega servisa. Toda vse to ne bi bilo dovolj, če ne bi živel v ravno pravem času. V zgodovini medijev poznamo le redka obdobja, kjer je preplet političnih, javnih in zasebnih interesov omogočil nekaj izjemnega. Konsenz o velikem strateškem cilju, pri katerem bodo vsi vpleteni na kratki rok izgubili nekatere koristi (dobičke in politični vpliv). Dolgoročno pa bodo omogočili razvoj institucije, ki bo postavila temelje britanskega in nato še globalnega radiodifuznega prostora.

Reithov predlog je bil razmeroma preprost in za tiste čase nenavaden. Zavrnil je tako ameriški model radiodifuznega sistema – ta je zelo zgodaj postal popolnoma komercialen, – kot tudi sovjetski propagandni model radijskega oddajanja. Namesto tega je predlagal ustanovitev javne korporacije, najprej radijske in pozneje še televizijske, ki bi se financirala iz javnih sredstev: posebnega prispevka, ki bi ga plačevali vsi britanski državljani in državljanke. To javno korporacijo bi upravljal in nadzoroval poseben organ, v katerem bi sedele znane javne osebnosti. Ustvarjala in oddajala pa bi program v interesu javnosti.

Izobraziti, informirati, zabavati

Prvi medijski »javni servis« (public service) je bil natančno to, kar opisuje njegovo ime: servis javnosti na medijskem področju. Njegova programska struktura je bila preprosta: izobraževati, informirati in ponuditi kakovostno razvedrilo – natanko po tem zaporedju. Najpomembnejša naloga javnega servisa je bila namreč izobraževalna. Ustvariti »namišljeno skupnost« uporabnikov javnega medija.

Takšen medij velja za popolno nasprotje komercialnim medijem, ki so se v enakem obdobju razvijali v ZDA. Ameriški medijski kritik in zgodovinar Robert McChesney je v svoji prvi knjigi Telecommunications, Mass Media & Democracy, podrobno opisal začetke ameriškega radia v prvih desetletjih 20. stoletja. Na to obdobje so najbolj vplivali proizvajalci opreme, ki so hoteli Američanom prodati čim več radijskih sprejemnikov, za kar so potrebovali dostop do radijskih valov in program. Radijsko postajo je lahko upravljal vsak, ki je kupil opremo in začel oddajati program. Rabe frekvenc ni nadziral nihče, saj je veljajo radijsko oddajanje za obliko svobodnega govora, ki ga ameriški kongres po ustavi ni smel omejevati. Zato država ni sprejela nikakršne zvezne zakonodaje, ki bi regulirala radijsko področje.

Med radijskimi postajami je veljalo pravilo močnejšega, saj je lastnik močnejšega oddajnika preglasil (in motil) manjše radijske postaje. Kljub temu je politično voljo za regulacijo radijskega spektra – kot se v zgodovini pogosto zgodi – prinesla šele katastrofa. Ko je ladja Titanik leta 1912 trčila v ledeno goro in je posadka začela oddajati klice na pomoč, jih zaradi gneče in motenj v radijskem etru dolgo ni slišala nobena druga ladja. Pomoč je prišla prepozno in skupaj s Titanikom se je potopilo tudi več kot 1500 potnikov. Zaradi nesreče so sprejeli nove predpise o varnosti na morju, imela pa je tudi nepričakovan stranski učinek: sprejetje prvega ameriškega zakona o radiu iz leta 1927 in ustanovitev ameriškega zveznega regulatorja FCC, ki je skrbel za podeljevanje radijskih frekvenc.

Prevlada komercialnega modela

Nesreča Titanika je zelo pomembna za zgodovino medijske regulacije. Zagovorniki regulacije so dobili zgovoren dokaz, da je frekvenčna kakofonija v radijskem spektru škodljiva in nevarna. Zato je prevladalo stališče, da je treba radijske frekvence koordinirati na mednarodni ravni in postaviti jasne pogoje njihove uporabe. S tem so postale radijske frekvence omejena dobrina, saj je lahko na določenem območju brez motenj oddajalo je omejeno število radijskih postaj. Te so morale za oddajanje na določeni frekvenci pridobiti koncesijo, ki jo je podeljevala država (regulator).

Podeljevanje frekvenc niti v ZDA ni bilo izključno tržno. Država je sklenila, da frekvence niso samo omejena dobrina, temveč so tudi javna – v lasti vseh državljanov, podobno kot voda in zrak. To je pomenilo, da frekvenc ni bilo mogoče kupiti in z njimi početi kar koli. Zakonodajalec od imetnikov frekvenc ni pričakoval samo upoštevanja tehničnih predpisov, ampak so se morali držati tudi določenih vsebinskih pravil. Izkušnja prve svetovne vojne je pokazala, da je mogoče radio zelo učinkovito uporabiti kot propagandno orožje, kar je pozneje še izpopolnila Nemčija med izgradnjo nacistične oblasti. Zato je hotel regulator s pogoji za pridobitev frekvenc tudi zamejiti potencialno uničujoč vpliv na javno mnenje. Regulacija frekvenc je postalo orodje za regulacijo njihove uporabe. Oziroma regulacija tistega, kar se je na teh frekvencah oddajalo – programa.

