Kdo bo nadzoroval internet

Pred slabima dvema letoma so države Bližnjega vzhoda in velik del Azije doživeli enega največjih internetnih mrkov v zgodovini svetovnega spleta. Indija je bila nekaj dni informacijsko skoraj popolnoma odrezana, velike težave so imeli tudi internetni uporabniki v Saudski Arabiji, Egiptu, Singapurju, Maleziji, Pakistanu in na Tajskem. Globalni svetovni splet, v katerem domnevno ne obstajajo nacionalne meje, geografske ovire in druge omejitve fizičnega sveta, je ohromila zelo lokalna nezgoda, saj je v bližini egipčanskega pristanišča Aleksandrija nekaj pretrgalo podmorski optični kabel, ki povezuje Evropo in Azijo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. oktober 2009

Gospodarji spletnega sveta

Ker je brez internetne povezave ostalo na desetine milijonov uporabnikov, je postal sicer tehnični dogodek tudi medijsko zanimiv. Tiskani in spletni mediji so ugibali, ali je kabel pretrgal premik tektonskih plošč, zasliševali sogovornike, kdaj bo napaka odpravljena, in izračunavali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila prekinitev telekomunikacijskega prometa. Le redki komentatorji pa so opozorili, da je mogoče internetni mrk videti tudi kot opomin, na kakšnih geografskih in političnih temeljih je v resnici postavljen elektronski svet. Čeprav je po podatkih Internet World Stats na svetovni splet priključenih že več kot 1,6 milijarde Zemljanov po vsem svetu, skoraj ves mednarodni internetni promet prenaša le nekaj podmorskih kablov in ga usmerja trinajst glavnih »hrbteničnih strežnikov«. Optični podatkovni kabli so večinoma položeni zraven starih telegrafskih povezav, ki so jih pred več kot sto leti polagale kolonialne evropske velesile in ZDA, upravljajo pa jih njihovi poslovni in politični nasledniki – podobno kot naftovode in druga strateško pomembna »ožilja«.

Kolonialna zapuščina pa ne bremeni le internetne fizične infrastrukture – komunikacijskih kablov in strežnikov –, ampak tudi druge sestavine svetovnega spleta: programsko opremo, intelektualno lastnino ter najrazličnejše tehnološke in birokratske standarde, ki odločajo, katera naprava se sme priključiti v globalno omrežje in katera bo ostala zunaj. To je pokazala tudi novica, ki jo je v začetku meseca objavila ameriška nepridobitna organizacija ICANN (Internet Corporation for Assigned Names and Numbers), glavni organ za globalno upravljanje imen internetnih domen. Z vodstva ICANN so namreč sporočili, da od 30. septembra naprej njihovega delovanja ne bo več enostransko nadzorovalo ameriško ministrstvo za trgovino (US Department of Commerce), ampak neodvisni nadzorni odbori, ki jih bosta imenovala poseben ameriški vladni svetovalni odbor in sam ICANN – skupaj z nekaterimi tujimi (neameriškimi) vladami.

Ta drobna birokratska sprememba v internem pravilniku neke ameriške nepridobitne organizacije sicer ne bo imela tako očitnih posledic na delovanje svetovnega spleta kot pretrgani optični kabel pred Aleksandrijo, vendar načenja zelo podobno vprašanje: kdo nadzoruje – in kdo naj bi nadzoroval – internet.

Od akademskega do komercialnega spleta

Pri pošiljanju informacij prek svetovnega spleta veljajo zelo podobna osnovna pravila kot pri pošiljanju običajnih poštnih pošiljk: pošiljatelj opremi pismo z naslovom prejemnika, pismonoša pa to pismo dostavi na zahtevani naslov. Vsaka naprava (računalnik, pametni telefon …), ki se hoče vključiti v internetno omrežje, zato potrebuje svoj »internetni naslov« (denimo 195.178.118.11), da lahko pošilja in sprejema internetne podatke. Podobne internetne naslove imajo tudi spletne strani, a so številke prevedene v človeku prijaznejše zapise, da jih uporabniki lažje vpisujejo v spletne brskalnike (www.wikipedia.org). Ker pa mora imeti vsaka naprava in spletna stran edinstven internetni naslov, da med komunikacijo ne bi bilo nesporazumov, so bile v preteklosti ustanovljene posebne organizacije za globalno upravljanje internetnih naslovov, kakršna je tudi ICANN.

