V ponedeljek zvečer so se začeli v središču Novega Sada zbirati podporniki regionalne javne televizije RTV Vojvodina. Na improviziranem odru so televizijski voditelji in novinarji uprizorili satirično televizijsko oddajo in usmerjali vse večjo množico, ki se je sprehodila po mestu in se ustavila pred stavbo javnega zavoda. Od vodstva so zahtevali odstop in zagotavljali, da svojega medija ne bodo mirno prepustili samovolji politike.

Ta si med prevzemom vojvodinske nacionalke ni niti trudila nadeti rokavic. Na nedavnih lokalnih volitvah je v Vojvodini zmagala Srbska napredna stranka, ki jo vodi srbski premier Aleksandar Vučić. Upravni odbor RTV Vojvodina je že čez nekaj tednov zamenjal glavnega in odgovornega urednika Slobodana Arežino. Nato je vodstvo v enem popoldnevu zamenjalo vseh petnajst urednikov ter premestilo več novinarjev in voditeljev informativnega programa. Člani upravnega odbora se niso trudili pojasnjevati, zakaj so zamenjali urednike. O spremembah ni bilo javnega dialoga ali strokovne razprave. Prevladal je grob argument politične moči.

»Takšne menjave ne pomenijo le grobega političnega prevzema javne televizije, ampak bodo ustanovo dobesedno uničile,« je dejal Nikola Maticki, študent novinarske fakultete v Novem Sadu in urednik študentskega mesečnika Žurnalist. »Politikov ne zanima, kdo je dober medijski profesionalec, naj bo urednik, novinar ali snemalec. Čisto vseeno jim je, kakšna bo kakovost programa in kdo bo sploh še gledal takšno televizijo. Na naši RTV kmalu ne bo več nikogar, ki bi na študente novinarstva prenesel poklicna znanja in nam omogočil pridobivanje praktičnih izkušenj. Prav tako si ne predstavljam, kdo bo še skrbel za javni interes, zastopal manjšine in alternativno kulturo ter pokrival teme, ki tabloidov ne zanimajo. To poslanstvo lahko opravljajo samo javni mediji,« je prepričano zatrdil mladenič. S podobnimi transparenti, vzkliki in pozivi je javno televizijo podprlo še več tisoč drugih udeležencev protesta, ki so jih provladni tabloidi že pred demonstracijami označili za »skrajneže«, »tuje plačance« ali »podpornike opozicije«.

Med opazovanjem te nevarne združbe, preoblečene v čisto običajne meščane vseh starosti in družbenih razredov, sem se ves čas spraševal, ali bi lahko podobne demonstracije doživel tudi v Sloveniji. Zlahka sem si predstavljal množico, ki bi zahtevala ukinitev televizijskega prispevka. Precej teže pa sem si naslikal nekaj tisoč protestnikov, ki bi se zbrali pred fantom s piščalko in vzklikali, da javnega medija ne bodo mirno prepustili našvašizmu politike. Ali si zamislil znane nacionalkine televizijske voditelje, ki bi na čelu sprevoda ostro smešili politične kadrovalce, zagovarjali novinarski profesionalizem ter se zahvaljevali javnosti za podporo in zaupanje.

Javne radiotelevizije so v zadnjih dveh desetletjih po vsej regiji izgubile skoraj vse naravne zaveznike, zato so vojvodinski protesti marsikoga presenetili – tako politike kot medijske poznavalce. Nobene druge medijske organizacije ni prizadela tako globoka kriza identitete kot javne televizijske hiše. Komercialne televizije so jim s preverjenim in poceni televizijskim razvedrilom pobrale velik delež gledanosti. Njihovi lobisti so napadali televizijski prispevek, ker da pomeni motnjo na trgu in ga je treba ukiniti ali razdeliti med vse televizijske izdajatelje. Politiki so »javno« razumeli kot »državno«, zato so nacionalko obravnavali kot del političnega plena, ki pripada vsaki vladi. Z razumevanjem poslanstva javnega medija so imeli velike težave tudi novinarji in uredniki, ki so marsikje postali javni uslužbenci in varuhi »uravnoteženosti«.

