Na zatožni klopi zaradi neodgovornega vodenja države

Tak obraz si naši politiki nadenejo samo takrat, ko nas ogroža vulkanski izbruh, mi je prišepnil islandski novinarski kolega, ko se je tedanji islandski premier Geir Haarde pred tremi leti pripravljal na začetek tiskovne konference. Nekajkrat je popravil višino obeh mikrofonov na govorniškem odru, resno pogledoval proti kameram in čakal na signal tiskovne predstavnice, ki je ves čas odgovarjala na klice tujih medijskih hiš.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 17. september 2011, fotografija LJK

Haarde je v reykjaviški mestni hiši preživljal najbolj neprijetne trenutke v petindvajsetletni politični karieri, saj ga ni doletel vulkanski izbruh, temveč je moral domači in tuji javnosti pojasniti, zakaj se je nekoč izjemno uspešna državica nenadoma znašla pred bankrotom. Privatizirane islandske banke, ki so se v preteklih letih nenadzorovano zadolžile za desetkratno vrednost celotnega državnega BDP, so britanskim in nizozemskim varčevalcem dolgovale več milijard evrov. Islandska krona je izgubila dobro polovico vrednosti v primerjavi z evrom, država pa je imela tako hude likvidnostne težave, da mednarodnim dobaviteljem nekaj tednov ni mogla plačati niti osnovnih potrebščin – hrane in nafte.

Haarde je nekaj časa poslušal novinarska vprašanja in nato skrušeno priznal, da bankam verjetno ni bilo odgovorno dovoliti take rasti, ampak bi se morala vlada najverjetneje odzvati že prej. Islandski komentatorji so v njegovih besedah takoj prepoznali konec politične kariere. Vendar ta konec za Haardeja ni pomenil le odstopa, ampak je prejšnji teden postal prvi vodja države, ki se je moral zaradi svoje vloge pri nastajanju globalne finančne krize zagovarjati na sodišču.

Nekdanjega premiera so namreč zaslišali predstavniki posebnega sodišča za obravnavo izvoljenih predstavnikov ljudstva (Landsdómur), ki so ga sestavili prvič v zgodovini samostojne islandske države. Obtožnica, ki so jo s tesno večino potrdili v parlamentu, Haardeja bremeni neodgovornega vodenja države in zanemarjanja premierskih odgovornosti, saj kljub vsem opozorilnim znakom ni naredil ničesar, da bi preprečil ali vsaj omilil finančno katastrofo. Če bodo sodniki ugotovili, da so očitki posebne parlamentarne preiskovalne komisije utemeljeni, lahko Haardeju izrečejo največ dveletno zaporno kazen. Če tožilstvo ne bo dovolj prepričljivo, za islandski bankrot ne bo odgovarjal nihče, saj je parlament po dolgem pregovarjanju iz obtožnice izpustil še tri druge nekdanje vplivne islandske politike, ki so jih hoteli obtožiti podobne neodgovornosti.

Haarde je proces takoj označil za politično gonjo in obtožil opozicijo, da hoče z iskanjem glavnega grešnika nabirati politične točke in se mu hkrati maščevati zaradi preteklih nesoglasij. Islandska javnost je prepričana, da bi morali poleg nekdanjega premiera za krizo odgovarjati še številni drugi posamezniki – bančniki, politiki in državni uradniki –, ki so za zlom poblaznelega bančnega sektorja krivi vsaj toliko kot Haarde. Poznavalci islandskega gospodarstva pa so že leta 2008 trdili, da je glavni krivec za propad države nedotakljivi neoliberalni ideolog in Haardejev politični mentor David Oddsson, ki je kot premier najprej zgradil finančni sistem, nato postal predsednik centralne banke in se po krizi umaknil v uredništvo enega največjih islandskih časopisov Morgunblaðið.

Kljub temu ima podoba nekdanjega predsednika vlade, ki se mora pred sodniki zagovarjati zaradi neodgovornega vodenja države, velik simbolen pomen. Prebivalci Islandije so s procesom pokazali, da se je mogoče na finančni zlom odzvati precej drugače, kot so to storile nekatere druge države (Irska, Grčija …) in kot zapovedujejo pravila vplivnih nadnacionalnih organizacij. Marca 2010 so na referendumu s 93-odstotno večino zavrnili protikrizni program, ki so ga v zameno za milijardna posojila zahtevali Mednarodni denarni sklad in nekatere članice EU, saj državljani niso hoteli plačati kazni za napake, ki so jih zagrešili njihovi neodgovorni bančniki in politiki (izračunali so, da bi moral vsak prebivalec petnajst let plačevati po najmanj sto evrov na mesec, če bi hoteli poravnati vse dolgove). Istega leta so se Islandci lotili tudi pisanja nove ustave, s katero bi se država osvobodila pretirane moči mednarodnih finančnih ustanov in navideznega denarja, ki je po mnenju pobudnikov ogrožal njihovo suverenost.

Osnutek ustave je pripravilo 25 izvoljenih predstavnikov iz skupine 522 odraslih prebivalcev, ki niso pripadali nobeni politični stranki in jih je podprlo najmanj trideset sodržavljanov. Besedilo ni nastajalo v zaprtem krogu posvečenih izbrancev, temveč je bil postopek javen – na svetovnem spletu, kjer so bili sproti objavljeni vsi predlogi, pomisleki in komentarji avtorjev (končno ustavo bo po prihodnjih volitvah obravnaval parlament). Te in številne druge primere islandskih državljanskih pobud so zahodni mediji večinoma spregledali, saj je bilo njihovo sporočilo za  domače gospodarske in politične elite preveč revolucionarno, je na vplivnem ameriškem političnem blogu Daily Kos zapisala Deena Stryker. Elite, ki so še vedno prepričane, da so privatizacija javnega sektorja, neomejen pretok kapitala in fleksibilizacije dela edini načini za izhod iz gospodarske krize.

Zato bodo mediji najverjetneje spregledali tudi sojenje nekdanjemu islandskemu premieru, čeprav bi bilo zanimivo slišati, s kakšnimi argumenti bo Haarde kot ekonomist, poslanec, finančni minister in prvi med vladajočimi utemeljeval svojo nedolžnost. Pri tem pa si predstavljati, kako bi na podobne očitke odgovarjali domači politiki, ki so med očitnim napihovanjem gospodarskega balona prav tako sprejemali potratne populistične ukrepe, prelagali neprijetne reforme na poznejše vlade in se hvalili z nerealnimi odstotki gospodarske rasti. Obrazi, ki nas bodo pričakali tudi na prihodnjih državnozborskih volitvah.