Kupil si je elektronski sef, ki ga niti sam ni mogel odkleniti do predpisane ure. Vanj pa je pospravil mobilnik, internetni usmerjevalnik in mrežno kartico, da med pisanjem ni mogel prebirati elektronskih pisem in klikati po spletu. Vprašal sem ga, ali ne bi bilo lažje zapreti nekaj programov ali prekiniti internetno povezavo, a mi je resno pojasnil, da tako mehki prijemi pri njem niso učinkoviti. »Kadar poskušate shujšati, verjetno ne boste razstavili sladkarij po mizi in mazohistično preizkušali moči volje, ampak jih boste spravili v omaro ali pustili v trgovini. Enako je z internetom. Če vem, da sta najnovejši članek ali sporočilo oddaljena samo nekaj klikov, se jima bom zelo težko uprl. Zato skušnjavo raje zaklenem v sef za dvanajst ur in v miru pišem.«

Medtem ko je bil internet varno zaklenjen v sefu, je nastala njegova druga knjiga To Save Everything, Click Here (Klikni tukaj in odpravi vse probleme, 2013), s katero je sprožil še več polemik kot s prvencem The Net Delusion (Internetne zablode, 2011). V Zablodah je zavrnil nekatere največje politične internetne mite: prepričanja, da je internet orodje za rušenje diktatorjev, da so se v severni Afriki zgodile internetne revolucije in da je »svoboda interneta« nujna za nastanek demokratične družbe.

Njegov slog je bil bojevit in angažiran, celo jezen. Motivirala ga je osebna izkušnja. Zahodne vladne in nevladne organizacije so ga kot mladega internetnega aktivista plačevale, da bi prinašal demokracijo na divji evropski postsocialistični vzhod. A se je hitro naučil, da se po spletnih omrežjih ne širijo samo progresivne ideje, ampak tudi nacionalizem, rasizem, ksenofobija in režimska propaganda. Spremljal je razmah prozahodnega nevladniškega sektorja, s katerim je zahod ustvarjal iluzijo demokratičnih sprememb, a je le prikrival avtokratsko naravo številnih postsocialističnih režimov. Najbolj pa ga je zmotilo, da so odločevalci pozabili na vse pomembne dejavnike zunanje politike (poznavanje diplomacije, kulture, zgodovine, političnih razmer …) in so velike zunanjepolitične zmote izvajali v imenu internetne ideologije.

Kritiko internetne ideologije in njenih glasnikov je v drugi knjigi še zaostril. »Internet« je dosledno pisal v navednicah. Vplivne internetne pisce in aktiviste je brez olepševanja predstavil kot naivneže ali neumneže, njihove ideje pa opredelil kot »internetniške«, »rešitveniške« ali »epohalistične«. Na njegovem seznamu so se znašli znani internetni guruji (Jeff Jarvis, Clay Shirky, Kevin Kelly, Peter Diamandis …), poslovneži (Jeff Brzos, Eric Schmidt …), profesorski aktivisti (Jonathan Zittrain, Lawrence Lessig, Tim Wu …), večina znanih tehnoloških novinarjev in celo nekateri internetni kritiki, ki prav tako opozarjajo na negativne posledice tehnološkega napredka (Nicholas Carr, Jaron Lanier). Kritik britanskega Daily Telegrapha Tom Chivers ga je zato obtožil prepirljivosti in vzvišenega pametovanja, ki bo odvrnilo tudi tiste, ki bi se morda strinjali z njegovimi kritikami.

Podobne pomisleke so imeli tudi drugi recenzenti, ki so obžalujoče zapisali, da je avtorjeva jezljivost zasenčila številne pomembne misli, ki jih v knjigi ne manjka. In s tem nepotrebno zmanjšala njeno težo.