Čeprav se lahko na prvi pogled zdi, da je vloga ICANN predvsem tehnična in birokratska – podobno kot določanje telefonskih številk, avtomobilskih registrskih tablic ali enotnih matičnih številk občanov –, je njen vpliv na delovanje svetovnega spleta bistveno večji, saj njena pravila veljajo za ves svet, ne glede na državne meje. Organizacija, ki upravlja internetne naslove, lahko med drugim odloči, kdo ima pravico do uporabe spletnega naslova www.amazon.com: največja ameriška spletna knjigarna ali nevladna organizacija, ki se zavzema za ohranitev amazonskega deževnega pragozda. Od nje je bilo odvisno, ali se bo dosedanjim internetnim domenam .com, .net in .org smela pridružiti tudi končnica .sex in ali bo Tajvan na svetovnem spletu kljub odločnemu nasprotovanju Kitajske lahko postal država ter pridobil nacionalno končnico .tw. Njena pravila vplivajo na vidnost posameznih držav, podjetij in posameznikov na svetovnem spletu, poleg tega pa tudi zagotavljajo spoštovanje intelektualne lastnine in omogočajo elektronsko poslovanje, ki po nekaterih ocenah ustvari že na stotine milijard dolarjev prihodkov na leto.

Kako je lahko določena ameriška organizacija pridobila vso to gospodarsko in politično moč? Ameriška pravnika Jack Goldsmith in Tim Wu sta v svoji knjigi Who Controls the Internet pojasnila, da se ameriška vlada dolgo ni vpletala v delovanje interneta, saj ni vedela, kaj bi z njim sploh počela, čeprav je financirala njegov nastanek. Zgodnji internet se je zato razvijal predvsem v akademskem okolju, za njegovo delovanje – tehnične standarde in upravljanje internetnih naslovov – pa so skrbeli ugledni internetni pionirji (Tim Berners-Lee, Vint Cerf, Jon Postel …), ki so verjeli, da mora internet ostati odprt komunikacijski sistem, ki bo pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom.

Pasivno politiko ameriške vlade je v začetku devetdesetih let spremenil šele Ira Magaziner, glavni internetni svetovalec tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona. Magaziner je verjel, da bo imelo ameriško gospodarstvo od komercializacije interneta veliko koristi, ugotavljata Goldsmith in Wu. Trdil je, da mora vlada ustvariti sistem upravljanja internetnih naslovov, ki bo prijazen do elektronskega poslovanja in bo omogočal povrnitev naložb, saj bodo podjetja le v tem primeru pripravljena vložiti na milijone dolarjev v razvoj spletnih vsebin in storitev. Prav tako mora poskrbeti za dosledno spoštovanje intelektualne lastnine pri podeljevanju internetnih naslovov – da si posamezniki ali podjetja ne bi prisvajali uveljavljenih blagovnih znamk – in dovoliti trgovanje z internetnimi naslovi. Stari skrbniki interneta se z Magazinerjevo politiko upravljanja interneta niso strinjali in so hoteli obdržati nadzor nad imenikom (tudi ob pomoči mednarodne skupnosti), vendar v boju z državo niso imeli nobenih možnosti. Ameriška vlada je prevzela nadzor nad imenikom internetnih imen in leta 1998 ustanovila ICANN, ki je postal novi skrbnik svetovnega spletnega imenika.

Nasprotovanje ameriški prevladi

Ker je internet med ustanavljanjem ICANN že postajal globalno omrežje, ameriško prisvajanje interneta ni vznejevoljilo samo nekdanjih internetnih skrbnikov, ampak tudi številne nacionalne vlade in mednarodne organizacije po vsem svetu. Kritik ni pomirilo niti zagotavljanje, da je smernice, po katerih mora delovati ICANN, pred smrtjo zapisal Jon Postel, niti imenovanje Vinta Cerfa za predsednika ICANN. Dejstvo, da lahko ameriška vlada sama nadzoruje tako pomemben strateški vir, kot so internetni naslovi, je bilo za preostali svet politično nesprejemljivo.

Svetovni vrh o informacijski družbi (WSIS), ki ga je OZN leta 2005 priredila v Tunisu, da bi članice ugotovile, kako z informacijsko tehnologijo zabrisati digitalno ločnico med revnimi in bogatimi državami, je ta razhajanja zelo močno občutil. Čeprav Evropa še vedno nima enotnega stališča do vodenja in vloge ICANN, so države EU izrabile dogodek za napad na ameriško internetno prevlado in predlagale, da bi morali za internetni imenik skrbeti Združeni narodi ali (v njihovem imenu) Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU). Za ameriškega predstavnika Davida Grossa evropski predlog ni bil sprejemljiv, vendar je moral zaradi pritiska drugih udeleženk sprejeti vsaj kompromisno rešitev, po kateri naj bi se ZDA strinjale z ustanovitvijo posebnega foruma, ki bi soodločal o najpomembnejših vprašanjih, povezanih s podeljevanjem internetnih naslovov (Internet Governance Foruma). Na to zavezo je ZDA letos poleti opomnila tudi evropska komisarka za informacijsko družbo Viviane Reding, ki je v svojem spletnem videonastopu pozvala vlado predsednika Baracka Obame, naj nadaljuje delo nekdanjega predsednika Billa Clintona, ki se je zavzemal za postopno privatizacijo sistema internetnih naslovov, in popolnoma osamosvoji ICANN.

