Nevtralizirani internet

Zjutraj namesto cigarete prižgem računalnik in nastavim internetno radijsko postajo, ki mi jo je priporočil britanski novinarski kolega. Med zvoki prihodnjih glasbenih zvezdnikov preletavam svetovne novice, preberem spletni dnevnik indijskega jedrskega strokovnjaka in pokukam, kaj napovedujejo debate na spletnih forumih. Svoja vsakdanja obredja delim z milijoni uporabnikov po vsem svetu, ki skupaj z mano živijo v zlati internetni dobi. Dobi, ki jo omogočajo nižanje cen širokopasovnega dostopa, ohlapen nadzor nad vsebinami in odprta zasnova svetovnega spleta, zaradi katere se lahko vanj priključi vsaka naprava, ki spoštuje nekaj osnovnih tehničnih pravil.

Črnogledi novinarski komentatorji pa so pred dobrim mesecem dni v ameriškem kongresu zaznali napoved konca te zlate dobe. Predstavniški dom je namreč v začetku junija odločno zavrnil pobudo zagovornikov »internetne nevtralnosti«, da bi morali velike telekomunikacijske operaterje z zakonom prisiliti, naj internetni promet obravnavajo enakopravno. Poraženi predlagatelji zakonskih dopolnil se zato bojijo, da bodo začela telekomunikacijska podjetja ograjevati dostop do interneta, kar bo radikalno spremenilo načine njegove uporabe. Po najbolj negativnih scenarijih bi opustitev internetne nevtralnosti precej podražila uporabo interneta, uporabniki bi morali dodatno plačati pošiljanje elektronske pošte, spletni novinarji ne bi mogli več brezplačno objavljati svojih besedil, priljubljene spletne skupnosti pa bi propadle zaradi visokih stroškov ali nezanesljivega delovanja.

Na žalost varuhov odprtega interneta je idejo internetne nevtralnosti in njen pomen za prihodnost medija težko pojasniti v nekaj razumljivih odstavkih. Nevtralno omrežje ne preverja informacij, ki jih prenaša, ampak le omogoči prenos med računalniki. Internet zato »enakovredno« obravnava veliko glasbeno trgovino in najmanjšo domačo stran, pomemben telefonski pogovor ali nelegalno izmenjano glasbeno datoteko. Zaradi te lastnosti ga je najlaže primerjati s cestnim omrežjem. Po cesti se lahko pelje vsakdo, ki upošteva osnovne prometne in tehnične predpise. Upravljavca cest ne zanima, ali se po njih vozijo dopustniške družine, avtoprevozniki ali taksisti, saj imajo vsi enake možnosti uporabe javne dobrine. Odprtost, ki je doslej omogočala nastanek novih načinov uporabe interneta in spodbujala inovacije, pa ima tudi slabo plat, zaradi katere postaja med telekomunikacijskimi operaterji vse bolj nezaželena. Dokler je cesta prazna, promet poteka tekoče. Ko pride do zastojev, se promet zgosti ali celo ustavi – tudi za tiste, ki se jim mudi.

Uporabniki internetne telefonije ali televizije bi te »cestne zastoje« zaznali kot moteče prekinitve slike in zvoka, ki bi jih hitro odvrnile od uporabe teh storitev. Ker hočejo postati telekomunikacijski operaterji pomembni ponudniki tovrstnih vsebin, si ne morejo privoščiti odvisnosti od muhavosti internetnega prometa. Zato bodo morali svoje vsebine obravnavati drugače kot preostali internetni promet in jim tehnično zagotoviti določeno prioriteto. To pomeni, da bodo internet iz ceste spremenili v »železnico«, na kateri bodo po natanko določenem voznem redu vozili njihovi vlaki in prevažali plačljive vsebine. Prav zaradi grozeče preobrazbe odprte internetne ceste v zaprto železnico, na kateri za osebna vozila ne bo več prostora, so zagovorniki internetne nevtralnosti postali previdni. Opozorili so, da telekomunikacijskim operaterjem ne smemo prepustiti absolutne pravice do presoje, kako obravnavati internetni promet, saj lahko to pravico zlorabijo za obrambo poslovnih interesov.

