Nevarno sprehajanje po spolzkem pobočju

V ameriškem političnem jeziku ima izraz »slippery slope« zelo močan pomen. Politični analitiki in kongresniki ga uporabljajo, kadar hočejo poudariti, da se je vlada z nekim predlogom ali ukrepom znašla »na spolzkih tleh«, ki niso le spolzka, ampak tudi nagnjena – kot nekakšno pobočje, na katerem ne smemo pasti, ker bi zgrmeli v prepad.

Z omenjeno besedno zvezo so kritiki med drugim opisovali sprejemanje protiteroristične zakonodaje po enajstem septembru, ki je močno posegla v državljanske svoboščine ter povečala pooblastila varnostnih in obveščevalnih služb. Redki »nedomoljubni« kongresniki so opozarjali, da je mogoče tako radikalne ukrepe sprejemati samo v kriznih časih, ko so ljudje dovolj prestrašeni, da so se v imenu domovinske varnosti pripravljeni odreči številnim pravicam. Vendar pri tem pozabljajo, da bodo vsi krizni ukrepi veljali tudi pozneje, saj se jim ne bo odrekla nobena prihodnja vlada. Prej nasprotno. Če že veljajo strogi zakoni, je precej bolj verjetno, da jih bodo vladajoči še zaostrili ali jih razširili na dejanja, ki prej niso bila kazniva. Zato se zdrsi v prepade totalitarizmov vedno začnejo s padcem na spolzkem pobočju.

Javna predstavitev mnenj o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ) ter o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se je prejšnji četrtek zgodila v Državnem zboru, je pokazala, da se po nevarno spolzkem pobočju znova sprehajajo tudi slovenski zakonodajalci. Med številnimi spremembami obeh zakonov sta se znašla tudi dva predloga, ki ki bosta precej zaostrila protipiratski boj in povečala pooblastila policije za dostop do elektronskih komunikacijskih podatkov.

Junija je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega KZ, ki predvideva odločnejše preganjanje spletnih piratov. Po novem predlogu bo zakonodajalec iz 148. člena zakonika izbrisal besedno zvezo »z namenom prodaje«, kar pomeni, da bi lahko preganjali vsakogar, ki bi si prenesel za vsaj 5000 evrov piratskih programov, glasbe in/ali filmov. Za vse, ki bi si na ta način »pridobili večjo premoženjsko korist«, bi bila zagrožena zaporna kazen do treh let. Hkrati je vlada predlagala tudi dopolnitve 149. b člena ZKP, po katerem bi policija lahko zahtevala dostop do podatkov, ki jih zabeleži »elektronska komunikacijska oprema«, kamor uvrščamo tudi bazne postaje.

Kje se skrivajo spolzke strmine? Sprememba KZ, ki kaznivost izmenjave datotek razširja na vse uporabnike spleta, ne pomeni le pravne podlage za učinkovitejše preganjanje kršiteljev avtorskih pravic in intelektualne lastnine, kar trdijo predlagatelji, založniki in druge interesne skupine. Pomeni tudi začetek precej nevarnejšega trenda, saj je izmenjevanje datotek (skoraj) nemogoče preganjati brez nadzorovanja spletnega prometa – aktivnega spremljanja, kaj počnejo uporabniki na svetovnem spletu in kakšne vsebine prenašajo. To kaže francoski primer, saj je vlada zaradi močnih pritiskov lobističnih skupin in predsednika Nicholasa Sarkozyja sprejela zakon Hadopi, ki predvideva kaznovanje kršiteljev po načelu treh udarcev (opozorilo, odklop internetne povezave …), za izvajanje pa je določila kar ponudnike internetnih storitev, ki kaznovalno vlogo izvršujejo brez sodne odredbe.

Spremembe ZKP so še bolj problematične, ker se je največji zdrs zgodil že leta 2006, ko je evropska komisija sprejela direktivo (pdf) o obveznem hranjenju podatkov o elektronskih komunikacijah za vse državljane EU – kljub dejstvu, da velika večina Evropejcev nikoli ne bo obtožena ničesar kaznivega. Tudi tedaj so kritiki opozarjali, da bo direktiva ustvarila velike zbirke uporabniških podatkov, zaradi katerih bo skoraj nemogoče krotiti nadzorne apetite policije, varnostnih agencij, tajnih služb in lastnikov avtorskih pravic, ki dostopa do podatkov ne bodo zahtevali le za preganjanje teroristov in organiziranega kriminala, ampak postopoma tudi za lov na izmenjevalce datotek, pedofile, različne aktiviste in razširjevalce spornih političnih vsebin. Kako neustavljivo je lahko tako drsenje, lepo kažejo četrtkove besede (mp3) visokega predstavnika pravosodnega ministrstva Petra Pavlina, za katerega je policijska zahteva po dostopu do baznih postaj in s tem množičnega zbiranja podatkov o nedolžnih državljanih le učinkovitejša izraba podatkov, ki jih je predpisala že evropska direktiva, zato dodatni posegi v uporabniško zasebnost ne prinašajo ničesar novega.

Zahteve policije, tajnih služb in lastnikov avtorskih vsebin so pričakovane, saj njihovi predstavniki zastopajo interese določenih družbenih skupin. Vendar bi morali imeti njihovi interesi tudi enakovredne protiuteži, ki bi opozarjale na morebitno nesorazmernost nadzorovalnih ukrepov, njihovo neučinkovitost ali celo morebitno neustavnost, a se to ni zgodilo. Na četrtkovi predstavitvi je najbolj zmotila samoumevnost, s katero so zakonodajalci sprejemali diktate evropskih direktiv in avtorskih interesnih skupin ter jih prevajali v zakone, ki bodo verjetno že kmalu veljali za vse državljane Slovenije. V državnem zboru razen redkih izjem (predstavnika informacijskega pooblaščenca in odvetnice zveze potrošnikov) ni bilo mogoče slišati nobene resne kritike predlaganih zakonskih sprememb ali namigov, da se nekatere države že zavedajo, da so s sprejemom direktive o obvezni hrambi podatkov naredile napako.

Nemško zvezno ustavno sodišče je lani odločilo, da je podatkovna evrodirektiva neustavna. Za vzpon nemške in švedske piratske stranke je bilo ključno sodelovanje pri množičnih demonstracijah proti sprejemu direktive, saj so volivcem pokazali, da niso le stranka računalnikarjev in internetnih zastonjkarjev, ampak opozarjajo na bistveno pomembnejša vprašanja in svoboščine. Evropske civilnodružbene skupine so prejšnji teden pripravile javni poziv o neustreznosti direktive, veliko problematičnega gradiva so razkrila tudi poročila o skrivnostni pripravi nedavno podpisanega mednarodnega sporazuma o varovanju intelektualne lastnine ACTA, ki prav tako razkrivajo želje interesnih skupin po dostopu do uporabniških podatkov in zunajsodnem kaznovanju kršiteljev. A teh pomislekov v državnem zboru nismo slišali.

Z nekritičnim sprejetjem evropske direktive so slovenski zakonodajalci že zagrešili prvi nepopravljiv zdrs, zaradi katerega bodo varuhi zasebnosti in državljanskih svoboščin precej teže branili posameznike pred elektronskim nadzorom. Z nepremišljenim popravkom protipiratskega člena vlada napoveduje, da bo kmalu zdrsnila še drugič.

(fotografija LJK)