Internet ne obstaja

Prva taka pomembna misel je povezana z vprašanjem, kaj sploh označuje pojem »interneta«. Ali držijo trditve aktivistov in zagovornikov internetnih svoboščin, da sta svoboda govora in neovirana izmenjava podatkov zapisani v »naravo interneta«? Kaj hočemo povedati, če zapišemo, da je bila Obamova predsedniška kampanja »internetna«? Kako brati očitek, da javna uprava premalo sledi »duhu interneta« in bi morala država delovati po načelih »internetnega podjetništva«? Se časopisi in glasbene založbe res niso prilagodili »internetnemu občinstvu« in bi se moralo šolstvo prilagoditi potrebam »internetne generacije«?

Za Morozova ne obstaja enoten »internet«, ki bi povezoval in pojasnjeval vse naštete primere. Prav tako ne verjame v idejo, da je mogoče internet – ali katero koli tehnološko inovacijo – razumeti kot nekakšen naravni pojav, ki ima svoj značaj, voljo, zakonitosti, želje in potrebe.

Internet je približno takšen naravni pojav kot globalno segrevanje. Vsako tehnološko novost mora nekdo razviti, financirati in spodbujati njeno uporabo ali jo omejiti. Hitra širitev informacijskih in komunikacijskih tehnologij ne bi bila mogoča brez globalizacije gospodarstva, ki je potrebovalo močno informacijsko podporo in povsod dostopno delovno silo. Internet, ki je v ZDA omogočil Google, Amazon in Wikipedio, je v Libiji in Siriji pomagal preganjati politične aktiviste. Navidez enotna ideja in ideologija »interneta« zato razpade na nešteto različnih internetov, ki so v vsakem zgodovinskem in družbenem okolju odigrali drugačno vlogo in upravičevali zelo različne politične odločitve – od progresivnih do avtoritarnih (cenzura, nadzor …).

Pojmovno razbijanje »interneta« ni samo vaja iz filozofije in jezikoslovja, ampak pomaga kritično opazovati igralce in interese, ki se skrivajo za internetno ideologijo. Če Google zagovarja idejo »svobodnega interneta«, v resnici brani svoj poslovni model – pravico do neomejenega analiziranja, razvrščanja in posredovanja vsebin, v katere umešča oglase (med podporniki nasprotnih pogledov zato večinoma najdemo podjetja s konkurenčnimi poslovnimi modeli). Ko Amazon govori o odpravi posrednikov (knjigarn, založb …), pozabi omeniti, da je sam postal največji posrednik za dostop do elektronskih vsebin. Za uvajanje e-izobraževanja v šole pa ni zaslužna samo domnevna »izobraževalna narava interneta«, ampak tudi pritiski po krčenju javnega sektorja in vabljiva misel, da bodo šole brez učiteljev in razredov precej cenejše od današnjih.

Enako previdni moramo biti tudi pri pojmih, ki spremljajo internetno ideologijo: da internet prinaša večjo odprtost, dostopnost in učinkovitost v vse medčloveške odnose in družbene procese, ki se jih dotakne. Morozov je pokazal, da popolna transparenca ni nujno najboljši način za učinkovito vodenje politike (razgradnja zaupanja, posegi v zasebnost, napačna razlaga podatkov …). Analiziral je neuspehe evropskih piratskih strank, ki jim s »heterarhičnimi« načeli ni uspelo izoblikovati trdnega političnega programa ali spremeniti mehanizmov odločanja. Nato se je poglobil v zgodovino politične teorije in predstavil večstoletno zgodovino političnih misli, ki so hotele upravljati družbo po »znanstvenih načelih« – od Nove Atlantide Francisa Bacona do francoskih utopičnih socialistov Saint Simona in Augusta Comta. A so imele tehnokratske utopije številne negativne posledice in so bile večinoma protidemokratične, na kar internetni ideologi radi pozabljajo, kadar črpajo navdihe iz saintsimonovske intelektualne zapuščine.

Demokracija je za Morozova nujno kaotična, neurejena in neoptimalna, saj je to logična posledica njene odprtosti in pravice posameznika, da enakopravno sodeluje pri upravljanju skupnosti. Zato družbe ne moremo »izboljševati« enako, kot bi popravili pokvarjen stroj ali računalniški program – z zamenjavo posameznika ali namestitvijo »boljšega« vzorca človeškega razmišljanja. Čeprav ta misel ostaja zelo vabljiva.

