Obe sigmi uporabljata novo svetlobno tipalo foveon x3 velikosti aps-c, ki zajame – odvisno od načina štetja – 48 ali 16 milijonov točk. Pri tehnologiji foveon podoba nastane podobno kot pri fotografskem filmu, kjer svetloba potuje skozi tri 16-megatočkovne plasti, občutljive na rdečo, zeleno in modro (tipala ccd ali cmos imajo samo eno plast, na kateri so po posebnem bayerjevem vzorcu razporejeni fotoelementi, občutljivi na tri osnovne barve). Fotoaparat zato zajame za 48 milijonov barvnih informacij (po 16 milijonov na barvni kanal), ločljivost posnetka pa je enaka kot pri 16-megatočkovnih tipalih.

Ko je Sigma leta 2008 prevzela podjetje Foveon, je pridobila zelo obetavno tehnologijo, a je z dosedanjimi izdelki zagrešila nekaj hudih marketinških in prodajnih zdrsov.

Prejšnja generacija tipal foveon je zajemala 14 megatočk (slabih pet na svetlobni kanal), kar je bilo premalo za resno delo. Pred dvema letoma so na Photokini predstavili prvi »profesionalni« model sd1 z novim 48-megatočkovnim tipalom, a so ga ocenili na 10.000 evrov. Distributerje so prisilili, da so skupaj z objektivi odkupili tudi nekaj fotoaparatov, ki so zaradi nerazumne cene ostajali na policah in so jih morali pozneje odpisati z veliko izgubo. Ko so lani predstavili cenejša modela dp1 in dp2 merrill z enakim tipalom, se je zdelo, da so se iz napak česa naučili, vendar je naš preizkus pokazal ravno nasprotno.

Dp1 in dp2 se ne izkažeta po nobenem običajnem merilu za ocenjevanje fotoaparatov (modela se razlikujeta samo po vgrajenem fiksnem objektivu: 28 ali 45 mm). Posnetki, zajeti pri iso 800 ali več, dobesedno razpadejo. Datoteke jpeg so precej povprečne, z omejeno dinamiko in nenatančno nastavitvijo barvne temperature. Zapisovanje velikanskih datotek raw tudi z najhitrejšo pomnilniško kartico traja 15 sekund ali več (na posnetek). Rawa ne podpira noben običajen program za razvijanje datotek, ampak le počasen in nestabilen Sigmin photo pro. Zaslon začne šumeti, ko »zaklenemo« ostrenje in osvetlitev, bateriji pa celo priloženo navodilo za uporabo pripisuje manj kot sto posnetkov (zato sta fotoaparatoma priloženi po dve bateriji).

Vendar nas je kljub očitnim pomanjkljivostim zanimalo, zakaj sta sigmi med ljubitelji krajinske fotografije pridobili navdušene uporabnike. Ko se na kakovostnem računalniškem zaslonu prikažejo fotografije, razvite z datotek raw in zajete pri najnižji nastavitvi iso, postane njihovo navdušenje razumljivo.

Kakovostna objektiva in drugačna obdelava barvnih informacij prinašata izjemno ostre in »realistične« posnetke, ki spominjajo na filmske diapozitive. Po risbi in podrobnostih so se zelo približali datotekam, ki smo jih lani spomladi občudovali pri polnoformatnem nikonu d800. Če potrebujemo zares velike povečave, je ločljivost foveonovega tipala nekoliko omejujoča (16 megatočk), a so tuji spletni preizkuševalci ugotovili, da se omejitve prej poznajo na računalniškem zaslonu kot pri tisku, saj so brez težav natisnili metrske reprodukcije.

Za skoraj tisoč evrov je mogoče kupiti veliko fotografskih orodij, ki so bistveno uporabnejša od obeh Sigminih foveonov – od dslr srednjega razreda do brezzrcalnikov ali zmogljivih žepnikov. Toda sigmi v resnici ne tekmujeta z brezzrcalniki, ampak sta zanimivi kvečjemu za fotografe, ki jim ustrezata obe fiksni goriščnici, ki jih ne moti uporaba kopice dodatnih baterij in stojala (dp1 in dp2 nimata umirjevalnika) in so se pripravljeni posvetiti natančnemu razvijanju surovih datotek. Rezultati so lahko osupljivi.

(fotografije na flikru, za tiffe mi lahko pišete, fotografija LJK)