Konec islandske gospodarske pravljice
Islandija je zadnje desetletje veljala za gospodarsko pravljico, ki je svoje državljane razvajala z enim najvišjih prihodkov na prebivalca na svetu in najnižjo brezposelnostjo ter se ponašala z najvišjim »indeksom človekovega razvoja«. Prednjačila je tako na lestvicah gospodarske odprtosti in produktivnosti kot glede enakosti med spoloma pri zaposlovanju in izobraževanju. Islandci so bili cenjeni kot eni hvaležni uporabniki novih tehnologij in pridni kupci knjig, po pričakovani življenjski dobi in življenjskem optimizmu pa jih ni presegal skoraj nihče. V začetku oktobra 2008 se je ta idilična podoba nenadoma razblinila.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. oktober 2008, fotografija LJK
Thetta reddast – vse bo še dobro …
Letite na Islandijo, je vprašala uslužbenka londonskega letališča Stansted in ostro pogledala visokoraslega gospoda srednjih let in ta ji je vprašujoče prikimal. »Dokler mi vaše banke ne vrnejo denarja, vas ne spustim nikamor!« je jezno vzkliknila. Potnik je zardel in se nelagodno prestopil, letališki varnostniki pa so bruhnili v smeh. »Ne nadleguj potnikov, Elizabeth. Vrni mu dokumente in zaželi srečno pot, saj jim je na Islandiji zaradi finančne krize še precej huje kot nam,« je posredoval varnostnik Phil. Nato se je vrsta čakajočih na varnostni pregled počasi pomaknila.
Podobnega prizora še pred nekaj meseci ne bi bilo mogoče doživeti niti v kaki britanski televizijski drami ali komediji. Islandija je bila za Britance država, ki so jo njihovi politiki in gospodarstveniki omenjali z iskrenim občudovanjem. Ne brez razloga, saj Islandija ni veljala le za gospodarsko pravljico, ki je svoje državljane razvajala z enim najvišjih prihodkov na prebivalca na svetu (BDP) in najnižjo brezposelnostjo, ampak se je ponašala tudi z najvišjim »indeksom človekovega razvoja«, ki ga pri Organizaciji Združenih narodov računajo na podlagi različnih gospodarskih, zdravstvenih, izobrazbenih in socialnih kazalcev. Prednjačila je tako na lestvicah gospodarske odprtosti in produktivnosti kot glede enakosti med spoloma pri zaposlovanju in izobraževanju. Islandci so bili cenjeni kot eni najbolj hvaležnih uporabnikov novih tehnologij in pridni kupci knjig, po pričakovani življenjski dobi in življenjskem optimizmu pa jih ni presegal skoraj nihče.
V začetku oktobra se je ta idilična podoba nenadoma razblinila. Globalna finančna kriza je skoraj čez noč potopila tri največje islandske komercialne banke (Glitnir, Landsbanki in Kaupthing), ki so bile v tujini zadolžene za desetkratno vrednost celotnega islandskega BDP. Inflacija je poskočila na 14 odstotkov, vrednost islandske krone se je v nekaj dneh prepolovila (oktobra 2007 je bil evro vreden 86 kron, danes že 152). Velika Britanija je uporabila protiteroristično zakonodajo, da je zamrznila premoženje islandskih bank na svojem ozemlju in tako za nekaj tednov ohromila islandsko poslovanje s tujino (po tej poti je hotela britanska vlada zavarovati ogrožene vloge približno 300.000 britanskih varčevalcev, ki so v islandskih bankah shranili za več kot pet milijard evrov prihrankov). Vrednost islandske borze je zaradi umika propadlih finančnih družb iz redne kotacije padla za 77 odstotkov, premier Geir H. Haarde pa je v dramatičnem televizijskem nagovoru državljanom priznal, da Islandiji grozi nacionalni bankrot. Nekdanja zgodba o uspehu je tako postala najhujša žrtev sedanje gospodarske krize in zgovorno svarilo, kakšne so lahko posledice nekritičnega poveličevanja gospodarske rasti, ki nima realne ekonomske podlage – celo v domnevno »idealnih« in visoko razvitih družbah.
