Nevednost in čustva

Na prvo junijsko nedeljo so se ljubljanskim sprehajalcem predstavile znanstvene ustanove, inštituti, šole in hiša eksperimentov. Organizatorji so pripravili tradicionalni Znanstival – dogodek, na katerem lahko obiskovalci izvajajo preproste znanst­vene poskuse in spoznavajo naravne zakone.

Namen takšnega druženja je promocija znanosti, spodbujanje radovednosti in spoznavanje raziskovalnega dela, ki se ponavadi skriva v laboratorijih in strokovni literaturi. Znanstival je zasedel velik del središča Ljubljane in mostove čez Ljubljanico. Razen Kongresnega trga.

Tam se je pripravljalo drugačno zborovanje. Po parku so večinoma sedele ženske z enim ali več majhnimi otroki. Ob govorniškem odru so udeleženci položili transparente. »Naši otroci niso državna lastnina.« »Tudi cepiva lahko ubijajo.« »Prisilno cepljenje je fašizem.« »Stroka ni enotna.« »Zahtevamo transparentnost znanosti in svobodo odločanja.« Znanost, ki so jo predstavljali na Znanstivalu, se je na Kongresnem trgu zdela kot sovražno orodje države, uradne medicine in velikih farmacevtskih korporacij, ki da s cepivi zastrup­ljajo otroke.

Zakaj takšna razdvojenost? Velika večina nasprotnikov obveznega cepljenja ne pozna delovanja človeškega telesa, fiziologije in imunologije. Ne znajo načrtovati znanstvenega poskusa, prebrati rezultatov klinične študije ali razumeti znanstvenega članka (kar sicer velja tudi za enako večino tistih, ki cepljenju ne nasprotujejo). Za nasprotovanje ni kriva logična ali vsestransko obveščena presoja o pozitivnih in negativnih učinkih cepiv. Obenem pa njihovega odziva ni mogoče razumeti samo kot neumnost, nevednost in čustveno zaslepljenost. Nasprotovanje uradni stroki in zanikanje znanstvene metode sta le simptoma, ki zakrivata precej drugačno bolezen.

Ustvarjalci ameriškega podkasta United States of Anxiety so ugotovili, da je za večino sodobnih družb značilno občutenje nenehne kolektivne tesnobe. Državljani vidijo, da se njihovo okolje spreminja – etnično, kulturno in nacionalno. Službe so negotove ali izginjajo. Tradicionalni in družabni mediji jih vsakih nekaj sekund seznanjajo z novimi dogodki – od prijateljeve poroke ali ločitve do terorističnega napada in zdravstvenega zapleta pri sosedovem otroku. Škandali, korupcija in zlorabe položaja so zajeli vsa področja in ustanove. Tudi tiste, ki so v tradicionalnih družbah predstavljale avtoriteto in vrednote: cerkev in državo. Ostal je samo posameznik, ki mora sam poskrbeti zase, ohraniti nadzor nad svojim življenjem in prevzeti odgovornost za napačne odločitve.

Takšna odločitev je postalo tudi cepljenje. Toda ker je popolnoma racionalna in obveščena odločitev skoraj nemogoča – noben posameznik nima dovolj znanja in informacij, da bi lahko preprečil vse morebitne neželene posledice –, si ljudje izberemo miselne bližnjice. Zato se v resnici ne odločamo med znanstvenimi dejstvi, ampak izbiramo samo avtoritete, ki smo jim pripravljeni zaupati.

Ob tej nemogoči odločitvi se vse več ljudi odloča za »alternative« in pri tem spregleda enake anomalije, ki jih odvračajo od »uradnih« strokovnjakov in farmacevtskih podjetij: zavajanje, izumljanje bolezni in agresivno lobiranje. Svobodna izbira v medicini zato večinoma ni prinesla boljših rešitev za bolnika, ampak je samo ustvarila novo večmilijardno panogo, ki sledi zahtevam trga, prodaja izdelke in zagovornikom omogoča (alternativne) znanstvene kariere.

Nasprotnih taborov, ki sta si razdelila nedeljsko Ljubljano, ne bo mogoče zbližati s prisilo ali soočenjem uradnih in alternativnih dejstev. Strah pred cepivi in drugimi znanstvenimi grožnjami bo izginil šele takrat, ko bodo ljudje spet zaupali političnim in strokovnim avtoritetam. Ter spregledali tiste, ki jim sedanje izkoriščanje nevednosti in čustev najbolj ustreza: populistom in prodajalcem svobodne odločitve.

(Nedelo, 18. junij 2017, fotografija LJK)