Leica 21. stoletja

Na enem izmed največjih fotografskih spletnih mest dpreview so obiskovalci za najboljšo napravo lanskega leta razglasili olympusov om-d (ali em-5). Olympus je za odstotek glasov prehitel nikonov dslr polnega formata d800 in canonov 5d mk3, ki veljata za profesionalni fotografski orodji.

Britanski fotograf in bloger David Taylor se je zato vprašal, ali lahko po takšnem priznanju zmogljive brezzrcalnike (olympusov om-d in panasonicov gh3) že razglasimo za nekakšne leice 21. stoletja – priročne fotoaparate z ravno pravim razmerjem med kakovostjo in majhnostjo, da jih bodo posvojili popotni, ulični in novinarski fotografi.

Še pred nekaj leti bi bila primerjava brezzrcalnih »gedžetov« in prestižne fotografske znamke skoraj bogokletna. Danes Taylorjeve grešne misli ni več mogoče čisto zlahka zavrniti.

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja bi težko našli fotografa, ki bi hotel uporabljati leico – kaj šele plačati skoraj deset tisoč evrov tedanjega denarja samo za ohišje. Poklicni fotografi so prisegali na kamere velikega ali srednjega formata, 35-milimetrski film je bil zaradi majhnosti primeren predvsem za snemanje filmov. Prepričanje nemškega inženirja Oskarja Barnacka, da je lahko tudi 35-milimetrski film primeren za resno fotografsko uporabo, če nove fotoaparate opremi z dovolj kakovostnimi objektivi, je bilo zelo drzno, saj so bili očitki fotografskih tradicionalistov zelo podobni tistim, ki jih je desetletja pozneje vzbujala digitalna tehnologija.

Trdili so, da bodo povečave malega negativa preveč zrnate in premalo ostre, da bi jih razstavili ali objavili v imenitni reviji. Filmi zaradi prevelike globinske ostrine ne bodo primerni za resno portretno delo. Stranke malih napravic ne bodo gledale z enakim strahospoštovanjem kot velikih studijskih kamer in fotografa ne bodo jemale resno. Vendar je zgodovina pokazala, da se Barnack ni motil.

Negativi 24 x 35 milimetrov so postali znani kot »format leica« in so se ohranili do danes – tudi kot standardna velikost svetlobnih tipal v digitalnih fotoaparatih polnega formata (full-frame). Fotografski filmi so postajali vse boljši, prav tako objektivi, izračunani za nov filmski format. Pionirji fotožurnalizma so ugotovili, da lahko z novim filmskim formatom posnamejo precej več posnetkov, z manjšimi fotoaparati pa nevsiljivo lovijo podobe, ki so bile večjim napravam nedosegljive.

Leice in njihovi posnemovalci niso več vzbujali dvomečih pogledov ali posmeha, temveč so postali nepogrešljivi spremljevalci številnih znanih fotografov. Tudi njihova tehnična manjvrednost ni več motila nikogar. Kdor je potreboval večje povečave ali drobnejše zrno, je pač uporabil večji filmski format, stare pomisleke pred 35-milimetrskim filmom sta odpravili praktična raba, tehnološki napredek, spremenjeno medijsko okolje, popularna kultura in vse večja družbena vloga fotografije, ki ni bila več omejena na fotografske ateljeje in poklicne fotografske obrtnike.

Vendar nisem prepričan, da bi se Robert Capa danes v Afganistan odpravil z leico monochrom.

V lanskem letu se je fotografskem trgu zgodilo več pomembnih tehnoloških premikov. Fotoaparati zmogljivejših mobilnikov niso več dosti slabši od običajnih žepnikov. Zmogljivi žepniki so se po tehničnih zmogljivostih zelo približali brezzrcalnikom. Brezzrcalniki po kakovosti posnetkov skoraj ne zaostajajo za fotoaparati dslr, nova generacija dslr polnega formata je po ločljivosti in dinamiki presegla nekaj let stare digitalne zadke srednjega formata. Tehnične omejitve manjših tipal so v praksi vse manj pomembne, zato se morajo novi fotografski gedžeti – kot nekoč leice – otepati samo še odpora digitalnih fotografskih tradicionalistov in prepričanja, da jim manjka »profesionalni« status.

A katera fotografska novost lahko postane nova leica za 21. stoletje – inovacija, ki bo tako temeljito spremenila fotografski medij kot nekoč izum Oskarja Barnacka iz Wetzlarja? Bodo to mobilniki, ki jih imamo ves čas pri sebi in so prilagojeni omreženi rabi: izmenjavi fotografij, družabnim omrežjem ter spletni ekonomiki produkcije in porabe? Bodo to brezzrcalniki, s katerimi je s potovanj že mogoče prinesti »profesionalne« fotografije in videoposnetke, a jih lahko ustvarjalec spravi v manjšo torbico in ga okolica že v prvem hipu ne prepozna kot fotografa? Bodo to vsenavzoče kamere, vgrajene v avtomobile, športne izdelke, brezpilotna letala, igrače in druge naprave, ki nenehno snemajo okolico? Bomo morali počakati kaj bolj radikalnega kot le digitalne nadomestke fotografskega filma v različnih velikostih in izvedbah? Bo fotografsko orodje prihodnosti postal softver in se kmalu ne bomo več ukvarjali z ohišji, v katerih bodo brzele programske vrstice?

Nove leice tudi tokrat ne bo določila tehnologija, ampak prihodnja družbena in ekonomska vloga fotografskega medija: kaj bomo fotografirali, kje bomo objavljali posnetke in s kakšnimi podobami se bomo obdali doma ali v javnosti. Zato nove leice ne moremo iskati samo med ustvarjalci, poklici in proizvajalci, tradicionalno povezani s fotografijo. Ker jo bomo spregledali.

(fotografija LJK)