Mit o samotnem geniju
Članki, portreti in osmrtnice, ki so bile v zadnjih desetih dneh posvečeni pokojnemu soustanovitelju Appla Stevu Jobsu, so si bili enotni: umrl je vizionar, ki je lastnoročno preoblikoval računalniško industrijo in nekajkrat izumil prihodnost. S takimi trditvami so namesto analize Jobsovega vpliva in delovanja večinoma ponudile nekaj drugega – mit o samotnem geniju.
Zgradba mita je preprosta. Genialni posameznik (motiv božanskega navdiha), ki se v večinski družbi ne (z)najde (motiv neprilagojenca), ima na začetku le veliko idejo, v katero brezmejno verjame (motiv skromnih začetkov), in neskončno odločenost, da jo bo uresničil, čeprav se zdi njegovi okolici nemogoča (motiv nerazumljenosti). Pot do uspeha je dolga in polna bolečih padcev (motiv neuničljivega povratnika). Junaka preganjajo notranji demoni in prekanjeni tekmeci (motiv velikega nasprotnika), a ga na koncu pričaka zaslužena nagrada: ugled, priznanje, bogastvo, slava ali nesmrtnost (motiv zmagovalca).
Za mitskega Steva Jobsa, ki zajame večino naštetih motivov, lahko danes določimo kvečjemu pozitiven ali negativen predznak. Ga bomo videli kot vizionarskega izumitelja prihodnosti, ki si je z delom, genialnimi prebliski in uporu proti uniformnosti monopolnih računalniških orjakov (Microsofta in IBM) zaslužil slavo in bogastvo? Ali morda kot brezobzirnega ljudomrznega egoista, ki je najprej izrabil tuje ideje, nato pa z marketinškimi in psihološkimi triki ustvaril sekto zasvojencev ter jim prodajal precenjene potrošniške naprave, ki jih je v krutih delovnih razmerah sestavljala otroška delovna sila? Vprašanje, kateri mit je bolj resničen, je seveda nesmiselno.
Mit ni nikoli resničen ali neresničen, je v knjigi o digitalnih mitologijah The Digital Sublime zapisal kanadski politični ekonomist Vincent Mosco. Njegova naloga je drugačna. Kompleksen in pogosto naključen preplet dogodkov mora razložiti v obliki idealizirane, navdihujoče in »logične« zgodbe, ki je ideološko sprejemljiva za čas in prostor, v katerem učinkuje. Mitska zgodba ni vrednostno nevtralna, saj jasno razlikuje med dobrimi in slabimi liki ter njihovimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Mit osamljenega genija zato priporoča individualizem (celo egoizem) nasproti družbenemu. Zaznamuje boj izjemnega posameznika proti povprečnosti. Zagovarja zasebno lastnino v svetu idej in napredek prikazuje kot tekmo, v kateri zvezdniški zmagovalci poberejo vse. Hkrati odvrača pozornost od razlag ustvarjalnega procesa, ki niso združljive z ideologijo kreativne ekonomije – komercialne uporabe intelektualne lastnine.
Taka razlaga ustvarjalnega procesa je pomanjkljiva in zavajajoča. Zgodovinarji znanosti opozarjajo, da velika odkritja niso nikoli nastajala v praznem prostoru. Veliki izumitelji (inovatorji, umetniki, znanstveniki …) so zelo dobro poznali delo svojih predhodnikov. Spremljali so razvoj področij, na katerih so delovali in se povezovali s kolegi. Njihove kariere so bile odvisne od učiteljev in mentorjev, ki so prepoznali njihovo nadarjenost in jim ponudili prve priložnosti. Njihov (ne)uspeh so sooblikovala različna naključja – bolezni, zakonski partnerji, družbeni razred, dostop do znanja, izbira sodelavcev in okolje, v katerem so delovali.
Velika večina bazičnih raziskav, na katerih temeljijo »uporabne« iznajdbe, je nastala v akademskem okolju, ki ga je vzdrževal javni denar. Vroča in hladna vojna sta pomagali uresničiti nepredstavljivo mobilizacijo znanstvenikov, časa in proračuna, ki so razvili atomsko bombo in internet. Pomembne tehnološke inovacije, ki jih uradno pripisujemo enemu genialnemu posamezniku, so v enakih zgodovinskih obdobjih razvijali različni izumitelji (telegraf, telefon, televizija …). V vsakem trenutku so v laboratorijih in garažah nastajale neštete konkurenčne zamisli, njihove usode pa ni odločala samo njihova inovativnost ali tehnična odličnost, temveč so pri njihovem razmahu ali zatonu sodelovali nevidni dogodki, zakoni, politiki, vlagatelji, regulatorji, šefi razvojnih oddelkov in uporabniki, ki v mitskih zgodbah nimajo vidnejših vlog.
Mit o samotnem geniju ne izkrivlja le podobe ustvarjalnega procesa, ampak tudi podobo ustvarjalca. Dober teden po smrti Steva Jobsa so redki specializirani tehnomediji objavili novico, da je umrl Dennis Ritchie. Sedemdesetletni človek brez posebnosti je bil popolno nasprotje znanega applovca. Po izobrazbi je bil matematik. Ni imel podjetniških nagnjenj in ni ustanovil nobenega velikega podjetja. Nagrade je sprejemal skoraj sramežljivo, saj je vedno trdil, da je zgolj opravljal svoje delo in pri tem izboljšal kako malenkost. Med njegove »malenkostne izboljšave« sodijo programski jezik C in operacijski jezik unix (skupaj s sodelavcem Kenom Thompsonom), na katerih temelji Jobsov jabolčni imperij, velika večina današnjega računalništva in skoraj celoten svetovni splet. Z jezikovnimi pravili ni določil le oblike sporazumevanja med ljudmi in stroji, ampak je utemeljil tudi večino velikih informacijskih idej, ki se danes zdijo samoumevne: filozofijo odprte kode, skupinskega razvoja programske opreme in spletnega sodelovanja.
Vprašanje, kdo je bil pomembnejši za razvoj računalništva, je enako nesmiselno kot prepiranje o resničnosti jobsovskega mita. Steve Jobs je zasluženo postal lik, ki ga povezujemo z revolucijami v svetu visoke tehnologije. Dennis Ritchie pa opominja, da človeške ustvarjalnosti ne ženejo samo filozofija, motivi in vrednote, ki jih širi mitologija samotnih genijev. Samo spregledati (jo) je treba.
Related articles
- RIP: Dennis Ritchie, Creator of Unix and C (geeks.thedailywh.at)
- Dennis Ritchie: the other man inside your iPhone (guardian.co.uk)
- What Can We Learn From Dennis Ritchie? (techcrunch.com)
