Med krav’ce na internet

Prizadevanja mednarodnih organizacij, ki spodbujajo širitev interneta na indijsko podeželje, nimajo pravega učinka,« je med sprehajanjem po svetlih polnočnih Helsinkih razmišljal indijski novinar Mokul. »Ko sem pripravljal reportažo o internetnih kočah, ki so jih postavljali v odročnih vaseh, se mi je pogosto zgodilo, da vaščani niso znali povedati, kje je ta koča – če mi jim je sploh uspelo razložiti, kaj iščem.«

Mokul je zato prepričan, da indijskemu vaščanu internet ne pomeni ničesar. V deželi, kjer zna pisati le dobrih 60 odstotkov (pretežno moškega) prebivalstva, je težko pričakovati množično uporabo tehnologije, ki v sedanji obliki zahteva najmanj spodobno klasično in računalniško pismenost. »Spodbujanje razvoja je nujno, vendar mednarodne organizacije preveč stavijo na golo tehnologijo, premalo pa razmišljajo o tem, kaj ljudje potrebujejo. Mojemu stricu, preprostemu ribiču, je življenje najbolj spremenil mobilni telefon. Ko izvleče mrežo in vidi, kaj je ujel, izračuna, da lahko v dveh urah pripluje do treh ribjih tržnic. Ker lahko povpraša, kakšne so cene rib, se odpravi v tisto pristanišče, kjer bo najbolje prodal svoj ulov,« je pripovedoval Mokul in smeje pripomnil, da je stric že obljubil vožnjo z novo ribiško ladjo, če mu bo trgovina še naprej tako cvetela.

Razlikovanje med tehnologijami in vsebinami ne povzroča preglavic le mednarodnim organizacijam in korporacijam, ki v revnih pokrajinah človekoljubno nameščajo internetne terminale. Tudi zahodni politiki in predstavniki telekomunikacijskih podjetij se pogosto obnašajo kot graditelji srednjeveških katedral, za katere je menda veljalo načelo »izgradi, pa bodo verniki sami prišli«. To prepričanje se je najhuje maščevalo evropskim mobilnim operaterjem, ki so za koncesije mobilne telefonije tretje generacije (3G/umts) v začetku tisočletja plačali dobrih sto milijard evrov. Trmasto so preslišali opozorila, da bodo uporabniki s svojimi mobilniki še dolgo le telefonirali, saj umts uporabnikom preprosto ni prinesel »dodane vrednosti«. Prvi poskusi mobilne televizije in hitrejši prenos podatkov niso bili dovolj prepričljivi, pa tudi tehnologija v tistem trenutku še ni bila zrela za množično uporabo. Obeti svetle prihodnosti in prepričanje, da bodo previdneže prehiteli odločnejši tekmeci, so mobilno industrijo potegnili v vrtinec nepremišljenih vlaganj, iz katerega se je komaj izvlekla.

Čeprav bi se bilo mogoče iz pogleda na prazne mobilne katedrale marsikaj naučiti, vera v megalomanska tehnološka graditeljstva ni uplahnila. Evropska komisija danes za vsako ceno vztraja pri prehodu na digitalni radio in televizijo (digitalno radiodifuzno oddajanje) do leta 2012, saj evropskih komisarjev ne prepričajo argumenti, da imajo gledalci bistveno več pripomb na televizijski program (vsebine) kot na kakovost predvajane slike. Pri tem ni pomembno, da sta razvoj digitalnih vsebin in novih oblik interaktivne televizijske produkcije še v povojih, saj jih slepijo napovedi o nesluteni gospodarski rasti, ki naj bi jih prinesla digitalizacija sama po sebi. Podobno so v britanskem telekomu porabili 15 milijard evrov za gradnjo telekomunikacijskega omrežja prihodnje generacije. Računajo namreč, da bodo v prihodnosti bogato iztržili razpihnjene pojme, kot so »konvergenca«, »triple-play« in »vsebine« – kljub tihemu priznanju, da še ne vedo, kakšne bodo te vsebine in kaj njihovi uporabniki v resnici hočejo. Enako religiozno pa se naložb v telekomunikacijsko prihodnost lotevajo tudi tisti, ki jih ne priganjajo pričakovanja vlagateljev, ampak bi morali delovati v javnem interesu.