Brodolom finančnih Vikingov
Islandska gospodarska pravljica se v nasprotju z ljudskimi pripovedkami ne začne pred davnimi časi, ampak šele pred približno desetimi leti, ko je konservativna islandska vlada privatizirala državna podjetja (banke, telekomunikacije …), liberalizirala ribištvo (odpravila velik del subvencij in uvedla prenosljive ribolovne kvote), spodbujala vlaganje v infrastrukturo ter omogočila prost pretok blaga in storitev. Mladi poslovneži, ki jih je islandski tisk poimenoval za »finančne Vikinge«, so izrabili skoraj neomejene količine poceni denarja na svetovnih finančnih trgih, pridobili na stotine milijonov evrov kreditov in se odpravili na nakupovalni pohod po Evropi (predvsem Veliki Britaniji, kjer je islandska investicijska družba Bagur pridobila znatne deleže v znanih trgovinskih znamkah, kot so Hamleys, Oasis, Debenhams in House of Fraser). Ugodna tuja posojila so omogočila tudi hitro širitev bančnega sektorja, saj so lahko islandske komercialne banke v nekaj letih razširile svoje poslovanje v številne države EU (Veliko Britanijo, Nizozemsko …), kjer so z visokimi obrestnimi merami pritegnile na stotine tisočev varčevalcev, a tudi številne nevladne organizacije, lokalne oblasti, bolnišnice, univerze in podjetja.
Medijsko opevani finančni Vikingi Islandiji niso prinesli le močno želene »sodobnejše« podobe v mednarodni javnosti – Islandci so tradicionalno veljali za narod ribičev in kmetov –, ampak je hitro rastoči bančni sektor tudi precej pospešil gospodarsko rast (ta je bila leta 2004 celo 7,7-odstotna), bistveno obogatil islandski proračun, statistično povečal premoženje islandskih gospodinjstev in omogočil državi, da se je lotila nekaterih velikih infrastrukturnih podvigov, denimo gradnje talilnic aluminija in karahnjukarske hidroelektrarne. »Vendar pa se zato država ni pravočasno odzvala na pregrevanje gospodarstva, čeprav je bilo jasno, da taka gospodarska rast ne more trajati večno,« nam je povedal izvršni direktor islandske gospodarske zbornice Finnur Oddsson. »Na eni strani ste imeli državo, ki je pospeševala gospodarsko rast in omogočala prebivalcem, da so na račun precenjenih nepremičnin najemali velike kredite, na drugi pa centralno banko, ki je poskušala ohladiti pregreto gospodarstvo in krotiti inflacijo z dviganjem obrestnih mer. Zaradi visokih obresti in precenjene krone pa so začeli islandska podjetja in prebivalci najemati kredite v tujini in jih vezati na tuje valute, predvsem evre in japonske jene,« je pojasnil Oddsson.
Ta oblika boja proti inflaciji je sicer precej pogosta, a se je v islandskem primeru izkazala za katastrofalno, je pojasnil Jon Danielsson, ekonomist in predavatelj na londonski univerzi LSE. Visoke obrestne mere niso le spodbujale zadolževanja islandskih podjetij in gospodarstva v tujini, ampak je politika centralne banke pritegnila tudi številne »valutne« špekulante, ki so z velikimi dobički izkoriščali velika nihanja v menjalnem tečaju krone in še bolj napihovali islandski finančni balon. Ko so ti finančni špekulanti po zlomu ameriške investicijske banke Lehman Brothers z Islandije na hitro »izvlekli« svoj denar, je bila devalvacija krone neizogibna. Centralna banka je ostala skoraj brez deviznih rezerv, kreditne obveznosti islandskih podjetij in gospodinjstev pa so se zaradi nizke vrednosti krone čez noč podvojile. Posledice propada nekajkrat prevelikega islandskega bančnega sektorja in zgrešene politike centralne banke bodo zato izjemno boleče: gospodarska recesija, množično odpuščanje, 30-odstotna inflacija do konca letošnjega leta in vse težje odplačevanje kreditov zaradi padanja vrednosti krone, je napovedal Danielsson.
