Megapike pod povečevalnim steklom

»Kateri digitalni fotoaparat naj kupim?« je eno najpogostejših vprašanj, na katerega odgovarjam v zadnjih desetih letih. Ponavadi odgovorim z nasprotnim vprašanjem: kaj boste fotografirali in koliko denarja ste pripravljeni porabiti. Vprašalni odgovor se sliši preprosto, a mu skoraj vedno sledi zadrega, saj spraševalci pred nakupom le redko razmišljajo o realnih potrebah.

Nekateri so se že odločili, kateri model bodo kupili, a hočejo slišati še potrditev, da so dobro izbrali. Drugi priznajo, da se v neskončni ponudbi podobnih modelov ne znajdejo, ampak upajo, da bo »nekdo, ki ve« – znanec, novinar ali trgovec -, izbral namesto njih. Pri tretjih se zdi, da so doktorirali iz tehničnih lastnosti, primerjalnih preizkusov in spletnih forumov, zato lahko neskončno dolgo razpravljajo, kateri objektiv ima pri 400-odstotni povečavi na računalniškem zaslonu najbolj ostro risbo v spodnjem desnem robu. Podrobno so se poučili, katera blagovna znamka je najboljša, čigavo tipalo ima največ megapik, kateri fotoaparat ima najbolj ha-de videozmogljivosti in s katerim je mogoče brez šuma fotografirati tudi v zaprtem hladilniku. Vendar so pod pritiskom najboljše možne izbire enako nebogljeni kot tisti, ki se odločajo le med zeleno in rožnato barvo ohišja.

Digitalni fotoaparati – podobno kot vse ostale elektronske in druge naprave – že dolgo niso predvsem orodja za opravljanje neke dejavnosti, ampak so podvrženi enakemu procesu kot drugi potrošniški izdelki. Sredi sedemdesetih let smo dosegli točko, ko je bilo avtomobil lažje izdelati kot prodati, je v svojih esejih o potrošniški družbi zapisal francoski sociolog Jean Baudrilard. Zato je bilo treba skoraj enake, industrijsko izdelane množične predmete, nekako razlikovati in jih opremiti s pomeni, ki so nagovarjali stare človeške želje, strasti in interese. Blagovne znamke so simbolno odražale imetnikov družbeni status, prav tako cena in priljubljenost predmeta v določenem okolju. Uporabna vrednost se je umaknila simbolni in psihološki vrednosti, spraševanje po »realnih potrebah« pa je postalo v družbi ustvarjalne ekonomije skoraj krivoverno.

Kljub temu ostaja ugotavljanje realnih potreb zanimiva miselna metoda, ki lahko močno poenostavi potrošniške zagate.

Kaj potrebujem?

Če potrošnik ugotovi, kaj v resnici potrebuje, se neskončna možnost izbire večinoma skrči na peščico izdelkov. Tega se najbolj zavedajo poklicni fotoreporterji ali tisti, ki bi to radi postali, saj so obsojeni na tri do pet modelov zrcalnorefleksnih (dslr) Canonov in Nikonov – odvisno od proračuna. To ne pomeni, da drugi proizvajalci (Sony, Pentax …) ne izdelujejo kakovostnih fotoaparatov, vendar Canon in Nikon že desetletja prevladujeta v vseh fotografskih redakcijah, kar ni pomembno le zaradi tradicije, servisa in »profesionalnega statusa«, temveč tudi zaradi robustnosti, izbire objektivov, dodatne opreme in združljivosti s preteklimi generacijami izdelkov.

Pomanjkanje tekmecev in specifična skupina uporabnikov, ki si ne more privoščiti cenovne občutljivosti ali čakanja na prodajne akcije, omogoča omenjenima znamkama zelo svobodno cenovno politiko in visoke marže, zato lahko svoja poklicna fotografska orodja še vedno prodajata za več tisoč evrov. Vendar se tehnologija iz vrhunskih modelov zelo hitro seli v nižje tržne segmente. Naprednejši amaterski fotoaparati so večinoma le nekoliko okleščene različice poklicnih modelov, ki jim je proizvajalec namenil malce manj odporno ohišje (plastiko namesto kovine) in manjše tipalo, jim namestil šibkejše algoritme za obdelavo podatkov ter jih programiral za počasnejše delovanje. Te razlike so pomembne pri zahtevnejših reportažah, športni fotografiji in fotografskem lovu na živali v naravnem okolju. Na drugih, manj ekstremnih fotografskih področjih (portretni, ulični, studijski, krajinski in izrazni fotografiji), pa manjše tehnične zmogljivosti ohišij ne upravičijo nekajkratne cenovne razlike – niti za večino tistih, ki se s fotografijo preživljajo.

Poleg tega je v digitalnem času tudi najboljše ohišje le potrošno blago, ki ga je treba čim prej zamenjati z novejšim modelom, zato je – enako kot v analognih časih – denar veliko bolj smiselno nameniti boljšim objektivom. Zanimivo pa je, da vlogo objektivov pri končni kakovosti posnetka spletni preizkuševalci večinoma podcenjujejo. Prav tako dejstvo, da bo dober objektiv brez težav preživel veliko generacij fotografskih ohišij in svetlobnih tipal.

(preizkuse nekaterih mojih starih objektivov na digitalnih ohišjih si lahko ogledate tukaj)

Majhne razlike

Na nepoklicnem trgu se število modelov precej poveča. Se izboljša tudi izbira?