Tehnologija in morala

Priznanje, da med delom zaklepa internet v elektronski sef, so njegovi kritiki večkrat uporabili za dokaz, da Morozov ni samo konservativec, ampak tudi tehnofob. Vendar je bila njegova razlaga med pogovorom v Perugii drugačna. Oblikovalske in inženirske odločitve vedno spodbujajo določeno uporabniško obnašanje in odvračajo uporabnike od »neprimernih« načinov uporabe. Odločitev, da ne bodo več proizvajali prenosnikov brez vgrajenega sprejemnika za brezžični internet, ni samo odziv na željo kupcev po povezanih napravah, ampak tudi spodbujanje želje po nenehni povezanosti. Ker ni več mogel kupiti prenosnika ali telefona brez vgrajene internetne skušnjave, si je moral pomagati drugače.

Etične dileme, povezane z oblikovanjem uporabniških navad, so druga ključna tema knjige o reševalcih sveta z enim klikom. Izhodišče je bila »kvantifikacija vsega« – vse bolj razširjeno prepričanje, da je mogoče v neznanskih količinah podatkov, ki jih zbirajo in obdelujejo računalniki, najti odgovore in rešitve za največje izzive sodobnega človeštva. Policija in tajne službe financirajo projekte zgodnjega zaznavanja in preprečevanja kriminala. Razvijalci avtomobilov in zemljevidov preizkušajo avtomobile, ki bi vozili sami in pri tem izbirali najbližjo pot, porabili kar najmanj energije in ne bi povzročali prometnih nesreč. Razvijalci pametnih domov pa obljubljajo, da bodo stanovanja že kmalu znala razvrščati odpadke, odmerjati porabo vode in varčevati z elektriko.

Zagovorniki uporabe naprednih algoritmov so prepričani, da je mogoče optimizirati čisto vse: od porabe javnega denarja in zdravstvene diagnostike do demokracije in družbenih procesov. Poleg tega bomo lahko natančno spoznavanje uporabniškega obnašanja uporabili za zelo napredne metode družbenega inženiringa – oblikovanje človeškega obnašanja po behaviorističnih načelih, ki jih je v prejšnjem stoletju raziskoval kontroverzni ameriški psiholog B. F. Skinner. Dober primer tehnološkega behaviorizma je ideja »igrifikacije«, kjer družbeno zaželeno obnašanje posamezniku prikažemo kot igro, ki jo lahko igra na spletu ali mobilni napravi: pridobiva točke za razvrščanje odpadkov ali nakupe zdrave prehrane. Vendar je Morozov prepričan, da še tako dobronamerno znanstveno oblikovanje posameznika ni primeren način za reševanje zapletenih družbenih problemov, čeprav lahko prinese kratkoročne učinke.

Igrifikacija pošilja igralcem napačno sporočilo. Odpadkov ne ločujemo zato, da bi s svojim obnašanjem zmagali v igri zbiranja ekoloških točk, ampak bi nas morala motivirati skrb za okolje. Zato lahko zaradi pametnih naprav postajamo vse manj odgovorni ali pa začnemo na tehnologijo celo prenašati naše moralne odločitve.

Takšnih primerov že danes ne manjka. Morozov meni, da bi moral Google prevzeti odgovornost, če njegovi iskalni algoritmi s predlaganjem iskalnih zadetkov oblatijo dobro ime posameznika (nekdanjo nemško prvo damo Bettino Wulff je google »obtožil« prostitucije). Razvijalci borznih trgovalnih algoritmov si ne bi smeli oprati rok, če njihovi programi v nekaj sekundah strmoglavijo borzne indekse in pridelajo milijardne izgube. Vojaški operaterji brezpilotnih letal se ne morejo izgovarjati, da je nedolžne ljudi pomotoma razstrelil algoritem, ki je v njihovem obnašanju prepoznal »teroristične vzorce«.

