Nevarna varnost
Danski raziskovalec in urbanist Mikael Colville-Andersen je velik zagovornik kolesarske kulture in načrtovalec kolesarskega prometnega režima v Københavnu – verjetno najbolj kolesarskem mestu v Evropi. Vendar je hkrati tudi oster nasprotnik kolesarske čelade, po njegovem najbolj nesmiselnega izuma v zgodovini kolesarstva.
Colville-Andersena ne motijo le pomanjkljivi znanstveni dokazi, da čelada dejansko zmanjša posledice kolesarskih nesreč, ampak njeni škodljivi psihološki učinki. Obvezna uporaba čelade je vedno precej zmanjšala število kolesarjev, saj ni udobna in hkrati vzbuja občutek, da je kolesarjenje nevarno. Poleg tega uporaba čelade – ali katerega koli drugega varnostnega pripomočka – domnevno sproži »Pelzmanov učinek«, ki ga je v sedemdesetih letih na primeru varnostnega pasu opisal ameriški ekonomist Sam Pelzman.
Če se zaradi tehničnega pripomočka počutimo bolj varne, se začnemo ljudje obnašati bolj tvegano, je ugotovil Pelzman. Varnostni pasovi, zračne blazine ter drugi sistemi pasivne in aktivne varnosti so razmeroma učinkoviti pri nizkih hitrostih, vendar ne morejo odpraviti tveganj zaradi vse višjih hitrosti in večje gostote prometa. Pelzman je trdil, da varnostni pripomočki prej škodujejo kot koristijo, saj se vozniki počutijo varneje in postanejo manj odgovorni. Promet zato postane bolj nevaren in poškodbe hujše – v avtomobilu, na kolesu, na smučišču in na igrišču.
Na Pelzmanov učinek so v zadnjih letih večkrat opozorili ameriški nevrokirurgi in športni terapevti, ki so opozarjali na vse hujše poškodbe možganov v profesionalnem ameriškem nogometu. Opazili so, da se je struktura poškodb precej spremenila, saj zaradi boljših ščitnikov in čelad oskrbijo precej manj zlomov kosti in počenih lobanj kot pred dvajsetimi leti. Vendar se je precej povečalo število hudih pretresov možganov, ki imajo prikrite, a hude posledice za igralce: pogostejše nevrološke in duševne bolezni (predvsem alzheimerjeve), posttravmatski stresni sindrom in hitrejše upadanje kognitivnih funkcij, zaradi katerih težko najdejo delo po koncu športne kariere.
Specialist za možganske poškodbe in profesor nevrokirurgije na bostonski univerzi Robert Cantu je za podkast Freaconomics povedal, da še tako kakovostna čelada ne more preprečiti možganskih poškodb zaradi pretresa ob močnem naletu. Takšnih naletov pa je vse več, saj so začeli igralci uporabljati čelado kot napadalno orožje – podobno kot nekoč njihovi viteški ali gladiatorski predhodniki. Zaradi nove čelade si ob neposrednem napadu na »sovražnega« igralca ne bodo razbili glave in bodo pri igri učinkovitejši. Ampak bodo tudi pridobili precej več večjih ali manjših pretresov možganov, ki bi se jim z drugačno igro izognili.
Na podobne skrite učinke izboljšane športne opreme opozarjajo tudi drugi strokovnjaki in športni terapevti. Hitrejše smuči, ki omogočajo nekoč nepredstavljive naklone v zavojih, izjemno obremenjujejo sklepe in vezi. Polno vzmetena gorska kolesa iz lahkih materialov spodbujajo gorsko kolesarsko vožnjo, ki jo človeški refleksi komaj dohajajo in poleg motečih tresljajev odpravijo tudi opozorilne znake, da voznik kolesa morda ne obvladuje več. Oboroževalna tekma med ponudniki zaščitne opreme zato ni dober način za zmanjševanje poškodb. Edina učinkovita strategija bi bila sprememba pravil, da ne bi več spodbujale skrajnega obnašanja na tekmovalni stezi ali igrišču. Vendar prireditelji tekem in proizvajalci opreme niso navdušeni nad takšnimi predlogi.
Takšna »oboroževalna tekma« namreč ustreza vsem, je prepričan Mikael Colville-Andersen. Za urbaniste in načrtovalce mestnega prometa je bistveno laže predpisati čelado in na kolesarje prevaliti odgovornost za poškodbe kot omejiti avtomobilski promet, spodbujati javni prevoz ali urediti kolesarske poti. Proizvajalci zaščitne opreme izkoriščajo kulturo strahu za trženje in prodajo novih izdelkov, industrija vrhunskega športa pa se zaveda, da tehnološki razvoj omogoča vedno bolj spektakularne predstave. Odločevalci bodo zato kompleksne družbene in psihološke probleme še naprej reševali s tehnološkimi popravki, ki obljubljajo večjo varnost. Čeprav vedo, da lahko večjo varnost prinese kvečjemu sprememba vedenja in ne boljša čelada, ščitnik ali varnostni pas.
(Rekord, 22. oktober 2015)