Nadzorovanje svobodnega interneta

»Kitajska komunistična partija je uspešno preživela brutalno državljansko vojno, spopad z ameriško vojsko v Koreji in množične prodemokratične demonstracije na tiananmenskem trgu. Zdaj pa se bo morala prvič spopasti z zares nevarnim nasprotnikom: internetom,« je maja 2005 v New York Timesu zapisal azijski  komentator Nicholas D. Kristof. V svoji kolumni Death by a Thousand Blogs je opisoval delovanje nekaterih samoniklih kitajskih piscev spletnih dnevnikov (blogerjev), ki so popotovali po prostranstvih milijardne države ter razkrivali pokvarjene lokalne uradnike in nepojasnjene ugrabitve mladih deklet.

Sprehajal se je med vsebinami, ki jih je ustvarjalo več kot sto milijonov kitajskih uporabnikov interneta, spoznaval internetne oporečnike, ki so se spretno izogibali policiji in opazoval, kako je svobodni novi splet razkrajal partijski monopol nad informacijami.

Kitajska izkušnja je Kristofa tako prevzela, da je prispevek sklenil z napovedjo  neizogibnega konca komunistične partije. Internet je po njegovem mnenju pridobil vlogo psa čuvaja, ki jo imajo v zahodnem svetu množični mediji. Kitajska bo zato doživela usodo Južne Koreje, Čila in Tajske, kjer je bujna gospodarska rast ustvarila izobražen srednji razred, dovzeten za zahodnjaške vrednote: svobodo izražanja, pravico do poštenega sojenja in večstrankarsko demokracijo. Podobno navdušeni so bili številni Kristofovi sodobniki – denimo novinar in publicist Thomas Friedman ter nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton – ki so na svojih potovanjih preštevali neštete šanghajske kiberkavarne in občudovali hiter razmah širokopasovne internetne infrastrukture. Tudi oni so v razvijajočem se kitajskem internetnem ekosistemu videli neizmeren demokratičen potencial.

Je komunistična partija z izgradnjo telekomunikacijskega omrežja in spodbujanjem odpiranja kiberkavarn res lahkomiselno ustvarila svojega prihodnjega krvnika? Internetne tehnologije, ki so v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na zahodu spodbudile globalno povezovanje znanja, sodelovanje običajnih uporabnikov pri nastanku medijskih vsebin in neovirano širjenje tipkane besede, je mogoče enako učinkovito uporabiti tudi za drugačne namene. V govorih kitajskih političnih predstavnikov na mednarodnih telekomunikacijskih konferencah ni težko zaznati neprikrite imperialistične retorike, v kateri ima internet zelo pomembno vlogo. Kitajsko vodstvo se zelo dobro zaveda, da brez sodobne telekomunikacijske infrastrukture ne bodo mogli vzdrževati sedanje dvomestne gospodarske rasti. Milijarda povezanih državljanov pomeni izjemno priložnost za razvoj trgovine, bančništva, izobraževanja in visoke tehnologije. Kitajska telekomunikacijska podjetja so v nekaj letih pridobila na stotine milijonov uporabnikov mobilne telefonije in interneta, zaradi katerih se prebijajo med kapitalsko najmočnejše telekome na svetu, pripravljene na globalno širitev.

Hkrati komunikacijske tehnologije omogočajo postavitev izjemno učinkovitega sistema za nadzor državljanov in izgradnjo zaprtih komunikacijskih omrežij, v katerih ima partija skoraj popoln pregled nad vsebinami, ki se po njih pretakajo. Idealistične članke o dosežkih kitajskih internetnih disidentov zato nadomeščajo drugačne zgodbe. V njih nastopajo globalne tehnološke korporacije (Cisco, EMC, Oracle, IBM), ki za kitajsko policijo postavljajo informacijske sisteme za hitro odkrivanje neželenih spletnih vsebin in upravljanje nadzornih sistemov. Ker Google, Yahoo in Microsoft niso pripravljeni tvegati izgona s kitajskega trga, kitajskim oblastem pomagajo izslediti kiberoporečnike, ki uporabljajo njihove storitve, in v svojih iskalnikih filtrirajo pojme, ki napeljujejo na religijo, neodvisnost Tibeta in Tajske, demokracijo ali človekove pravice. Veliki kitajski »požarni zid« je postal izjemno učinkovit elektronski cenzor, ki mu za vsak primer pomaga še na tisoče človeških parov oči, zadolženih za brisanje neprimernih pojmov z interneta in blokado tujih spletnih strani. Uporabniki kiberkavarn morajo pokazati osebne dokumente in se registrirati, kontrola nad (državnimi) internetnimi priključki pa je skoraj popolna.