Posledice takšne medijske tranzicije so bile za javno televizijo katastrofalne, mi je po demonstracijah povedala upokojena novinarka na hrvaški nacionalki HTV in direktorica sveta za elektronske komunikacije Mirjana Rakić. Vsaka vlada je hotela imeti več vpliva na televizijsko hišo. Sprva so nastavljali generalnega direktorja, potem so hoteli izbirati urednike, nato novinarje, zdaj jih motijo že montažerji. Po vsaki menjavi oblasti je politika znova kadrovala in ustvarila razmere, v katerih je vsak urednik ali direktor veljal za političnega nastavljenca. Delavci so izgubili zaupanje do nadrejenih, ugledni medijski profesionalci niso hoteli sprejeti vodilnih mest, verodostojnost so vse teže vzdrževali celo najboljši novinarji.

Politično kadrovanje ni bila edina težava javnih servisov v nekdanjih socialističnih državah. Zaradi velikosti, toge organizacijske strukture, stare hierarhije in sistema javnega uslužbenstva se niso mogli dovolj hitro odzivati na velike tehnološke in produkcijske spremembe. Pomanjkanje denarja je poglobilo kastne razlike med redno zaposlenimi in honorarnimi sodelavci, ki niso imeli nikakršnih pravic. Slabe delovne razmere na javnem zavodu so vplivale na ves medijski sektor, saj so brez močnega tekmeca tudi zasebne televizije laže znižale delovne in vsebinske standarde. Diktatura uravnoteženosti pa je celotno družbo razdelila po načelu dveh skrajnih polov, saj so se novinarji javne televizije najbolj dosledno držali načela, da ima vsaka zgodba dve enakovredni plati. Levega in desnega politika, zagovornika in nasprotnika cepljenja, borca za človekove pravice in rasista. »Zato ni čudno, da so se na Hrvaškem tudi novinarji razdelili na dve novinarski društvi. V enem je kadre nabirala levica, v drugem desnica,« je sklenila Rakićeva. Tudi med nedavno veliko menjavo urednikov na HTV.

Takšna javna televizija je postala izjemno ranljiva za populistične napade in pozive, da je treba ukiniti obvezen televizijski prispevek. Razlogi so se zdeli očitni. Zakaj podpirati slab program? Zakaj financirati režimsko trobilo? Zakaj ne bi gospodinjstvom v težkih časih pustili televizijske evre in jim dovolili, da sami izberejo medije, ki jih hočejo plačevati?

Moji sogovorniki na vojvodinskih demonstracijah so na podobna vprašanja odgovarjali zelo jasno in odločno. Ker ne smemo razmišljati o posameznih direktorjih, urednikih in oddajah, ampak o smislu in pomembnosti javnega medija. Ker je javna radiotelevizija edini medij v lasti vseh državljanov in je javni interes del njenega poslanstva. Ker komercialni mediji ne bodo pokrivali vsebin, za katere skrbi javni servis: kulture, zunanje politike, otroškega in izobraževalnega programa, znanosti in zahtevnejših informativnih oddaj. Ker za pravico do svobodnega izražanja in informiranja ne bosta poskrbela Google in Facebook, ki postajata vse bolj podobna nekdanjim staromedijskim monopolistom. In ne nazadnje – ker ne moremo ukiniti demokracije, če nam določen politik ali vlada ni všeč, temveč je treba uveljavljati državljanske pravice, kandidirati z drugačnim programom in odločati na volitvah.

Javni mediji – kar ne pomeni nujno nacionalne radiotelevizije – imajo danes zelo malo zaveznikov. Politične in gospodarske elite jih hočejo nadzirati ali ukiniti. Lobisti in populisti želijo denar za financiranje javnih medijev preusmeriti v zasebna podjetja ali strankarske medije. Novinarji na javnem zavodu pa še vedno ne razumejo, da jih lahko pred političnimi pritiski in zahtevami po ukinitvi prispevka ubranijo kvečjemu gledalci – če bodo znali pridobiti njihovo zaupanje in podporo. Takšna preizkušnja morda kmalu čaka tudi zaposlene na slovenski radioteleviziji, saj del slovenske (desne) politike že nekaj časa poziva k bojkotu televizijskega prispevka in napoveduje nov televizijski referendum. Bodo o njihovih zadevah tudi tokrat samo uravnoteženo poročali ali se bodo po zgledu kolegov iz Novega Sada pripravljeni postaviti na čelo demonstracij za ohranitev javnega medija? Od njihove odločitve je zelo odvisno, kakšna bo v prihodnjih desetletjih slovenska medijska krajina. In kakšna bo država, v kateri bomo živeli vsi plačniki in neplačniki televizijskega prispevka.

(Sobotna priloga Dela, 18. junij 2016)