Vprašanju, kdo je kriv za sedanjo krizo, so se naši sogovorniki previdno izognili. Premier Haarde nam je priznal, da bi morala država verjetno že prej začeti zmanjševati zadolženost in velikost islandskih bank, a se je tudi branil, da »zdaj ni čas za iskanje krivcev, ampak za reševanje razmer«. Nekateri predstavniki gospodarstva, ki niso hoteli biti imenovani, so izpostavili sporno vlogo nekdanjega premiera in sedanjega guvernerja centralne banke Davida Oddssona, ki je kot ministrski predsednik postavil temelje sedanjega bančnega sistema, nato pa je kot vodja centralne banke preslišal večino opozoril in kritičnih ocen islandskih bank, ker naj bi jih razumel kot napad na svojo politično zapuščino. Prav vsi sogovorniki pa so (neuradno) zatrdili, da je Islandiji ogromno nepotrebne škode povzročila vlada britanskega premiera Gordona Browna, ki naj bi se za uporabo protiteroristične zakonodaje za zamrznitev premoženja islandskih bank na britanskem ozemlju odločila predvsem zato, da bi z »ustrahovanjem malega soseda« odvrnila pozornost britanske javnosti od notranjepolitičnih težav. S tem pa je oškodoval tudi islandska podjetja, ki niso povezana z bančništvom – predvsem izvoznike rib, ki zaradi pretrganega mednarodnega bančnega poslovanja že nekaj tednov nimajo dostopa do denarja od prodanih izdelkov, zato komaj pokrivajo tekoče stroške poslovanja.
Poskusni zajčki kapitalizma?
Kringlan, eno največjih reykjaviških nakupovalnih središč, je na sobotno popoldne skorajda samevalo. Nič bolje se ni godilo trgovinam ob glavni nakupovalni ulici Laugavegur, saj so se napisom na izložbah, ki so obljubljali velike popuste, odzivali le redki turisti. »Če ne bi bilo tujih obiskovalcev in novinarjev, bi lahko zaprli trgovino,« je zatrdil Hallbjorn, prodajalec športne opreme. »Domačini zaradi krize kupujemo le najnujnejše potrebščine. Ker pa so islandski izdelki zaradi nizkega tečaja krone za tujce razmeroma poceni, smo ta teden prodali kar veliko vetrovk, bund in izdelkov iz islandske volne. Bistveno teže je trgovcem, ki uvažajo izdelke, saj zaradi pomanjkanja deviz in prekinjenega bančnega poslovanja ne morejo naročiti in plačati blaga, da bi obnovili zaloge,« je še pojasnil.
Fotografinja Ari in njena sestra Fjola sta potožili nad vse višjimi cenami hrane in povedali, da si zaradi razvrednotene krone letos ne moreta privoščiti počitnic v tujini, zato sta že odpovedali svoji rezervaciji. Študentki ekonomije Guđrun in Tinna, ki sta se zaradi varčevanja namesto za obisk tradicionalnega reykjaviškega glasbenega festivala odločili le za pijačo v središču mesta, pa sta se smeje razglasili za eni prvih žrtev recesije. »Že prvi teden po nacionalizaciji bank sva ostali brez službe. Jaz sem delala v finančnem svetovalnem podjetju, ki je pred leti dobilo priznanje za najuspešnejše mlado podjetje, Tinna pa je ena izmed nekaj sto odpuščenih bančnih uslužbencev,« je pojasnila Guđrun. Dodali sta še, da se posledice krize najbolj občutijo na življenjskem slogu, saj si Islandci nenadoma ne morejo več privoščiti stvari, ki so bile še pred nekaj meseci samoumevne: potovanj, koncertov, nakupov zabavne elektronike in celo izobraževanja v tujini. »Najbolj mi je žal za brata, ki se je moral odpovedati študiju v Veliki Britaniji, ker njegova štipendija zaradi nizke vrednosti krone ne zadošča niti za plačilo šolnine, kaj šele življenjskih stroškov,« je zavzdihnila Tinna. »Ampak thetta reddast – vse bo še dobro,« je mirno pripomnila in odpila požirek piva.