Prav tako ni mogoče trditi, da se partija ne zaveda medijskih potencialov svetovnega spleta. Ko so ameriška letala med Natovim bombardiranjem Beograda zadela kitajsko veleposlaništvo in je japonska vlada leta 2005 potrdila zgodovinske učbenike, v katerih so japonske čete med drugo svetovno vojno postavljene v vlogo osvoboditeljev, so se po številnih kitajskih mestih razvnele množične demonstracije. Pozneje se je izkazalo, da so kitajska internetna čustva izdatno podžigali provladni blogerji in administratorji internetnih klepetalnic, ki so podpihovali kitajski nacionalizem in še spodbujali proteste. Njihova dejavnost ni bila naključna, saj kitajske oblasti spretno izrabljajo moč »državljanskih« internetnih medijev za prikrite propagandne akcije, v katerih odvračajo pozornost od domačih težav in spodkopavajo zaupanje v verodostojnost in neodvisnost internetnih piscev.

Kitajski primer zelo nazorno pokaže, da dobrohotni internet, kakršnega smo spoznali na zahodu, ni nekaj univerzalnega, ampak pomeni le eno izmed možnih uporab globalnih komunikacijskih omrežij. Zato bi bilo zmotno trditi, da se kitajska komunistična partija ne zaveda možnosti, ki jih ponuja internet ali jih zatira. Le njeni načini uporabe ne ustrezajo predstavam naivnega ameriškega tehnološkega determinizma, ki še vedno prevladuje v številnih novinarskih, publicističnih in strokovnih prispevkih o internetnih fenomenih.

Mit o brezmejnosti kibersveta

To Idealistično zahodnjaško razumevanje interneta izvira z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, pojasnjujeta ameriška pravnika Jack Goldsmith in Tim Wu v knjigi Who Controls the Internet – Illusions of a Borderless World. Takrat so se v ZDA pojavili prvi vplivni raziskovalci internetnih prostranstev (med njimi Julian Dibbel, novinar New Yorkerja in Village Voica ter John Perry Barlow, kolumnist revije Wired in ustanovitelj organizacije Electronic Frontier Fundation), ki so v svojih internetnih potopisih slikali podobe deviškega kibernetsveta, v katerem so naseljenci živeli v miru, brez omejujočih družbenih predpisov in vmešavanja nacionalnih držav. Ti zgodnji avtorji so v razprave o internetu vnesli romantično podobo ameriškega divjega zahoda, hipijevsko hrepenenje po padcu oblastnikov in vizijo post-teritorialne družbene ureditve, saj je nova tehnologija omogočala svobodno izbiro identitet. Ker so se lahko kibernaseljenci ločili od svojih fizičnih teles – spola, starosti in kraja bivanja –, bodo na internetu prvič v zgodovini človeštva nastale popolnoma osvobojene in svobodne skupnosti, ki jih vlade fizičnega sveta ne bodo mogle nadzorovati, je trdil Dibbel.

Avtorji zgodnjih internetnih utopij pa niso mogli predvideti posledic, ki jih je v naslednjih letih prinesla komercializacija interneta. V devetdesetih letih so internet naseljevali inženirji, akademiki in drugi internetniki, ki na svetovnem spletu niso kupovali knjig in rezervirali letalskih vozovnic. Vlade nacionalnih držav interneta še niso videle kot pomembne gospodarske in strateške dobrine, na kateri se bosta razmahnila globalna trgovina in elektronsko bančništvo. Medijska in telekomunikacijska industrija nista slutili, da bo postal internet glavno distribucijsko sredstvo za sliko, zvok, telefonske pogovore, elektronsko pošto in ostale oblike komunikacije. O kiberkriminalu, elektronskih prevarah, pedofiliji, piratstvu, terorističnih organizacijah in državnem velikem bratu so razmišljali le redki pisci znanstvene fantastike, saj tehnologija še ni omogočala odkrivanja lokacije in vsebine komunikacije v realnem času. Lastništva telekomunikacijske infrastrukture in avtorske zaščite računalniškega programja ni problematiziral skoraj nihče, saj so med programerji prevladovali nedobičkarski računalniški inženirji iz akademskih okolij, internet pa bil še nekakšen neškodljiv parazit na telefonskih omrežjih velikih in okornih telekomov.

