Miroslav Stanojević, sociolog
Na prvi pogled se lahko zdi, da zaposleni in sindikati v javnem sektorju zahtevajo predvsem višje plače in izpolnjevanje obljub iz kolektivnih pogodb. Vendar zgodba ni tako preprosta, je povedal profesor Miroslav Stanojević, raziskovalec industrijskih odnosov s fakultete za družbene vede. V javnem sektorju se namreč odražajo širša družbena trenja, povezana z zatonom klasičnega industrijskega kapitalizma in idejo socialne države, ki se je v zahodnih državah razvila po drugi svetovni vojni.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, foto Jure Eržen
Ljudje so v negotovih družbenih okoliščinah bolj obvladljivi
Konec sedemdesetih let je industrijski kapitalizem postopoma prepuščal prostor novim proizvodnim oblikam, predvsem storitvenemu sektorju, kar je pomenilo velike spremembe tudi za javni sektor. Vse več njegovih nekdanjih nalog je bilo prepuščenih liberaliziranemu trgu storitev. Očitki, da javni sektor predstavlja predvsem strošek, ki ga je treba krčiti, so ostali vse pogostejši. Zaposleni v javnem sektorju so bili izpostavljeni vse težjim delavnim razmeram, njihovi poklici pa so izgubili veliko nekdanjega ugleda in teže.
Kljub tem spremembam pa javni sektor tudi danes opravlja funkcije, ki so življenjsko pomembne za ohranjanje in razvoj celotnega družbenega sistema, je prepričan Stanojević. Zato bi morala vlada znova vstopiti v socialni dialog, ki je v Sloveniji kljub zaostreni retoriki še vedno potreben in mogoč.
Ko ste lani komentirali stavko v Gorenju, ste med drugim zapisali, da vas je dogodek presenetil, saj ste pričakovali, da bo zaradi nakopičenih trenj prej počilo v javnem sektorju. Na kakšna trenja se je zdaj odzval javni sektor?
Stavka v javnem sektorju je precej drugačna od tiste v Gorenju ali tistih, ki potekajo v gradbeništvu. Slovenija je majhna ekonomija, ki je zelo močno vpeta v mednarodno menjavo, kar pomeni precejšnjo odvisnost od izvoza. Izvozna podjetja so najbolj izpostavljena konkurenčnim pritiskom, česar se zavedajo tudi delavci, saj je pri njih ves čas navzoč strah pred tujimi tekmeci, selitvijo proizvodnje in brezposelnostjo. Dokler so razmere vsaj minimalno vzdržne, se delavci v gospodarstvu ne odločajo za stavke, zato se tam zgodijo predvsem stavke iz obupa – ko so plače tako nizke ali pa jih sploh ni, da gre za preživetje. V javnem sektorju je nekoliko drugače. Tu relativna varnost zaposlitve še vedno omogoča kolektivno akcijo, če so zaposleni v javnem sektorju dobro organizirani in če se na zaposlene stopnjujejo omejitve in pritiski, ki slabšajo njihov položaj. To so tista trenja, na katera se zaposleni v javnem sektorju odzivajo povsod, ne le v Sloveniji. Slabšanje položaja pa seveda ne zadeva le vprašanja plač.
Čeprav se v javnosti ustvarja vtis, da gre pri sedanji stavki predvsem za plače?
Na površini se zdi, da sindikati in zaposleni zahtevajo predvsem višje plače in izpolnjevanje obljub iz kolektivnih pogodb. Dejansko pa so bili zaposleni v javnem sektorju izpostavljeni velikemu zaostrovanju notranjih režimov, kontroli, intenzifikaciji dela in negotovosti. V nekaterih poklicih so nastale elitne, zelo dobro plačane skupine, na drugi strani pa je bilo lahko tudi znotraj istega poklica vse več zelo slabo plačanih, marginaliziranih in preobremenjenih skupin. V danem pogajalskem sistemu teh konfliktov zaposleni in sindikati ne morejo izraziti drugače kot z zahtevami po višji plači. Te zahteve lahko razumemo tudi kot terjanje nekakšne odškodnine za sprijaznjenje s slabimi delovnimi razmerami, češ – če že moramo potrpeti in ne moremo ničesar spremeniti, naj nam to trpljenje vsaj bolje plačajo.
Zahteva po višjih plačah je torej predvsem kritika delovnih razmer v javnem sektorju?