»Eh, nesrečni islandski thetta reddast!« se je namrdnil Steindor Erlingsson, avtor knjige o islandski biotehnološki industriji in eden redkih javnih kritikov islandske družbe. »Ta besedna zveza najbolje zajame neverjeten islandski optimizem, zaradi katerega vedno znova verjamemo, da bomo vsako krizo že nekako preživeli, saj se bodo stvari prej ali slej uredile. Žal pa tudi omogoča našim politikom, da nikoli ne odgovarjajo za svoje napake, ampak jim uspeva vselej nas prepričati, da je treba najprej reševati težave, ne pa se ukvarjati z iskanjem in kaznovanjem krivcev,« je pojasnil Erlingsson. Zaradi tega optimizma in izjemne odprtosti za vse novosti številna ameriška in domača podjetja že vsaj dve desetletji uporabljajo Islandce za preizkušanje novih izdelkov in storitev – od novih telekomunikacijskih tehnologij do farmacevtskih izdelkov in finančnih storitev. »Zato je morda tudi sedanja finančna kriza le posledica velikega neoliberalnega kapitalističnega eksperimenta, ki ga je naša vlada preizkusila na islandskih državljanih. Poskusa, kako iz nič ustvariti vikinško finančno velesilo, pri tem pa brez strahu pred posledicami preslišati vsa opozorila zdrave pameti in mednarodnih ustanov, da je islandski gospodarski čudež le iluzija, ki se je nekoč morala razbliniti,« je grenko dodal Erlingsson.
Ali to pomeni, da niti morebitna brezposelnost, podražitve življenjskih potrebščin, velika zadolženost prebivalstva in izgube prihrankov ne morejo pripraviti Islandcev do tega, da stopijo na ulice in zahtevajo politične spremembe, čeprav je bilo v Reykjaviku že nekaj protestnih shodov, javnomnenjske raziskave pa zaznavajo večjo naklonjenost članstvu v EU in manjšo podporo Haardejevi vladi? »Bojim se, da se kljub gospodarski katastrofi tudi tokrat ne bomo ničesar naučili. Domači in tuji pridigarji svobodnega trga nas bodo prepričevali, da za zlom gospodarstva ni krivo nekritično sledenje njihovi ideologiji, ampak smo zanjo odgovorni sami, politiki pa nam bodo začeti prodajati naslednjo veliko novost in nam sedanjo krizo predstaviti le kot priložnost, da Islandija vstane kot Feniks iz gospodarskega pepela, boljša kot kdaj prej,« je črnogledo sklenil Erlingsson.
In vendar Islandcem kljub nezavidljivim razmeram ne ostaja zgolj zanašanje na njihov trdoživi optimizem.
Rešila nas bosta ogenj in led …
Na prvi pogled se zdi, da lahko Islandce v najslabšem primeru doleti celo vrnitev k ribiškim koreninam. Islandski statistični urad je ta teden sporočil, da se je inflacija povečala že na skoraj 16 odstotkov. Podražile so se življenjske potrebščine, prodaja avtomobilov se je zaradi finančne krize skoraj ustavila. Državo so začeli zaradi šibke krone zapuščati gostujoči delavci (predvsem Poljaki), ki so se na Islandijo naselili zaradi povečane potrebe po delovni sili med obdobjem hitre gospodarske rasti. Islandija je prejšnji teden postala prva zahodnoevropska država po letu 1976, ki je bila prisiljena zaprositi za posojilo Mednarodni finančni sklad (IMF), da bi zagotovila vsaj osnovno delovanje finančnega sektorja in svojim podjetjem omogočila poslovanje. Islandski vplivni ribiški lobi, ki je eden glavnih nasprotnikov vključevanju Islandije v EU, pa bo morda prvič moral popustiti pred pritiski islandske javnosti in argumenti, da je država s približno 320.000 prebivalci preprosto premajhna in preveč ranljiva, da bi imela lastno valuto in monetarni sistem.