Razmah elektronskega podjetništva in množičnost uporaba interneta sta temeljito spodkopali Dibblove in Barlowove teze o učinkovitem samoupravljanju kiberskupnosti. Kupec, ki je na svetovnem spletu kupil izdelek, je zahteval varstvo in uveljavitev potrošniških pravic – garancijo in reklamacijo. Trgovci so kmalu spoznali, da veljajo v elektronskem poslovanju zelo podobna pravila kot pri klasični trgovini, saj so lokalni dobavitelji, učinkovita logistika in pravna zaščita poslovanja pomembni tudi na globalnem, navidez brezmejnem trgu. Banke in izdajatelji kreditnih kartic so zaradi vse pogostejših elektronskih goljufij spodbudili razvoj posebnih varnostnih tehnologij, ki so povečale sledljivost uporabnikov elektronskih plačilnih sredstev. Mobilna telefonija in internet sta tradicionalnim telekomom odškrtnila velik del prihodkov iz prenosa govora, zato so morala njihova vodstva poiskati nove načine, kako zaračunavati uporabo »brezplačnih« internetnih storitev. Globalna internetna podjetja pa so dokončno uvidela, da nacionalne države še zdaleč niso tako nemočne pri uveljavljanju svojih nacionalnih interesov kot so predvidevali preroki globalizacije.

Pomena političnih meja niso občutili le predstavniki ameriških nadnacionalk, ki so hotele odpreti svoja predstavništva na Kitajskem. Microsoft in Yahoo sta se morala že nekajkrat ukloniti zahtevam držav evropske skupnosti, ki so presodile, da so njune poslovne prakse v nasprotju z evropskimi zakoni in predpisi. Ko je Microsoft predstavil svoj elektronski potni list (Microsoft Passport), je moral sprejeti strožja evropska pravila o varstvu osebnih podatkov, če ga je hotel uporabljati v Evropi, evropska komisija pa ga je že večkrat kaznovala zaradi protikonkurenčnega obnašanja. Yahoo pa je moral zaradi protestov Francije s svoje spletne dražbe umakniti neonacistične simbole in zbirateljske primerke SS-ovskih uniform, kosov orožja ter spominkov iz koncentracijskih taborišč. Čeprav se je vodstvo Yahooja hkrati sklicevalo na teritorialno neomejenost interneta in dejstvo, da francoski zakoni ne veljajo za ameriško podjetje, so morali po odločbi francoskega sodišča bodisi odstraniti sporne izdelke, ali pa onemogočiti francoskim uporabnikom dostop do tovrstnih dražb. V nasprotnem primeru bi jih doletela zaplemba lokalnih strežnikov na evropskih tleh in visoke kazni za vodstvo Yahoojeve francoske podružnice. Kljub negodovanju nad odločitvijo francoskega sodišča se je Yahoo na koncu uklonil: absolutna svoboda internetnega izražanja, na katero so se sprva sklicevali, je pragmatično popustila argumentom poslovnega interesa.

Primer Francije proti Yahooju je bil prelomen tudi zato, ker je sodišče prvič stavilo na uporabnost tehnoloških rešitev za določanje lokacije internetnih uporabnikov in (teritorialno) omejitev dostopa do spornih vsebin ali storitev. Učinkovite lokacijske tehnologije, ki v obdobju zgodnjih internetnih teoretikov še niso obstajale, so še dodatno razblinile napovedi o popolni ločitvi fizičnega in elektronskega sveta. Povezave med obema svetovoma so namreč še kako trdne. Ponudniki telekomunikacijskih storitev ne obstajajo v nekem abstraktnem kiberprostoru, ampak so konkretne pravne osebe s fizično lastnino, infrastrukturo, lastniki in zaposlenimi. Imetnik kreditne kartice ima odprt račun v določeni banki in plačuje davke določeni državi. Pobeg na tuje strežnike ne pomaga vedno, saj si lahko vse manj držav privošči spore z globalnimi gospodarskimi velesilami in nespoštovanje mednarodne zakonodaje. Kljub dejstvu, da bodo vedno obstajali načini, kako se izogniti geografskim omejitvam in elektronskim ušesom države (strežniki proxy, omrežja tor), pa bo po njih posegal le zanemarljiv delež uporabnikov. Ostali se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da bo tudi internet obvladovalo načelo »dovolj dobrega« nadzora, ki ga države uveljavljajo na drugih področjih življenja in delovanja.