Ne le delovnih razmer, ampak predvsem razvrednotenja poklicev v javnem sektorju. Vplivnim družbenim skupinam ustreza, če se ustvarja vtis, da gre predvsem za plače, in ne morda za zahteve po temeljitih vsebinskih reformah za rehabilitacijo poklicnih struktur znotraj javnega sektorja: izboljšanje delovnih razmer, spremembo načina dela in organizacije ter spodbujanje profesionalnega razvoja. Nerazumevanje države do družbene vloge javnega sektorja pa je pokazala tudi zadnja velika plačna reforma, ki je poskušala zelo ambiciozno spraviti ves javni sektor v enoten plačni režim. Ta reforma je imela veliko negativnih stranskih učinkov, saj je povzročila tekmovanje med skupinami poklicev v javnem sektorju. Poleg tega je uvedla birokratsko ocenjevalno logiko tudi v poklice, ki nimajo ničesar skupnega z javno upravo in državnim uradništvom: univerzo, učitelje, zdravstvo … Poskus poenotenja plačnega sistema je zato povzročil nepotrebne razcepe in konflikte v javnem sektorju.
Je od tako heterogenega javnega sektorja sploh mogoče pričakovati neko skupno identiteto? Kaj imajo lahko skupnega cariniki, medicinske sestre, zaposleni na nacionalni televiziji, asistenti na fakulteti in uslužbenci kmetijskega ministrstva?
Na prvi pogled je vsem zaposlenim v javnem sektorju skupno samo to, da so porabniki javnih sredstev, kar res ni prav močna skupna identiteta. Vendar imajo poklici znotraj javnega sektorja poleg vira financiranja še en skupni imenovalec: večina opravlja funkcije, ki so življenjskega pomena za ohranjanje in razvoj celotnega družbenega sistema. Vsi posegi v javni sektor bi zato moral temeljiti na zelo natančni analizi, katere njegove tradicionalne vloge so danes morda zgodovinsko presežene, katere pa so še vedno potrebne. Če z neko reformo ovirate reprodukcijo celotnih poklicnih struktur, ki so ključne za razvoj sistema, potem seveda ne ogrožate le reprodukcije teh struktur, temveč destabilizirate celotno družbo in tudi produkcijske sisteme.
Ali niso prav negotovost, nestabilnost in drobljenje interesov tisti dejavniki, ki vladam omogočajo lažje vladanje ter uvajanje neprijetnih gospodarskih in političnih reform?
Ljudje so v negotovih družbenih okoliščinah bolj obvladljivi, kar lahko politiki navidezno omogoči lažje vladanje, podjetjem pa dviganje produktivnosti in nižanje stroškov. Vendar je mogoče to negotovost stopnjevati le do neke točke, preden se vse skupaj zlomi. Kje je ta točka, je empirično vprašanje. Zdi se, da jo trenutno v Sloveniji vsi ključni igralci zelo vneto iščejo.
Zakaj se je stavka zgodila šele zdaj, če so omenjena trenja v javnem sektorju navzoča že ves čas?
Možna razlaga je v zgodovini socialnega dialoga v Sloveniji. Slovenija je po osamosvojitvi izoblikovala sistem regulacije in države blaginje, ki je bil zelo podoben klasičnim neokorporativističnim sistemom, ki so se izoblikovali v razvitih evropskih državah v desetletjih po drugi svetovni vojni. V izhodišču povojnega evropskega korporativizma sta bili močna povojna konjunktura in moč levice. Temu je ustrezala rastoča moč sindikata, ki je kulminirala v stavkovnem valu iz šestdesetih let. V teh razmerah se je vzpostavil standard polne zaposlenosti kot temeljni pogoj socialne in politične vzdržnosti teh povojnih sistemov. Slovenija je v devetdesetih letih v koncentrirani obliki ponovila to, v temelju socialno-demokratsko zgodbo, ki je bila v resnici precej nenavadna, saj tovrstna regulacija tedaj ni obstajala nikjer več. Poleg tega je ta razmeroma visoko reguliran sistem zagotovil precej učinkovit prehod v neki širši, bistveno bolj dereguliran regionalni sistem. Povedano malce drugače – imeli smo močne industrijske sindikate, dobro organiziran javni sektor, nestabilne večinoma sredinsko-leve koalicijske vlade in velik cilj, ki je poenotil tako koalicije kot opozicije: vstop v EU. Ker je morala vlada izpolniti pogoje za članstvo, med katerimi je bila tudi nizka inflacija, je bila zelo motivirana za socialno paktiranje s sindikati. Sindikati so se strinjali z omejevanjem rasti plač, kar je pomagalo krotiti inflacijo, vlade pa so ohranjale socialno državo in se niso lotevale trših reform delovne zakonodaje in pokojnin. V Sloveniji smo tako dobili tradicionalno korporativistično strukturo, ki je dobro delovala do vstopa v EU in območje evra.