Vendar pa lahko številne slabe novice zakrijejo dejstvo, da so temelji islandskega gospodarstva in družbe kljub propadu bančnega sektorja zdravi, je prepričan Arnbjörn Olafsson, eden izmed soustanoviteljev šole za upravljanje obnovljivih virov energije RES. Islandska družba je mlada in dobro izobražena, hkrati je Islandija energetsko skoraj neodvisna, saj veliko večino električne energije pridobi iz obnovljivih energetskih virov, predvsem geotermalnih elektrarn, je pojasnil Olafsson. »Sedanja kriza utegne spodbuditi politike, da začnejo razmišljati o Islandiji kot o družbi, ki bi se v celoti vzdrževala iz obnovljivih virov energije. Nekateri projekti, denimo pridobivanje vodika, že dajejo spodbudne rezultate. Po naših ocenah bi lahko z vodikom, etanolom in še nekaterimi alternativnimi viri na Islandiji v celoti nadomestili nafto. Na nekaterih bencinskih črpalkah je že mogoče napolniti vodikove avtomobile, kmalu bi lahko preizkusili tudi prve ribiške ladje na vodikov pogon,« je navdušeno razlagal Olafsson. »Seveda nas čaka nekaj težkih let, ampak če nam uspe preprečiti beg mladih Islandcev v tujino in poleg turizma poiskati nove izvozne priložnosti, nam srednjeročno ne bi smelo biti hudega.«
Izobraženim, optimističnim in energetsko neodvisnim Islandcem bo skoraj zagotovo uspelo prebroditi sedanjo finančno krizo – kljub težavam, recesiji in precejšnjemu padcu življenjskega standarda. Mednarodno občinstvo, ki je v zadnjem mesecu dni v živo spremljalo bankrot ene najrazvitejših držav na svetu, pa si lahko zastavi naslednje vprašanje: Kaj če bi se podoben zlom zgodil manj razviti, optimistični in potrpežljivi družbi, kot je islandska? Kaj bi ostalo od Madžarske ali Slovaške? Kako bi tak udarec preživela Slovenija?
Gotovo je le, da takega scenarija ne bi bilo mogoče opisati z islandskim thetta reddast.
***
Dežela ognja in ledu – Islandske naravne lepote so postale zaradi razvrednotene krone dostopnejše kot kdaj prej. To so opazili tudi številni popotniki, saj je po podatkih islandske turistične zbornice trenutno na otoku kar petkrat več turistov, kot je običajno za ta (zunajsezonski) letni čas.
Skrita islandska jeza – O vrstah jeznih varčevalcev pred bančnimi okenci nacionaliziranih islandskih bank so mediji poročali le v prvem tednu krize, nato podobnih prizorov nezadovoljstva skoraj ni bilo več. »Čeprav to ni tako očitno, smo Islandci v resnici besni na naše voditelje, da so nas po nepotrebnem spravili v to krizo,« je povedal upokojeni radijski tehnik Jan. »Ampak naj najprej popravijo, kar so zagrešili, obračun bo prišel pozneje.«
Gospod Brown, mi nismo teroristi! – Islandska spletna stran indefence.is je objavila kampanjo, v kateri Islandci protestirajo proti odločitvi britanskega premiera Gordona Browna, ki je uporabil protiteroristično zakonodajo, da je zamrznil premoženje islandskih bank, in tako poskušal obvarovati vloge britanskih varčevalcev. Večina Islandcev je bila nad tako »neprijateljskim« ukrepom sicer prijateljske države zgrožena.
Prihodnost brez nafte? – Islandci skoraj vso elektriko pridobijo iz obnovljivih energetskih virov (geotermalnih elektrarn in hidroelektrarn). To zagotavlja državi energetsko neodvisnost in ohranja nizke račune za elektriko v gospodinjstvih, kar je posebej pomembno med sedanjo krizo, saj je cena elektrike tudi pomemben inflacijski dejavnik (povprečno islandsko gospodinjstvo za elektriko in ogrevanje na leto plačuje manj kot 1000 evrov, čeprav »kurilna sezona« traja skoraj vse leto). Obnovljivi viri energije bodo pomembni tudi za islandsko prihodnost, saj naj bi Islandija do leta 2050 prenehala uporabljati fosilna goriva.