Totalitarni režimi in nacionalne države pa niso edini potencialni nadzorniki interneta. Poslovni interes telekomunikacijskih in medijskih podjetji lahko postane enako mogočen cenzor. Le da je pri svojem dejanju precej bolj prikrit.

Nevtralnost interneta in koncentracija lastništva

V začetku junija 2006 je predstavniški dom ameriškega kongresa odločno zavrnil pobudo zagovornikov internetne nevtralnosti, da bi morali velike telekomunikacijske operaterje z zakonom prisiliti, naj ves internetni promet obravnavajo enakopravno. Poraženi predlagatelji zakonskih dopolnil so tedaj zatrdili, da bodo začela telekomunikacijska podjetja postopoma ograjevati dostop do interneta, kar bo radikalno spremenilo načine njegove uporabe. Po najbolj negativnih scenarijih bi opustitev internetne nevtralnosti precej podražila rabo interneta, uporabniki bi morali dodatno plačati pošiljanje elektronske pošte, blogerji ne bi mogli več zastonj objavljati svojih besedil, gosto poseljene brezplačne spletne skupnosti (MySpace) in servisi za izmenjavo videoposnetkov (YouTube) pa bi propadle zaradi visokih stroškov prenosa podatkov ali nezanesljivega delovanja.

Načelo internetne nevtralnosti je ena ključnih sestavin, zaradi katere so internetni ideologi verjeli, da sta »svobodnost« in »demokratičnost« vpisani v samo tehnološko bistvo svetovnega spleta. Nevtralno omrežje ne preverja informacij, ki jih prenaša, ampak le omogoči povezavo med računalniki, ki uporabljajo univerzalne komunikacijske protokole. Nevtralni internet zato enakovredno obravnava veliko glasbeno trgovino in najmanjšo domačo stran, pomemben telefonski pogovor ali piratsko glasbeno datoteko. Zaradi te lastnosti ga je najlaže primerjati s cestnim omrežjem. Po cesti se lahko pelje vsakdo, ki upošteva osnovne prometne in tehnične predpise. Upravljavca cest načeloma ne zanima, ali se po njih vozijo dopustniške družine, avtoprevozniki ali taksisti, saj imajo vsi enake možnosti uporabe javne infrastrukture. Odprtost, ki je omogočala vedno nove načine uporabe interneta, pa ima tudi temno plat, zaradi katere postaja med telekomunikacijskimi operaterji vse bolj nezaželena. Dokler je cesta prazna, promet poteka tekoče. Ko pride do zastojev, se promet zgosti ali celo ustavi – tudi za tiste, ki se jim mudi.

Uporabniki internetne telefonije ali televizije bi te »cestne zastoje« zaznali kot moteče prekinitve slike in zvoka, ki bi jih hitro odvrnile od uporabe teh storitev. Ker hočejo postati telekomunikacijski operaterji pomembni ponudniki tovrstnih vsebin, si ne morejo privoščiti odvisnosti od muhavosti internetnega prometa. Zato bodo morali svoje vsebine obravnavati drugače kot preostali internetni promet in jim tehnično zagotoviti določeno prioriteto. To pomeni, da bodo internet iz ceste spremenili v »železnico«, na kateri bodo po natanko določenem voznem redu vozili njihovi vlaki in prevažali plačljive vsebine. Prav zaradi grozeče preobrazbe odprte internetne ceste v zaprto železnico, na kateri bi bila osebna vozila v bistveno slabšem položaju, so postali zagovorniki internetne nevtralnosti previdni. Opozorili so, da telekomunikacijskim operaterjem ne smemo prepustiti absolutne pravice do presoje, kako obravnavati internetni promet, saj lahko to možnost zlorabijo za obrambo poslovnih interesov.