Potem se je zgodil vstop v EU …
… in še nekaj drugih večjih sprememb. Vstop v EU – ki se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila in se precej oddaljila od socialno-demokratske Evrope iz sedemdesetih let – je imel dve globoki posledici. Vlade po vstopu niso imele več povezovalne velike ideje, kam usmeriti to državo, izgubile pa so tudi veliko izvršilne moči, saj so se morale podrejati zahtevam evropskega notranjega trga in centralne banke, ki je odgovorna za stabilnost evra. Neokorporativistični način zagotavljanja konkurenčnosti, ki je temeljil na zaviranju rasti plač in sistematičnem stopnjevanju delovnih obremenitev zaposlenih, je povzročal postopno notranjo erozijo sistema. Ta je v približno desetletnem obdobju dosegel točko zgodovinske izčrpanosti, ko so se začeli pojavljati medgeneracijski razcepi, močne interesne fragmentacije in potem odprti družbeni konflikti. Ta izčrpanost se je časovno ujela z vključitvijo Slovenije v EU in območje evra, ki je že izčrpani sistem izpostavila še ostrejšim konkurenčnim pritiskom. Veliki privatizacijski val oziroma »tajkunizacija« je vse skupaj še poslabšala, potem pa je finančna in gospodarska kriza celoten zaplet še dodatno zaostrila. Nekakšna najbolj vidna, simbolična točka preloma so bili dogodki v Gorenju. Ko je razmerje med obremenitvijo delavcev in višino plač preseglo kritično mejo, se je zgodil nekakšen samodejni vžig, ki je pretresel Slovenijo.
Stavka v Gorenju je bila za slovenske razmere precej nenavadna, saj se je zgodila brez vednosti sindikatov.
Za velike industrijske sindikate, tradicionalno najmočnejše delavske pogajalce, je bilo Gorenje zelo pomemben signal, da je model njihovega dotedanjega delovanja zapadel v resno krizo. Bili so soustvarjalci sistema, ki se je izčrpal, ob tem pa so tudi s koncem korporativističnega modela in umikom države iz socialnega dialoga začeli izgubljati svoj nekdanji vpliv. Začeli so izgubljati zaupanje delavcev, članstvo pa se je vztrajno manjšalo. Odgovor sindikatov je bil pričakovan: ker so poskušala vodstva prenoviti in poenotiti svoje organizacije, so se sindikati radikalizirali, kar so pokazale velike demonstracije na Prešernovem trgu. Vodstva so deklarativno pokazala, da sindikati še niso brez moči, delavci so lahko javno izrazili svoje nezadovoljstvo, posledica pa je bila radikalizacija sindikalnih stališč. Vendar je to le prvi del zgodbe, saj so se radikalizirali tudi delodajalci.
Zaradi pritiskov mednarodne konkurence in gospodarske krize?
Tudi, a se je vmes zgodil še en pomemben dogodek – vlada Janeza Janše je leta 2006 ukinila obvezno članstvo v gospodarski zbornici. Gospodarska zbornica je morala – podobno kot sindikati – začeti tekmovati za naklonjenost članic in se prilagajati njihovim interesom po krčenju stroškov, nižanju davkov in liberalnejši delovni zakonodaji. Zato se je tudi delodajalska stran močno radikalizirala. Če se oba ključna pogajalca radikalizirata, pa se možnosti za dialog in s tem dogovor zelo zmanjšajo.
Zato bi morala v socialni dialog znova vstopiti vlada?
Vlada je v takem primeru skoraj edini možni pobudnik socialnega dialoga, saj lahko le ona pripravi zadosti širok pogajalski okvir in povabi vse vpletene strani k pogajanjem. Ključni pogoj tovrstne pobude pa je vsaj minimalno zavedanje dejstva, da je socialni dialog potencialno zelo učinkovito sredstvo omejevanja škode, saj upošteva parametre politične in socialne vzdržnosti celotnega sistema. Brez socialnega dialoga je verjetnost neupoštevanja teh parametrov večja, zato je večja tudi škoda. Socialni dialog je seveda lahko tudi bolj ambiciozno zastavljen. Ni nujno, da se ga omeji le na omejevanje škode.
