Kviki: Canon g1x

Napovedi, da bo tudi Canon kmalu vstopil na trg brezzrcalnih fotoaparatov, je začasno utišala predstavitev modela g1x. Novinec se zelo očitno zgleduje po znani Canonovi seriji naprednih žepnikov g, vendar je opremljen s precej večjim tipalom (skoraj velikosti aps-c), kar ga uvršča razred više.

Kakšnim kupcem je namenjena taka naprava?

Canon g1x se po ceni (napovedana maloprodajna cena je približno 800 evrov) in zmogljivostih uvršča med brezzrcalce (m4/3, nikon 1 ali nex) in vstopne zrcalnorefleksne fotoaparate (dslr). S tem je verjetno namenjen podobni skupini fotografov kot drugi modeli serije g: uporabnikom dslr, ki potrebujejo lažjo alternativo polnim fotografskim torbam, a hkrati tudi od kompaktnega fotoaparata pričakujejo napredne fotografske funkcije: svetlobno močnejši objektiv, spodobno kakovost pri fotografiranju v šibki svetlobi, ročne nastavitve in zajem v zapis raw.

Uporabnikom serije g bo g1x zelo domač, saj je podedoval vse najbolj značilne prednosti in slabosti predhodnikov. Že tako dobra kakovost posnetkov je postala še boljša – tudi pri iso 12.800 je mogoče ujeti uporabne rezultate, prav tako se je zaradi večjega tipala izboljšala dinamika (zlasti v zapisu raw). Na velikem in robustno izdelanem ohišju – g1x je celo večji od številnih brezzrcalcev – se večina fotografskih nastavitev upravlja z gumbi in kolesci, zato je treba le redko vstopati v izbirnike.

Po drugi strani je optično iskalo še vedno neuporabno: majhno, izjemno nenatančno in nerodno nameščeno, saj objektiv pri širokokotni nastavitvi pobere skoraj tretjino vidnega polja. Zaradi večjega tipala se je precej podaljšal objektiv, povečala se je tudi poraba energije (baterija se hitro sprazni). Čeprav tehnični podatki obljubljajo hitrejše delovanje in precej zmanjšan zamik pri fotografiranju (shutter lag), je preizkusni model podedoval značilno g-jevsko počasnost pri ostrenju in zapisovanju.

Precej kompromisov med velikostjo in zmogljivostjo pa so morali skleniti tudi pri načrtovanju objektiva, saj datoteke raw pokažejo zelo močno popačenje in »vinjetiranje«, ki ga morajo odpravljati med stiskanjem v zapis jpeg. Posnetki so zato nekoliko preveč »popravljeni« tudi pri nižjih občutljivostih (preveč kontrastni, izgubljene podrobnosti v svetlih delih …).

G1x proti g12

Ker so stari uporabniki že vajeni omenjenih slabosti, je g1x verjetno kljub pomanjkljivostim postal najboljši predstavnik serije g. Vendar stane skoraj dvakrat več od lanskega g12. Je cenovna razlika upravičena?

Odvisno od pričakovanj, ki ga ima uporabnik do kompaktnega fotoaparata. Večje tipalo prinaša g1x nekaj zaslonk prednosti pri delu v šibki svetlobi, a je naš lanski preizkus pokazal, da sta se v težavnih svetlobnih razmerah zelo solidno odrezala tudi g12 in precej manjši Canonov žepnik s95 (njegovega letošnjega naslednika s100 so še občutno izboljšali). Druga prednost večjega tipala je manjša globinska ostrina, zaradi katere bi moral biti g1x uporabnejši pri fotografiranju portretov. Vendar smo ugotovili, da razlike v praksi niso tako velike, saj ima objektiv g1x nekoliko krajšo goriščnico in slabšo svetlobno moč kot g12, zato »brisanje ozadja« ni dovolj izrazito.

Zanimiva je tudi primerjava s Sonyjevim modelom r1 iz leta 2005, ki velja za prvi poizkus združevanja kompaktnega fotoaparata (ta izraz za r1 ni najbolj primeren, saj je večji od vstopnih dslr) in velikega tipala (aps-c). Sony precej zaostaja pri višjih nastavitvah iso (3200 je uporaben samo, če skrbno razvijemo zapis raw), pri nižjih pa zelo nazorno pokaže, kako pomembna je pri večjem tipalu kakovost objektiva (r1 nima skoraj nobenih popačenj niti pri 24mm) in koliko dodatne globinske neostrine prinese večja svetlobna moč. Zato uporabniki fotografskih forumov že ugibajo, ali bo Canon kljub temu predstavil tudi brezzrcalni model, v katerem bi uporabil odlično tipalo iz g1x, a sistemu dodal boljše objektive.

Canonov g1x je verjetno smiseln za najzahtevnejše uporabnike serije g ali lastnike Canonovih dslr, ki jim je pomembna združljivost z bliskavico in drugo dodatno opremo. Če niste vezani na blagovno znamko ali serijo g, pa je verjetno bolje razmišljati o zmogljivem žepniku za približno 400 evrov (Canonu s100, Panasonicu lx5, Fujiju x10, …), vstopnem dslr ali brezzrcalcu, ki stane podobno kot g1x (Sonyju nex 5n, Panasonicu gx1, Olympusu ep3 …). Fotografski trg je postal v zadnjem letu tako zasičen, da za 800 evrov ne zmanjka dobre izbire.

(fotografija LJK, ostali posnetki na flikru)