Vojna megatočk, najdaljših zumov in najmanjših ohišij se je v zadnjem letu večinoma izpela, zato so začeli proizvajalci iskati nove marketinške argumente, s katerimi bodo kupce pritegnili k novim fotografskim nakupom.

Navdih očitno iščejo v preteklosti – po obliki, konceptu in funkcionalnosti – ter poudarjajo predvsem visoko kakovost posnetkov, ki jih dosegajo s fiksnim objektivom (28 ali 35 mm) in izboljšanim svetlobnim tipalom (drugačna razporeditev barvno občutljivih elementov, odstranjevanje nizkoprepustnega filtra aa …). Nagovarjajo pa potrošnike, ki so za novost pripravljeni odšteti več kot evrskega tisočaka.

Opisanim smernicam dosledno sledijo tudi pri Fujiju in Nikonu. Fuji je predstavil drugo različico modela x100, Nikon je v novo staro generacijo zmogljivih žepnikov vstopil s coolpixom a. Oba staneta približno 1100 evrov in na papirju ponujata podobne zmogljivosti. Kateri je prepričljivejši?

Fuji x100s

Pred tremi leti je bil prototip fujija x100 ena največjih novosti fotografskega sejma Photokina. Starinsko (»retro«) oblikovana naprava je bila opremljena z izvirnim hibridnim optično-elektronskim iskalom, velikim tipalom (aps-c) in svetlobno močnim objektivom 35 mm. Proizvajalci brezzrcalnikov so predstavljali drugo generacijo izdelkov, vstopni dslr so se pocenili pod 500 evrov, Fuji pa je za novost zahteval skoraj 1500 evrov.

Prodaja x100 je bila spodbudna, a je uporabnike kljub navdušenju nad posebnežem in zelo kakovostnim zajemom datotek motila počasnost, hroščatost programske opreme, prav tako zelo omejena podpora datotekam raw. Pri Fujiju so upoštevali pripombe in predstavili prenovljeni model x100s, ki bi ga lahko z enim stavkom opisali kot x100, ki končno zares deluje.

Fotoaparat je po videzu skoraj enak predhodniku. Tipalo so uporabili že v brezzrcalnih x-1 pro in x-e1. Nova razporeditev barvnih elementov na tipalu prinaša zelo lepo izrisane in ostre posnetke pri nižjih občutljivostih iso, zelo čisti so tudi posnetki na iso 6400 (po studijskem preizkusu fujija presegajo samo tipala polnega formata). Elektronski del iskala je precej izboljšan (enako kot pri x-e1 in Sonyjevem nexu 7), preklop med elektronskim in optičnim pogledom je zelo hiter.

Ostrenje je počasnejše kot pri tekmecih, še bolj zaostaja kakovost videa, toda pri Fujiju ne skrivajo, da je naprava namenjena predvsem zajemanju fotografij. Zato je mogoče x100s očitati predvsem visoko ceno, saj je za podobno vsoto mogoče kupiti že spodoben brezzrcalni komplet z izmenljivimi objektivi.

Nikon coolpix a

Nikonovi inženirji pri snovanju modela coolpix a niso iskali oblikovnega navdiha v preteklosti, tako kot so ga Fujijevi. Se pa zato novinec konceptno vsekakor zgleduje po omenjenih fotoaparatih izpred treh desetletij in več, čeprav ima mnogo sodobnih primesi, ki ga delajo bolj »sprejemljivega« za širši krog uporabnikov.

Sam aparat je videti kot čisto običajna fotografska škatla, je pa precej majhen glede na velikost tipala (aps-c), ki je prav tako kot pri x100s vzeto iz zrcalnorefleksnih modelov. Nastavitev prek fizičnih gumbov je dovolj, vendar je Nikon nekatere ključne reči skril v izbirnike. Celo preklop na zajemanje videa, ki smo ga s težavo našli skupaj z nastavitvami števila posnetkov in samosprožilca. Zdi pa se nam, da ima fotoaparat preveč »kreativnih« nastavitev, pri katerih za fotografijo poskrbi avtomatika. To je tisti poskus prikupiti se nedeljskim fotografom, ki je po našem mnenju povsem odveč, saj taki fotografi ne kupujejo aparatov za tisoč evrov in več. Vgrajena bliskavica je patetično majhna, zahtevnejši uporabniki – tem je aparat navsezadnje namenjen – pa bodo zanesljivo pogrešali kukalo.

Coolpix a ostri razmeroma hitro, vsekakor opazno hitreje kot denimo sony rx1 s tipalom polnega formata, a vendar se pri težavnejših motivih malo lovi. Zato pa lahko novo fotografijo posnamemo brez zamika – nadležno počasnega zapisovanja prejšnje datoteke – kar kaže na dokaj zmogljiv procesor za obdelovanje fotografij. Kakovost fotografij je skoraj na ravni tekmeca, saj je v posnetkih precej dinamike in podrobnosti, vidna, vendar nikakor katastrofalna izmaličenja posnetka pa nastanejo šele pri občutljivosti iso 6400. Video je na precej višji ravni kot pri fujiju in povsem primerljiv s podobno dragimi aparati dslr. Zdi se nam škoda, da se pri Nikonu niso raje odločili za objektiv 35 mm (preračunano), saj bi marsikateri motiv deloval bolj naravno kot z bolj širokokotnimi 28 mm.

Čustva ali razum?

Pri Fujiju so že z modelom x100 pokazali, da so nekateri kupci pripravljeni odšteti več kot tisoč evrov za klasično (starinsko?) oblikovan fotoaparat, ki spominja na filmske čase. Njegova druga različica pa je ravno dovolj izboljšana, da bo zamikala marsikaterega lastnika prvega modela in prepričala tiste, za katere je bila stara stotica prepočasna.

Nikon za podobno vsoto ponuja malce boljši video, a zaostaja pri tehnični kakovosti posnetkov, nima iskala in je opremljen s svetlobno šibkejšim objektivom, zato je njegova cena pretirana. Oba fotoaparata sta (pre)draga tudi v primerjavi z drugimi tekmeci na trgu. Sonyjev zmogljivi žepnik rx100 in Canonov g1x sta denimo dvakrat cenejša. Za enako vsoto je mogoče kupiti spodoben brezzrcalni sistem (m43 ali nex), prav tako je dober nakup prejšnja generacija zmogljivih žepnikov, ki so že nekaj mesecev po predstavitvi za tretjino cenejši. Kar bo verjetno tudi usoda obeh predstavljenih novincev.

Nekateri fotografi se za zmogljive žepnike z večjimi tipali odločajo tudi zaradi obljubljene večje globinske neostrine, ki je pomembna pri portretni fotografiji. Pri poskusu smo izbrana motiva najprej posneli z dslr polnega formata in svetlobno močnim 35-milimerskim objektivom, nato smo primerjali še rezultate preizkušenih žepnikov. Pričakovano smo ugotovili, da ozadje najbolj zabriše fuji x100s, coolpix a pa v praksi ni dosti bolj »neoster« kot mali sony rx100, ki ima manjše tipalo, a svetlobno močnejši objektiv. Pokazali smo tudi, da noben žepnik (razen polnoformatnega sonyja rx1) še ne prinaša zares izrazite neostrine.

(fotografije LJK)