Njihove skrbi potrjujejo primeri kabelskih in internetnih operaterjev, ki so ponudili komercialno internetno telefonijo (voip) in takoj začeli blokirati ali ovirati rabo brezplačnih storitev voip, denimo skypea. Poleg obrambe poslovnih interesov pa lahko pravica do samovoljne obravnave internetnega prometa hitro preide tudi v »uredniške« posege, saj sta tehnična infrastruktura in vsebina na internetu tesno povezani. Tako je kanadski operater Telius leta 2005 onemogočil dostop do spletne strani, naklonjene stavki telekomunikacijskih delavcev, Time Warnerjev internetni ponudnik AOL pa je aprila blokiral elektronska pisma, ki so nasprotovala uvedbi plačevanja za elektronsko pošto. Da to niso le naključni spodrsljaji, je z lanskem intervjujem za poslovni tednik Business Week potrdil predsednik telekomunikacijskega orjaka AT&T Ed Whitaker, ki je internetna podjetja (Google, Amazon …) obtožil zastonjkarstva. »Kako dosežejo svoje uporabnike? Po naših širokopasovnih povezavah! Moje žice bi najraje še naprej uporabljali zastonj, ampak jim tega ne bom dovolil, saj moram povrniti naložbe v infrastrukturo …« je grmel Whitaker in napovedal pomemben premik. Če so telekomi doslej prodajali le dostop do interneta (žice) in zaračunavali zmogljivost povezave, hočejo po novem služiti tudi z vsebino internetnega prometa.

Vse agresivnejša strategija telekomunikacijskih podjetij je razumljiva posledica trendov, ki grozijo, da jim bodo spodkopali tradicionalne vire prihodkov in zahtevali uvedbo novih poslovnih modelov. Gola prodaja internetnih priključkov ne bo več dolgo prinašala rasti, ki jo zahtevajo njihovi delničarji. Razmah internetne telefonije bo zmanjšal prihodke iz prenosa govora, pobude nekaterih evropskih in ameriških mest, ki hočejo svojim prebivalcem ponuditi poceni internetni dostop z izgradnjo brezžičnih omrežij, pa bodo še znižale cene internetnega dostopa. Spletne igre, prenos glasbenih datotek in ponudba videa v realnem času zahtevajo vse večjo pasovno širino, ki jo lahko telekomunikacijski operaterji zagotovijo le z velikimi vlaganji v nadgradnjo in vzdrževanje infrastrukture. »Ko bo kak tornado spet potrgal žice in povzročil komunikacijski mrk, bomo mi plačali popravilo,« je pribil Whitaker: »in ne Yahoo ali kak anonimni bloger. Zato internet ne more biti zastonj.«

Whitakerjev argument je močan, a tudi zavajajoč. Zagovorniki internetne nevtralnosti niso oporekali pravici telekomunikacijskih operaterjev do zaslužka ali zahtevali brezplačnega interneta, ampak le opozarjali na možnosti zlorab. Celo liberalni londonski poslovni tednik Economist, tradicionalno nenaklonjen regulaciji, se je strinjal, da minimalne zaveze internetni nevtralnosti operaterjem nikakor ne bi preprečevale razvoja novih storitev ali izgradnje dodatne infrastrukture za ponujanje plačljivih vsebin. Krčevitost, s katero se operaterji upirajo še tako razumnim poskusom regulacije, zato kaže, da se predvsem nočejo odreči prednostim monopolnega položaja. Njihova prizadevanja potrjujejo staro tezo pravnika in stanfordskega profesorja Lawrenca Lessiga, da se tradicionalna podjetja vedno z vsemi sredstvi upirajo spremembam, ki jih zahtevajo inovacije – tudi na račun napredka. Ker pa obvladujejo neizmerna finančna sredstva, dobro napeljane lobistične kanale in nerazgledane politike, v podobnih bojih pogosto zmagajo.

Kakšne bi bile lahko posledice uvedbe »internetne pristojbine«, ni težko napovedati. Internetna podjetja bi dodatne stroške preložila na uporabnike, operaterje pa bi utegnilo zamikati zaračunavanje elektronske pošte, upočasnitev domačih strani, ki niso plačale dodatka za hitro nalaganje, ali oviranje konkurenčnih trgovin in spletnih storitev. Ker zaradi povezovanj telekomunikacijske in medijske industrije nastajajo vse večji telekomunikacijski konglomerati, lahko eno podjetje pridobi skoraj popoln nadzor nad produkcijo in distribucijo vsebine, hkrati pa obvladuje še vse oblike dostopa. Če ne bodo zakonodajalci vztrajali vsaj pri minimalni regulaciji teh novih mogotcev, bi bilo to še bistveno bolj neodgovorno kot dovoliti časopisni hiši, da sme postati lastnica edine distribucijske hiše v državi – brez kakršnih koli obveznosti in varovalk. Ko bi se lastniki časopisa odločili, da bodo konkurenčne dnevnike dostavljal z enodnevno zamudo, ne bi obstajala niti teoretična možnost pritožbe.

John C. Dvorak, kolumnist ameriške računalniške revije PC Magazine, se je v svojem zadnjem prispevku vprašal, kaj lahko javnost sploh stori, da bi ohranila nevtralnost interneta. Njegov sklep: uživa naj zlato dobo, dokler traja.

(Sobotna priloga Dela, 22. julij 2006)