Kljub temo se v ZDA niso odločili za ustanovitev nacionalnega javnega servisa po zgledu BBC. Med sprejemanjem radijskega zakona iz leta 1927 je imela Amerika zelo močan javni radijski sektor, v katerem so kot ustvarjalke programa prevladovale lokalne skupnosti, šole in univerze. A so prevladali drugačni interesi. Radio je uspešno prevzel poslovni model časopisov in tiska, saj je bilo mogoče radijsko produkcijo zelo uspešno prodati oglaševalcem. Pred sprejemanjem radijskega zakona so se proizvajalci radijskih sprejemnikov in opreme združil v izjemno močno lobistično skupino, ki je uspela kmalu doseči, da je postal komercialni radio v ZDA pravilo, javni pa izjema.

Ameriški javni servis NPR se je zato ohranil samo kot ohlapna programska mreža, v katere se združujejo koncesionarji posameznih frekvenc, ki so pripravljeni kupiti in oddajati »javni« program. Financiranje ni bilo nikoli urejeno po načelu univerzalnega plačevanja prispevka, prav tako ni bilo politične volje za ustanovitev pravega javnega medija po zgledu evropskih držav. Ustvarjalci se delno financirajo iz proračuna, večino denarja prispevajo donacije posameznikov, podjetij in fundacije. Delež proračunskega financiranja se je ves čas zmanjševal, delovanje NPR pa od nastanka spremljajo ostre politične debate o potrebnosti takšnih programov. Delež denarja je tako odvisen od politične volje vladajoče administracije.

Čeprav so se ZDA zelo zgodaj odločile za izključno komercialni radiodifuzni sistem, so imeli Američani ključno vlogo pri oblikovanju dveh izjemno stabilnih javnih servisov: nemškega in japonskega. Druga svetovna vojna je pokazala, da je propagandni stroj nacističnega režima omogočil uničenje celotnih narodov. Zato so predstavniki ameriške vojske po vojni v procesu denacifikacije postavili temelje za prihodnji nemški in japonski javni servis. Dokumenti iz tistega časa kažejo, da so hoteli zavezniki postaviti neodvisen medijski sistem, ki ga ne bo mogla zlorabiti nobena vlada ali politična stranka. Preprečiti so hoteli možnost, da bi mogočna komunikacijska institucija znova postala morilsko propagandno orožje.

Dolžnosti javnega servisa

Iz zgodovine nemškega in japonskega javnega servisa lahko prepoznamo nekatere ideale javnega servisa, ki so se ohranili tudi v drugih državah. Ustanovitelji javnih servisov so poskušali z zakoni zagotoviti njihovo neodvisnost od političnih in ekonomskih interesov. Javni servisi bi morali biti popolnoma zavezani javnemu interesu, transparentnosti poslovanja in produkciji najbolj kakovostnih programov. Ti programi pa so namenjeni tudi tistim državljanom in državljankam, ki jih komercialni mediji zavestno izključujejo iz programskih shem, ker niso zanimivi za oglaševalce.

Za javne medije so zato že od začetka veljala določena pravila. V zameno za javni denar so morali proizvajati program za celotno javnost ter pri tem upoštevati zahtevne poklicne in kakovostne standarde, za katere so odgovarjali njihovi upravni in nadzorni organi. Javni mediji so v medijskem svetu edinstveni javni servisi, saj morajo upoštevati načelo univerzalnosti dostopa, univerzalnega plačila in univerzalne porabe. Sprva je bil televizijski prispevek davek na posedovanje radijskega ali televizijskega sprejemnika. Z razvojem radiodifuzije pa je postal prispevek nekakšen solidarnostni komunikacijski davek, ki vsem državljanom pod enakimi pogoji omogoča dostop do najširšega spektra programskih vsebin. Vsi plačujemo enako, da bi skupaj imeli najboljše vsebine.

Na koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja je začel dominantni sistem nacionalnih javnih medijev tudi v Evropi počasi razpadati. Interesi lastnikov in producentov komercialne medijske industrije so zahtevali, da je treba frekvence, ki si jih je lastila država, razdeliti tudi zasebnim lastnikom. Britanci so se na te spremembe odzvali prvi in tudi tokrat je bila njihova odločitev strateška. BBC, ki ni nikoli služil denarja z oglaševanjem, je dobil komercialno konkurenco, ki se je financirala izključno iz komercialnih virov. V nasprotju s Slovenijo, kjer je država brezplačno razdeljevala frekvence za komercialno oddajanje brez jasnih programskih zavez, je morala prva britanska komercialna televizija poskrbeti tudi za delež obveznih vsebin v javnem interesu.