Njihove skrbi potrjujejo primeri kabelskih in internetnih operaterjev, ki so ponudili komercialno internetno telefonijo (voice-over-IP ali voip) in takoj začeli blokirati ali ovirati rabo brezplačnih storitev voip, denimo skypea. Poleg obrambe poslovnih interesov pa lahko pravica do samovoljne obravnave internetnega prometa hitro preide tudi v »uredniške« posege, saj sta tehnična infrastruktura in vsebina na internetu tesno povezani. Kanadski operater Telius je tako leta 2005 onemogočil dostop do spletne strani, naklonjene stavki telekomunikacijskih delavcev, Time Warnerjev internetni ponudnik AOL je aprila blokiral elektronska pisma, ki so nasprotovala uvedbi plačevanja za elektronsko pošto, veliki kitajski elektronski cenzorski sistem pa iz internetnega prometa sproti izloča prepovedane vsebine in samodejno odkriva nove kršitelje.

Opustitev načela internetne nevtralnosti bi bilo zelo tvegano, saj zaradi poslovnih povezovanj med telekomunikacijsko in medijsko industrijo nastajajo vse večji telekomunikacijski konglomerati. Nadnacionalna medijska podjetja (News Corporation, Sony, Bertelsmann, Viacom, RTL …), ki obvladujejo velik del industrije vsebin (televizijske postaje, glasbene založbe, filmske studie), vstopajo na področje novih medijev in kupujejo uspešne internetne projekte. Iskalniški in oglaševalski velikan Google se ozira po tradicionalnih medijskih podjetjih, telekomunikacijski operaterji pa združujejo kabelska, optična in brezžična omrežja. Čeprav lahko taka podjetja pridobijo skoraj popoln nadzor nad produkcijo in distribucijo vsebine ter hkrati obvladujejo še vse oblike dostopa, na posledice tovrstnega lastniškega prepletanja opozarjajo le redki medijski analitiki in nevladna združenja – tudi zato, ker dosedanje študije o posledicah koncentracije medijskega lastništva niso upoštevale vse večje vloge telekomunikacijske industrije in internetnih podjetij na medijski prostor.

Še več. Ker telekomunikacijska podjetja omogočajo razmeroma poceni internetne povezave velikemu delu ameriškega, evropskega in azijskega prebivalstva, lahko internetni uporabniki na svetovnem spletu pridno objavljajo svoje izdelke: videoposnetke, bloge, klepetalnice in druge novomedijske vsebine. Zagovorniki medijske deregulacije, denimo nekdanji direktor ameriškega telekomunikacijskega regulatorja FCC Michael Powell, zato vse pogosteje navajajo njihove medijske glasove kot dokaz, da medijska podjetja in države nimajo več nekdanjih monopolov nad vsebinami. Ker naj bi internet sam od sebe prinašal pluralen medijski prostor, regulacija medijskega lastništva in predpisovanje deležev nekomercialnih vsebin ni več potrebno. Vprašanju, ali lahko osamljeni kitajski ali ameriški blogerji tudi v resnici tekmujejo s komunistično partijo ali nacionalno televizijsko mrežo, se zagovorniki deregulacije previdno izognejo. Prav tako idealistični internetni potopisci, kakršna sta Kristof in Friedman.

Internet je v zadnjem desetletju nedvomno postal ena najmočnejših globalizacijskih tehnologij, ki je bistveno olajšala globalen prenos znanja, kapitala, blaga in storitev. Hkrati je, podobno kot pred njim telegraf, telefon, radio in televizija, dramatično povečal hitrost in količino prenosa informacij ter prinesel številne družbene in organizacijske spremembe. Vendar pa – v nasprotju s pričakovanji internetnih teoretikov in globalistov – ni odpravil nacionalne države, izbrisal političnih mej ali bistveno spremenil obstoječih družbenih razmerij. Zato bodo morali prihodnji raziskovalci interneta opustiti zmotne kiberutopistične teze ter se posvetiti konkretnim ekonomskim, pravnim in kulturnim okvirom, v katerih delujejo internetna in druga podjetja. Le tako bomo lahko razumeli, kdo nadzoruje navidezno svobodni internet in kaj to pomeni za njegov prihodnji razvoj.

(Prva objava: Emzin, Maj 2007)

Related articles by Zemanta

• Google’s Tortured History With China (battellemedia.com)
• Week in review: Google slams China censorship (news.cnet.com)