Marije Meerman: Tax Free Tour (2013)

Apple vsako leto proda več kot dvajset milijonov elektronskih tablic (ipadov). Vsaka v maloprodaji stane približno 500 dolarjev, kar Applu prinese deset milijard prihodkov od prodaje. Na Kitajskem izdeluje ipade dober milijon delavcev. Stroški dela so od 40 do 50 dolarjev na tablico, zato tam pustijo približno 800 milijonov dolarjev. Ostane jim dobrih devet milijard, od katerih v povprečju plačajo samo 1,9 odstotka davkov. Razliko varno spravijo v davčnih oazah.

Pri Applu niso iznašli samo prvega pravega osebnega računalnika, ampak tudi zelo izpopolnjeno davčno akrobacijo, ki bi jo po imenu »double Irish« zlahka zamenjali za priljubljeni napitek iz kave in viskija.

Irska je ameriška podjetja pritegnila z bistveno nižjim davkom na dobiček. Za ustvarjene milijarde od prodaje ipadov bi moral Apple v ZDA plačati 35 odstotkov korporativnega davka, na Irskem pa je ta davek samo 12,5-odstoten. Poleg tega je Irska vsaki evropski podružnici dovolila še ustanovitev izpostave v davčni oazi, kamor je lahko prenesla davčne obveznosti − na Bermudskih otokih, Nizozemskem ali v Luksemburgu. Nizozemska podružnica je nato irski zaračunala uporabo intelektualne lastnine (patentov, blagovnih znamk …) in iz države izvlekla skoraj vse ustvarjene prihodke. Irska podružnica pa je stroške za plačevanje intelektualne lastnine uveljavila kot dodatno davčno olajšavo in na koncu plačala le približno dva odstotka davka.

Enak mehanizem uporabljajo tudi druga podjetja, denimo Starbucks. Pri Starbucksu ne moremo naročiti kave, kapučina ali drugih generičnih kavnih napitkov, temveč samo frapučine in druge zaščitene blagovne znamke. Če v Nemčiji popijemo frapučino za štiri evre, bomo za kavo plačali trideset centov, ostalo je nadomestilo za uporabo intelektualne lastnine, ki skoraj ni obdavčeno. Ker Starbucks samo s prodajo kave ne pokrije stroškov obratovanja restavracij, lahko v vseh evropskih državah prikaže izgubo in se izogne plačilu davka, saj so pri korporativnem davku obdavčeni samo dobički.

V popotovanju nizozemske režiserke Marije Meerman po svetovnih davčnih labirintih ne manjka nenavadnih davčnih mehanizmov in skoraj neverjetnih številk. Skozi nizozemski finančni sistem se vsako leto pretoči dvajsetkrat več denarja, kot znaša njihov celotni nacionalni prihodek. Ta denar se ustavi samo za kako stotinko sekunde, kolikor traja obdelava transakcije, nato ga računalniki pošljejo v davčno oazo, kjer prihodki niso obdavčeni. Tam dolarji in evri niso varni samo pred davki, ampak tudi pred delničarji, saj se nikoli ne vrnejo v matično državo. Razen če ga korporacije posodijo državam, ki se morajo zadolževati zaradi proračunskega primanjkljaja − posledice nepobranih davkov.

Meermanova predstavi tudi majhno in nevidno finančno elito, ki nadzoruje skoraj 95 odstotkov finančnih transakcij v davčnih oazah. Pri večini teh poslov jim pomagajo štiri največje finančne in analitske hiše (Deloitte, PWC, Citigroup in Deutsche Bank), ki v poročilih in strateških dokumentih izumljajo terminologijo, s katero upravičujejo in normalizirajo izogibanje davčnim obveznostim (tax optimisation, neutral taxation …). Njihova svetovalna dejavnost je zelo dragocena tudi pri podjetjih, ki v rudnikih Afrike, Indonezije in Južne Amerike izkopavajo dragocene rudnine, a za prihodke prav tako ne plačujejo davkov, iz katerih bi lahko lokalne skupnosti financirale zdravstvo, šolstvo in drugo javno infrastrukturo.

Za dokumentarni film Tax Free Tour so plačali nizozemski davkoplačevalci, se je na koncu pošalila avtorica. Zato ga je mogoče brezplačno pogledati na spletnem kanalu javne televizije VPRO in spoznati razloge za globalno krizo, ki jih od domačih politikov ne bomo slišali.