Če lahko telekomunikacijski operaterji v bogatih in gosto poseljenih okoljih udobno živijo od prihodkov, ki jih prinaša podpora sodobnemu (urbanemu) življenjskemu slogu – omogočanje neprekinjenega dostopa do interneta, televizijskih vsebin in telefonije –, podeželje ne ponuja tako preprostega preživetvenega modela. Na skromneje poseljenih območjih so stroški gradnje infrastrukture večji od pričakovanih prihodkov, zato operaterji niso navdušeni nad vlaganjem v podeželje. Ker pa postaja internetna povezava enako pomembna za razvoj regije kot voda iz pipe ali elektrika iz vtičnice, se je začela s »podeželskim internetom« ukvarjati politika in izvajati različne programe za preprečevanje digitalne izključenosti. Države zato subvencionirajo gradnjo nekomercialnih brezžičnih omrežij, spodbujajo vključevanje zasebnega kapitala in z zakoni obvezujejo večje operaterje, da morajo omogočiti dostop do telekomunikacijskih storitev tudi prebivalcem manj obljudenih pokrajin.

»V Norfolku so dokazali, da je mogoče postaviti učinkovito mrežo javnih dostopnih internetnih točk,« mi je na začetku meseca sporočil Vic Keegan, dolgoletni tehnološki kolumnist londonskega Guardiana. »Mestni svetniki so načrtno seznanjali prebivalce, kaj jim lahko prinese vseprisotna internetna povezava, saj so jim izkušnje drugih angleških mestec pokazale, da gola postavitev javnega internetnega omrežja ni dovolj,« je pojasnil Keegan. Zato so posodobili mestno upravo in spodbujali praktično uporabo brezžičnega interneta. Občanom so omogočili opravljanje upravnih in komunalnih storitev od doma, kar je zmanjšalo izpad delovnih ur, izboljšalo učinkovitost zaposlenih v javnem sektorju in pripomoglo k občutku, da je uprava državljanom prijaznejša. Zdravniki in obrtniki so začeli uporabljati prenosnike pri terenskem delu, krajevni (internetni) telefonski pogovori pa so postali brezplačni. Hkrati so se s komercialnimi internetnimi ponudniki dogovorili, da brezplačni mestni internet ni nadomestilo za plačljive telekomunikacijske storitve (ne pomeni motnje na trgu), zato so omejili hitrost prenosa podatkov (256 kb/s) in trajanje enkratnega priklopa (na eno uro). Na žalost so bili doslej uspešni le redki tovrstni poskusi.

Največja slabost državnih uradnikov, ki se ukvarjajo s tehnološko prikrajšanimi državljani, je slepo sledenje mednarodnim kazalcem tehnološke razvitosti. Namesto da bi zastavili vsebinsko strategijo regionalnega tehnološkega razvoja in določili konkretne cilje, se ukvarjajo z nabiranjem statističnih kljukic: koliko elektronskih storitev ponuja državna uprava, kakšna je pokritost prebivalstva s širokopasovnimi priključki, koliko brezplačnih internetnih točk so postavili v šolah ali na podeželju. Ker pa se nihče ne ukvarja s spremljanjem dejanske rabe teh storitev, pristojne ustanove nimajo podatkov o vplivih tehnoloških pridobitev na (podeželske) skupnosti in smotrnosti porabe javnega denarja.

Slovenijo od Norfolka loči nekaj objektivnih in veliko subjektivnih dejavnikov. V Sloveniji premoremo le malo krajev, v katerih živi več kot 10.000 duš. Ker informacijska pismenost ni preveč spodbudna, bi brezplačno krajevno internetno omrežje (vsaj sprva) uporabljalo samo nekaj deset prebivalcev. Problematika informacijske družbe je tako nesrečno raztreščena med gospodarsko, šolsko in javnoupravno ministrstvo, da sistematično spremljanje internetne rabe in razvoj državljanu prijaznih elektronskih storitev v praksi nista mogoča. Kaj šele da bi država skupaj z zasebniki razvijala privlačne telekomunikacijske rešitve in vsebine, zaradi katerih bi začeli prebivalci gorskih kmetij, manjših krajev in odročnih zaselkov sami sprejemati nove tehnologije in jih vključevati v življenjske vsakdanjike.

Volilne kampanje, v katerih bi županski kandidati obljubljali brezplačni internetni dostop za vse občane in predstavili načrt, kako bo raba telekomunikacijskih storitev okrepila lokalno gospodarstvo, izboljšala izobrazbeno strukturo in ublažila beg mladih možganov v mesta, se zato še nekaj mandatov ne bodo zgodile. Prav lahko pa si predstavljam, da bom v nekih drugih Helsinkih pripovedoval eksotične zgodbe, kako sem po slovenskih vaseh iskal javno dostopne internetne točke, ki jih je postavila država: »Pogosto se mi je zgodilo, da vaščani niso znali povedati, kje je ta točka – če mi jim je sploh uspelo razložiti, kaj iščem …«

(Sobotna priloga Dela, 28. oktober 2006)