Čeprav se proizvajalci zelo trudijo ustvariti drugačen vtis, so si njihovi digitalni fotoaparati izjemno podobni. Druži jih velik odstotek elektronskih sestavin, saj svetlobna tipala, procesorje in druge elektronske dele izdeluje le peščica različnih podjetij. Opremljeni so s podobnimi osnovnimi objektivi in imajo primerljive tehnične lastnosti. Podrobni preizkusi sicer ugotavljajo manjše razlike pri fotografiranju v slabših svetlobnih razmerah (hitrost in natančnost ostrenja, šum …) in digitalni obdelavi signala (nastavitev beline, izdelava datotek jpeg), vendar odstopanja pri delu skoraj niso opazna. To pomeni, da kupec amaterskega dslr za približno enako denarja (600-900 evrov) dobi tudi približno enako kakovost – ne glede na napis na ohišju. Ta je pomemben le, če hočete poskrbeti za združljivost s starejšo fotografsko opremo ali razmišljate o poznejšemu prestopu v višji fotografski razred.

Poleg tega so fotoaparati dslr v zadnjem času dobili nekaj alternativ, ki lahko uspešno izpolnijo tudi zahtevnejše fotografske potrebe. Nekoč nefotografska podjetja (Panasonic, Sony, Samsung) in nišni fotografski ponudniki (Olympus) poskušajo z brezzrcalnimi fotoaparati (nex, nx in m4/3) odvzeti del tržnega deleža vstopnim modelom dslr, na podobno uporabniško skupino pa merijo tudi zmogljivi kompakti. Zaradi manjšega svetlobnega tipala, skromnejše izbire objektivov, počasnejšega delovanja in šuma pri višjih občutljivostih sicer zaostajajo za modeli dslr, vendar imajo pred njimi tudi pomembno prednost: majhnost in lahkost.

Moj profesionalni komplet dslr tehta v najboljšem primeru pet kilogramov (ohišje, nekaj najnujnejših objektivov, baterije, drobne potrebščine …) in zahteva primerno torbo za udobno prenašanje. Zmogljivega kompakta lahko nosim v malo večjem žepu. Za popotni brezzrcalni komplet je dovolj že manjša fotografska torbica. Ali njihova priročnost odtehta tehnične omejitve?

Fotografski tehnofetišizem

Pogled v računalniške mape pokaže, da je velika večina posnetkov nastala v dobrih svetlobnih razmerah in upodablja povprečno zahtevne motive (pokrajine, mirujoče osebe …). Tistih, ki izstopajo iz povprečja, pa ni skoraj nikoli pokvarila ali ustvarila fotografska oprema, ampak pravilna ali napačna izbira objektiva, osvetlitve, stojišča ali trenutka.

V zadnjih dveh letih sem imel priložnost zelo temeljito preizkusiti oba alternativna fotografska razreda. S fotoaparatom m4/3 (Panasonicom gf1) sem opravil več daljših popotovanj, fotografiral dve poroki, nekaj koncertov, sejmov in gledaliških predstav, opremil na desetine novinarskih prispevkov in ga prinesel tudi na kraje, kamor s profesionalno opremo ne bi smel vstopiti. Na popotovanje po Islandiji sem se zaradi prostorskih omejitev odpravil le z enim izmed prvih zmogljivih kompaktov (Panasonicovim lx3), ki je zelo dobro preživel neštete plohe, skrajne svetlobne razmere in mačehovsko prenašanje v žepu vetrovke. Iz posnetkov pa sem zlahka oblikoval veliko fotoknjigo formata 30 x 30 cm na fotografskem papirju – kljub »samo« desetim megapikam, ki jih premore njegovo tipalo.

Mi je kak motiv pobegnil zaradi omejene izbire objektivov, počasnejšega ostrenja in uporabe daljših osvetlitvenih časov? Ne, saj se pogled hitro prilagodi opremi, ki jo ima pri roki. Stopiš korak bliže, se prisloniš na skalo, prečkaš potok ali spremeniš izrez. Omejevala me je domišljija in volja, da bi po dežju in vetru prehodil nekaj dodatnih sto metrov. Nikoli premalo megapik, prekratek objektiv, premalo posnetkov na sekundo ali rahla neostrina v spodnjem levem robu.

Neskončne debate, katera oprema je najboljša, so bile vedno del fotografske folklore in se bodo ohranile tudi v digitalnem svetu. Vendar razlike med proizvajalci fotografske opreme verjetno še nikoli niso bile tako majhne kot danes.

Posnetki, ujeti s Fujijevim, Kodakovim in Agfinim filmom, so se razlikovali bistveno bolj kot datoteke, ki jih zapiše Canonovo, Nikonovo ali Sonyjevo ohišje. Različni razvijalci so imeli na kakovost filmskih negativov več vpliva kot programi za »razvijanje« datotek raw. Zato so danes kupci omejeni predvsem na izbiro cenovnega razreda digitalnega fotoaparata. Dvesto evrov prinaša zadosti kakovostnega kompakta za družinsko rabo. Štiristo evrov zadošča za zmogljivega kompakta ali starejšega brezzrcalca, ki zajameta dovolj kakovostne posnetke za večino medijskih objav in povečave do velikosti A3. Za dobrih tisoč evrov je mogoče sestaviti spodoben brezzrcalni ali dslr komplet (ohišje in dva objektiva), pet tisočakov pa stane vstopnica v (pol)poklicni fotografski razred.

Realne fotografske potrebe bodo verjetno izpolnili vsi, potrošniške lahko poteši samo najnovejši model. Odgovor, kateri fotoaparat kupiti, je zato v obeh primerih preprost.

(fotografija LJK)