Kviki: Sony RX1
Komu je namenjen skoraj žepni fotoaparat s fiksnim objektivom, ki stane nekaj manj kot tri tisoč evrov, a na njem ni rdeče pike z napisom leica? To smo se novinarji spraševali že na sejmu Photokina, ko je bil prototip sonyja rx1 še zaklenjen v stekleni vitrini. Po enem tednu preizkušanja še vedno nimam odgovora.
O fotoaparatu kroži kar nekaj delovnih teorij. Po prvi so ga predlagali Sonyjevi inženirji, ki so hoteli dokazati, da je mogoče izdelati žepnik s tipalom polnega formata (full frame). Druga pravi, da se je naprave domislil marketinški oddelek, ker je Sony kot tradicionalno »nefotografski« ponudnik potreboval nekaj prestižnega. Še najbolj prepričljive argumente imajo tisti, ki trdijo, da je rx1 namenjen preizkušanju odziva trga pred prihodom brezzrcalnega nexa polnega formata. Zaradi omenjenih teorij pa je napravo zelo težko ocenjevati realno – kot tehnološko napreden fotoaparat, ki ga je že mogoče naročiti tudi pri nas.
Prvi vtis je zelo pozitiven: kakovostna izdelava, tiho delovanje, klasična fotografska razporeditev tipk in kolesc, ki je čisto drugačna kot pri brezzrcalnikih nex (ti ohranjajo sloves »gedžetov«). V majhnem ohišju je skrito veliko 24-megatočkovno tipalo polnega formata, enako tistemu v Sonyjevi alphi 99 ali nikonu d600. Zanj so razvili svetlobno močan 35-milimetrski objektiv (f2), za približno 500 evrov bo mogoče dokupiti tudi elektronsko iskalo. Primerljivih lastnosti trenutno ne ponuja noben žepni ali brezzrcalni fotoaparat, zato bi jih moral rx1 preseči po vseh tehničnih merilih. Kar mu tudi (skoraj) uspe.
Prednosti velikega tipala
V posnetkih, ki jih zajame rx1, težko najdemo kako tehnično pomanjkljivost. Objektiv riše ostro že pri odprti zaslonki – spodobni so celo robovi – in tudi v datotekah raw ne opazimo pretiranega »ukrivljanja« ravnih linij (v datotekah jpeg jih fotoaparat odpravi softversko). O dinamiki in šumu uporabniku ni treba razmišljati, saj postane opazen šele v skrajnih svetlobnih razmerah (na iso 6400 ali več), ki jih zaradi svetlega objektiva z umirjevalnikom posnetka pri fotografiranju verjetno ne bomo nikoli srečali. Hkrati veliko tipalo prinaša tudi učinek globinske neostrine, ki je kljub razmeroma širokemu kotu precej izrazitejši kot pri drugih žepnih ali brezzrcalnih modelih.
Vendar manjša globinska ostrina ni vedno prednost. Samodejno ostrenje je večinoma natančno, a razmeroma počasno, zato pri odprti zaslonki hitro zgrešimo premikajoče se motive (otroke pri igri, ulične motive …). Ulični fotografi bodo pogrešali lestvico globinske ostrine, ki ni vgravirana na objektivu in je nismo našli v navodilih za uporabo. Sicer zelo tih sprožilec pa se ustavi na dvatisočinki sekunde, zato je treba pri fotografiranju na svetli dnevni svetlobi hitro poseči po sivem filtru (nd) za »požiranje« svetlobe, če hočemo z odprto zaslonko doseči učinek neostrine.
Več kot le draga igrača?
Sonyjev rx1 je eden najbolj zanimivih fotografskih izdelkov leta. Pokazal je, da tehnologija danes že omogoča izdelavo fotoaparata polnega formata, ki je precej manjši od profesionalnih dslr in nekajkrat cenejši od primerljivih Leicinih izdelkov. Zato lahko kmalu pričakujemo prve podobne modele z izmenljivimi objektivi, ki jih bodo v nekaj letih zagotovo ponudili vsi večji proizvajalci fotografske opreme. Vprašanje pa je, kakšne so v resnici prednosti takšnih naprav.
Med preizkušanjem rx1 me ni toliko presenetila kakovost posnetkov, ki jih prinaša tipalo polnega formata – ta je bila pričakovana –, ampak vse boljše fotografske zmogljivosti manjših zasledovalcev. Ko sem enake motive fotografiral z olympusom em-5 (format m43), sonyjem nexom 5r, fujijem xe-1 in celo žepnim sonyjem rx100, sem ugotovil, da so razlike v dinamiki in šumu v praksi vse manj opazne. Vsi našteti modeli brez težav ohranijo podrobnosti na snegu in močni protisvetlobi, ujamejo dovolj slikovnih informacij do iso 3200 in premorejo dovolj milijonov točk tudi za velike povečave. Zato bo veliko tipalo že kmalu potrebno samo še za doseganje posebnih optičnih učinkov – globinske neostrine – in delo v skrajnih svetlobnih razmerah.
Če vaše fotografske potrebe zahtevajo takšne učinke in se hočete znebiti teže sistema dslr, je rx1 trenutno najcenejša izbira (primerljiva leica m9 stane 6000 evrov brez objektiva). Če takih potreb nimate, pa na trgu ne manjka zmogljivih in bistveno cenejših alternativ.
(fotografije in primerjave so objavljene na flikru, fotografija LJK)