S pojavom komercialnega sektorja se je spremenil tudi odnos države in regulatorjev do javnih medijev in do varovanja javnega interesa. Služenje javnosti je pridobilo negativen pomen v primerjavi s komercialnim medijskim sistemom, kjer naj bi bili mediji namenjeni izključno zasebnemu služenju denarja – kot vsaka druga tržna dejavnost. Komercialni sektor je začel sistematično spodkopavati temelje javnega medija. Njihovi lobisti so vedno znova zahtevali krčenje javnih sredstev. Javnim medijem so očitali domnevno potratnost pri porabi javnega denarja in ideološko pristranskost, kar je tudi danes najpogostejši očitek javnemu servisu.

Ti napadi so bili zelo učinkoviti, saj tudi javni mediji niso več razumeli, kaj je njihova najpomembnejša naloga. Sprejeli so tekmo s komercialnim sektorjem in sprejemali nespametne programske odločitve, s katerimi so izgubljali identiteto in ugled. Dodatno težavo je pomenil razvoj novih komunikacijskih platform za posredovanje vsebin. Javni medij je bil prvotno namenjen tistim, ki ga plačujejo. Ko so postale vsebine na spletu dostopne vsem in so zlasti večji javni servisi pridobili globalno občinstvo, so jih pričakale nove kritike, na katere niso imeli odgovora.

Britanski BBC se je moral zagovarjati pred očitki, da pomeni njegova spletna izdaja nelojalno konkurenco za druge britanske medije, zlasti časopise. Svoje programe so morali na spletu omejiti na britanske državljane, da njihovih vsebin ni več mogoče brezplačno spremljati povsod po svetu. Lastniki britanskih komercialnih medijev so od države zahtevali delež televizijskega prispevka. Takšne razprave so zelo učinkovito zakrile dejstvo, da se ideja javnega medija tudi v novem medijskem okolju ni bistveno spremenila. Javnega medija ne določa njegova dostopnost na različnih platformah, ampak njegova vsebina. Ta pa bi morala ostati bistveno drugačna od tistega, kar ponuja komercialni sektor.

Javni ali državni medij

V Sloveniji že dve desetletji ne zmoremo prepoznati razlike med javnim in državnim servisom. Javni mediji niso državni, čeprav si posamezni politiki zelo prizadevajo, da bi postali. Javni mediji niso v državni, ampak so v javni lasti. Izraz javni servis ali javna služba pomeni tudi to, da jih ne moremo in ne smemo privatizirati. Država ima pri javnih medijih samo eno nalogo: zagotoviti pogoje, da lahko nemoteno delujejo in opravljajo javno službo za vse državljane.

Tega pogosto ne razumejo niti zaposleni ali vodilni v javnih medijih. Všečnosti programa ne določa samo njegova poslušanost in gledanost. »Rejtinigi« in deleži so enote, ki jih komercialni mediji uporabljajo v svojem poslovnem razmerju do oglaševalcev. Če njihove programe gleda ali posluša več medijskih potrošnikov, je večja tudi vrednost njihovega oglaševalskega prostora. Merilo vplivnosti javnega medija je drugačno. Njihova naloga je oblikovati javno razpravo v družbi, v kateri delujejo. Zagotavljati morajo visoko kulturo dialoga in profesionalno delo vseh zaposlenih, se odzivati na komunikacijske potrebe javnosti in ponuditi kakovostne programe za vse družbene skupine. To so edina merila, po katerih lahko presodimo, ali javni medij opravlja javno službo ali ne.

Ustanovitelji BBC so se zelo dobro zavedali, da imajo javni mediji pomembno združevalno in povezovalno vlogo. Ta vloga je čedalje bolj pomembna, saj vse močnejša komercializacija medijskega prostora – tako tradicionalnega kot internetnega – prinaša ravno nasproten učinek. Komercialni mediji izkoriščajo delitev prebivalstva na skrajne politične in ideološke tabore, ker takšne razmere povečujejo angažiranost občinstva: število komentarjev, delitev in drugih odzivov. Hkrati pa sodobne komunikacijske tehnologije drobijo občinstva na vse manjše komunikacijske mehurčke, v katerih se združujejo enako misleči in izključujejo ostale.

Največja žrtev takšnega medijskega okolja je medijski pluralizem – ključno področje, ki bi ga morala varovati država z medijsko politiko. Toda kaj je sploh medijski pluralizem? Zakaj ga ni mogoče pričakovati v izključno komercialnem medijskem sistemu in na navidezno neskončno pluralnih digitalnih platformah? Kakšne so razlike med medijskim pluralizmom, raznovrstnostjo medijev in različnostjo mnenj? Vse to bo tema naslednjega prispevka.