Prelaganje neprijetnih odločitev na tehnologijo je sicer udobno, a nesprejemljivo, meni Morozov. Zato bi morali že pri zasnovi razmišljati, kaj bomo dovolili določenemu algoritmu ali napravi, katere funkcionalnosti so koristne in katere bodo najverjetneje zlorabljene za nadzor, spodbujanje kompulzivnega obnašanja in izogibanje zakonom. Vendar takšnih praks skoraj nihče ne obsoja, saj se tehnološki novinarji večinoma skrivajo za varnimi predstavitvami najnovejših tehnoloških igračk in pisanjem o podjetniških zvezdnikih – tudi če so jih na medijske naslovnice izstrelile zelo sporne tehnološke inovacije.

Škodljivost tehnoloških mitov

Morozov se je v tej knjigi lotil zelo nehvaležne naloge. Če uporabimo merila znanstvene publicistike, je knjige in nastope vplivnih internetnih ideologov razmeroma preprosto zavrniti kot površne, plitve in zavajajoče. Pri avtorjih, kot sta Jeff Jarvis in Clay Shirky, že pri površnem branju ugotovimo, da pri pisanju uporabljata vsa načela »slabe znanosti« (selektivna izbira podatkov, ki potrjujejo njune hipoteze, uporaba dvomljivih virov …), zanemarjata zgodovino ter zelo poljubno uporabljata sociološko, psihološko in politološko terminologijo. Morozov ju po razgledanosti, poznavanju teorije in argumentaciji nedvomno presega, a zato verjetno zgreši večino bralcev – politikov, aktivistov in običajnih uporabnikov spleta –, ki iščejo navdih ali jasne rešitve velikih internetnih nasprotij in dilem. Za akademike pa ostaja predvsem publicist, ki pove zelo malo zares novega in v eni knjigi poskuša zajeti preveč kompleksnih tem, ki so jim znani družbeni teoretiki posvetili celotne znanstvene kariere.

Koga torej nagovarja? Med pogovorom o njegovi prvi knjigi mi je povedal, da še vedno išče pravi način, kako akademska besedila prirediti za bralce, ki jih internet sicer zanima, a se skoraj zagotovo ne bodo lotili prebiranja filozofskih in socioloških klasikov. Ti ostajajo odvisni od knjig, člankov in manifestov, ki jih pišejo internetni ideologi – pogosto zato, da bi lahko po objavi prodajali svetovalne storitve.

»Sogovorniki mi na konferencah pogosto povedo, da Jarvisov in Shirkyjev nihče ne jemlje resno, zato jih nima smisla tako zavzeto napadati. Teoretiki se z internetnimi publicisti sploh ne ukvarjajo, ker da so že zdavnaj zavrnili vse tehnološke mite, determinizme in utopizme, o katerih pišem. Vendar je pasivnost strokovnjakov nevarna, saj domnevni internetni intelektualci in njihove ideje najbolj vplivajo na politične odločitve ameriške administracije, oblikujejo zakonodajo in v medijih določajo okvire, kako razmišljati o tehnologiji,« je dejal Morozov. Zato je včasih namenoma bolj polemičen, kot bi se spodobilo za intelektualca, saj se brez besednih boksarskih rokavic skoraj ni mogoče spopasti z vplivnimi internetnimi ideologi, ki jim nekritični novinarji nikoli ne odrečejo medijskega prostora in pozornosti.

Očitki, da je bil avtor tokrat preveč oseben, vzvišen in na trenutke enako gromovniški kot tisti, ki jih kritizira, so sicer upravičeni, vendar zgrešijo najpomembnejše sporočilo knjige o reševanju sveta z miškinim klikom: internetni miti so zelo živi in jih srečamo skoraj v vsaki knjigi, članku, evropski direktivi in nacionalni strategiji informacijske družbe.

Njihovo moč lahko zmanjšamo le, če jih prepoznamo kot mite in jih poimenujemo z njihovim pravim imenom, je pred dobrim stoletjem zatrdil znani francoski sociolog in proučevalec mitologije Émile Durkheim. Jevgenij Morozov pa ostaja skoraj edini vidnejši publicist, ki se samoumevne in uveljavljene zgodbe o tehnološkem napredku še vedno trudi prepoznavati in imenovati s pravim imenom. Kot mite.