Kaj pa, če pride do hujše krize?
Po najslabšem scenariju lahko vlada ponudi neustrezno platformo in nato sklene, da dialog med socialnimi partnerji ni mogoč. Zato se reševanja krize loti sama: začne sprejemati krizne reformne ukrepe, zniževati standarde socialne varnosti …
Kar se dogaja sedaj …
Če vlada sklene, da dialog ni mogoč, še dodatno spodkopava dialoško strukturo, z enostranskimi dejanji pa povzroča veliko kolateralno škodo, saj uničuje ustanove, ki so nujne za sklepanje socialnih sporazumov, ki jih bo prej ali slej spet potrebovala. Poleg tega je stališče vlade, da bo radikalne sistemske reforme izpeljala za vsako ceno, ne glede na nasprotovanje partnerjev, ki ji sporočajo, da so meje socialne in politične vzdržnosti prebite, zelo problematično, saj taka vlada nujno pade v delegitimizacijsko luknjo. V čigavem imenu lahko vlada sprejema odločitve »ne glede na vse«? To je nevarna praksa, ki ni omejena le na trenutno vladno garnituro, ampak ima lahko daljnosežnejše posledice, ker poglablja delegitimizacijo celotne politike. Taka navidezna odločnost vlade se lahko zdi kratkoročno smiselna, saj pragmatično sledi navodilom EU, vendar hkrati ustvarja preveč novih konfliktov, še bolj radikalizira pogajalske strani in odpira prostor za politiko, ki ni več usmerjena v smiselno rekonstrukcijo države blaginje, temveč gre v čisto drugo smer.
Katero?
Zgodovinske primerjave so lahko tvegane, vendar me sedanje stanje v Sloveniji zelo spominja na dogodke, ki so se zvrstili konec sedemdesetih let v Veliki Britaniji. Laburisti so dolgo vzdrževali pakt s sindikati in poskrbeli, da ni prišlo do večjega zaostrovanja pred volitvami. Ta cikel so pozimi leta 1978 prekinili. Trdo so vztrajali, da tokrat kljub volitvam ne bo pogajanj ali popuščanj, sklicevali pa so se na višje skupne interese. S tem so povzročili hude konflikte prav v javnem sektorju – znano zimo nezadovoljstva – in na naslednjih volitvah je zmagala Margaret Thatcher, ki je prinesla zelo radikalne družbene spremembe, hud monetaristični zasuk in novo paradigmo vladanja.
Ki je postala znana po trditvi, da »družba ne obstaja«. In vendar je ideja socialnega dialoga v številnih državah preživela neokonzervativne evropske vlade in evropsko komisijo. Kaj jo je rešilo?
Čeprav se je sprva zdelo, da je z zatonom korporativističnega modela, z neoliberalnimi vladami in šibkimi sindikati zamrla potreba po socialnem paktiranju, se to v veliki večini razvitih evropskih držav ni zgodilo. Pogajalske strukture niso razpadle, čeprav so se delno spremenili pogajalci, njihovi motivi in pogajalski mehanizmi. EU nima svoje socialne politike, zato imajo nacionalne vlade pri blaženju negativnih posledic notranjega trga nekoliko bolj proste roke kot na drugih področjih. Vlade se še vedno srečujejo s problemi, ki jih lahko pomaga reševati prav socialni dialog – brezposelnost, javni primanjkljaj, zunanji dolg in podobno. Moč sindikatov pa je sicer padla, vendar so ohranili relevanten legitimizacijski potencial. Ta je bil za vlade doslej še vedno pomemben, zato so se bile s sindikati pripravljene pogovarjati tudi desne vlade, kar se včasih skoraj ni zgodilo. Politika namreč potrebuje podporo, če hoče izpeljati socialne, gospodarske ali druge reforme, ki bodo zajele velik del prebivalstva.