Ali je nedavna odločitev ameriške vlade, da ICANN po novem ne bo več podrejen izključno ministrstvu za trgovino, ampak bodo lahko pri upravljanju internetnega imenika sodelovale tudi druge vlade, uslišala pozive EU in drugih kritikov ameriškega nadzora nad internetnimi naslovi? Komisarka Redingova je spremembe že »pozdravila«, a tudi dodala, da se »za zdaj zdita neodvisnost in odgovornost odločitev organa ICANN dobri predvsem na papirju«. Podobno zadržani so tudi nekateri medijski komentatorji, ki so opozorili, da se ameriška vlada kljub napovedanim reformam skoraj zagotovo ne bo odrekla nadzoru nad tako pomembnim internetnim virom, in poudarili, da spremembe ne bodo vplivale na podeljevanje nacionalnih domen. Dopisnik Guardiana iz Silicijeve doline Bobbie Johnson pa je od predsednika ICANN Roda Beckstroma izvedel, da se je ameriška vlada za napoved reform odločila zato, ker je izvedela, da nekatere države že pripravljajo pobude, kako se izogniti ameriškemu nadzoru interneta. Obljuba »večje demokratičnosti« pri upravljanju internetnih imen naj bi bila zato predvsem taktična poteza, s katero bi nasprotnikom »vzeli veter iz jader« in jim preprečili »enoten protiameriški nastop«.

Do napovedanih reform ICANN so bili kritični tudi tisti, ki so jih vzeli zares. Trdili so, da so strahovi nasprotnikov ameriškega nadzora internetnega imenika neupravičeni, saj je internet prav zaradi ameriškega upravljanja postal odprto (in demokratično) globalno omrežje, kakršno bi bilo treba ohraniti tudi v prihodnje, ICANN pa je kljub pomanjkljivostim boljši skrbnik interneta, kot bi bila okostenela in zbirokratizirana ITU. Ameriški profesor Milton Mueller, ki predava telekomunikacijsko politiko na sirakuški univerzi, je za spletni InformationWeek povedal, da bi morala vlada najprej pripraviti jasna pravila, po katerih naj bi po novem deloval ICANN, saj lahko obljubljeno mednarodno sodelovanje brez ustreznih pravil močno politizira odločanje o podeljevanju internetnih naslovov. Pravna strokovnjaka Jeremy Rabkin in Jeffrey Eisenah pa sta za poslovni dnevnik Wall Street Journal zapisala, da lahko napovedana multilateralnost škoduje prihodnjemu razvoju elektronskega poslovanja in celo ogrozi demokratične standarde, ki danes veljajo na svetovnem spletu, če bodo začele o upravljanju interneta odločati države, ki same ne spoštujejo temeljnih demokratičnih vrednot – predvsem Kitajska in Iran, ki imata za sabo že dolgo zgodovino internetne cenzure.

Prizadevanje za informacijsko neodvisnost

Čeprav so naši tuji in slovenski sogovorniki prepričani, da napovedane reforme ICANN ne bodo bistveno vplivale na delovanje interneta ali spremenile globalnega razmerja informacijske moči, je le malo verjetno, da bo ZDA uspelo tudi v prihodnosti ohraniti tako velik vpliv pri upravljanju globalnega spleta. Arabske države in Kitajska si že dolgo prizadevajo za enakopravnejšo zastopanost njihovih (nelatiničnih) pisav na svetovnem spletu. Indija in nekatere evropske države že več let podpirajo uvajanje odprtokodnih računalniških programov v šole in državne ustanove, da bi zmanjšale svojo informacijsko in tehnološko odvisnost od »ameriške tehnologije«, ki jo poosebljajo Microsoft, IBM in Google. Kitajska pa se je odločila podpreti čim hitrejši prehod na nov internetni naslovni prostor (IPv6), saj bo starih internetnih naslovov (IPv4), ki jih nadzorujejo ZDA, predvidoma zmanjkalo že čez dobri dve leti. Preprosto zato, ker vedo, da lahko pomanjkanje internetnih naslovov, s katerimi se bo v elektronski svet povezovalo njihovo prebivalstvo, močno ovira njihov prihodnji gospodarski razvoj ali ga celo onemogoči. Prav tako informacijska odvisnost od ZDA, s katerimi bo začela Kitajska prej ali slej neposredno tekmovati za globalno prevlado.

Te odločitve kažejo, da se nekatere države zelo dobro zavedajo, kako pomembna strateška in politična odločitev je lahko uvajanje določenih tehnoloških standardov in kako bistvena sestavina svetovne – pa tudi lokalne politike – je nadzor nad informacijskimi viri. Podobnega zavedanja v Sloveniji doslej še ni bilo. Prav tako ne premisleka, kakšno ureditev svetovnega spleta in kakšno informacijsko politiko v tej državi sploh hočemo.