Kaj pa lahko delavcu ponudi v zameno za to podporo? Države nimajo denarja, pokojninski reformisti opozarjajo na staranje prebivalstva, polna zaposlitev že dolgo ni več del političnih programov …
Država blaginje se je razvila v prej orisanih konkretnih povojnih družbenih, gospodarskih in političnih okoliščinah. Povojna prenova je prinesla veliko gospodarsko rast in standard polne zaposlenosti, ki je veljal za moško populacijo in je zato zagotavljal reprodukcijo tradicionalnih družinskih struktur. Tovrstne in druge pomanjkljivosti tega sistema so seveda obstajale, vendar zaradi povojnega gospodarskega vzpona dolgo niso bile vidne. Sredi sedemdesetih let pa je bilo že jasno, da korporativističen sistem ni ekonomsko vzdržen, zato se pojavijo težnje po novi ureditvi. Sledil je neoliberalni poizkus, ki se je potem – če ne štejemo prehodnih osemdesetih let – sesul po slabih dvajsetih letih. Socialno-demokratski model, ki se je vzpostavil po drugi vojni, pa tudi ne more rešiti problemov, ki jih imamo danes, saj je deloval v okviru nacionalnih gospodarstev, ki jih danes v taki obliki ni več. Poiskati bo treba nove odgovore.
Je iskanje novih odgovorov v trenutnih okoliščinah sploh verjetno, če se niti pogovor o tehničnih podrobnostih ne zdi mogoč?
Pogovor o tehničnih podrobnostih ni mogoč, ker so še vedno odprta konceptualna vprašanja. V tem trenutku je res težko videti jasne rešitve, saj je retorika zelo zaostrena, hkrati pa je vladi jasno, da ne more popuščati, če noče sprožiti verige novih plačnih zahtev v javnem sektorju. Poleg tega menim, da so trenutna zaostrovanja tudi posledica napačne ocene pogajalskih moči. Relativna razmerja moči med igralci se niso toliko spremenila, kot se zdi na prvi pogled. Sindikati so sicer šibkejši, a tudi vlada ni tako močna, kot si morda domišlja. Je koalicijska vlada, ki prihaja v drugo polovico mandata. Javnomnenjska podpora ji kopni, omejujejo jo direktive EU, socialnega miru ne more več kupovati s socialnimi politikami, ki so jih imele na voljo slovenske vlade v devetdesetih letih. Hkrati se zdi, da pozablja, da se ne pogaja z industrijskimi sindikati, ampak z javnim sektorjem, ki lahko z nadaljevanjem stavke destabilizira celotno državo.
Kaj bi morala storiti vlada?
Lahko le ugotavljam, da nam je zaradi naše korporativistične zgodovine uspelo ustvariti pomembne pogajalske strukture, zato bi bilo škoda, če bi to dediščino nepremišljeno zavrgli. Potrebovali bi širši pogajalski okvir. Za skupno mizo bi morali povabiti ob starih tudi nove igralce iz javnega sektorja in zamenjati vrstni red političnih potez: najprej doseči temeljni konsenz in se šele nato lotiti reform.
Že, vendar tudi sami opozarjate, da je bila pridružitev EU edini »temeljni konsenz«, ki so ga doslej zmogle slovenske vlade.
Vlada ne more preprosto reči, da denarja ni, zato moramo izvajati samo klestenja stroškov in radikalne socialne politike, temveč bi morala v sedanjih gospodarskih razmerah poiskati prepričljivo razvojno strategijo. Treba je pogledati na številke in omejitve ter se vprašati, kaj lahko naredimo v teh okvirjih. Nekakšne silicijeve doline in tekmovanje s Kitajsko ali Indijo v zmanjševanju stroškov dela nas ne bo pripeljalo nikamor. Pred časom je v javnosti zaokrožilo nekaj razvojnih strategij, ki so ponudile intelektualne nastavke za začetek tovrstnega širšega premisleka, a se ni zgodilo nič. Temeljni konsenz, o katerem govorim, se ne bi smel omejiti le na socialni dialog kot skupno omejevanje škode, ampak bi moral obrniti celotno zgodbo: da se ne dogovarjamo o tem, kako izgubljati počasneje od drugih, temveč kako bomo vsi skupaj počasi tudi kaj pridobivali.
***
Profesor in raziskovalec Miroslav Stanojević se ukvarja s primerjalnimi industrijskimi odnosi. Zase zapiše, da ga najbolj zanima preobrazba industrijskih odnosov v Sloveniji v kontekstu aktualnih evropskih integracij. Vključen je v raziskovalna omrežja, ki se ukvarjajo s sindikati in upravljanjem človeških virov v EU ter državah srednje in vzhodne Evrope, na FDV pa sodeluje pri več predmetih in seminarjih na temo vodenja, teorije organizacij in reševanja socialnih konfliktov.