Newton in Darwin bi imela velike težave s habilitacijo
Lani jeseni sta mlajša raziskovalca na primorski univerzi, Nejc Šarabon in Jernej Rošker, pripravila strokovni članek o vplivih dolgotrajnega ležanja pri starejših bolnikih in ga poslala na uveljavljeno znanstveno revijo. Uredništvo je njun prispevek sprejelo in običajno bi se univerza pohvalila z novim dosežkom slovenske znanosti. A je njuna objava sprožila drugačne odzive.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 29. marec 2014, foto CGP Grey
Nanjo sta se odzvala direktor znanstveno-raziskovalnega središča primorske univerze Rado Pišot in predstojnik Inštituta za kineziološke raziskave Boštjan Šimunič. Podrejenima raziskovalcema sta očitala, da sta brez privoljenja uporabila rezultate iz mednarodnega projekta PANGEA, ki raziskuje vplive telesne dejavnosti in prehrane na staranje, in ju pred objavo nista povabila k soavtorstvu. Zato sta zahtevala umik članka in zagrozila z disciplinskim postopkom, če bosta Šarabon in Rošker kljub opozorilu vztrajala pri samostojni objavi.
Spor med dvema generacijama raziskovalcev je postajal vse bolj oseben. Šarabon je vztrajal, da članka ne bo umaknil, in trdil, da kot (so)avtorja ne more navajati nekoga, ki ni sodeloval pri nastanku znanstvenega dela. Za Pišota je Šarabonovo »soliranje« pomenilo neakademsko obnašanje in grobo kršenje pravil o uporabi podatkov iz mednarodnega projekta. Skupaj s tujimi partnerji je posredoval pri uredništvu revije, naj umaknejo objavo. Šarabonu je izrekel opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja in zanj zahteval prepoved znanstvenega dela, zato ga je ta prijavil zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Razmere so se tako zaostrile, da smo za zaplet izvedeli tudi mediji.
Na naš naslov je v preteklih letih prispelo več anonimnih pisem, v katerih so avtorji opisovali vse slabše razmere v znanstvenem, raziskovalnem in akademskem okolju. Zgodbe so si bile zelo podobne. Krčenje denarja je podrlo krhka premirja med posameznimi področji, katedrami in raziskovalnimi ustanovami, ki niso več mogli vzdrževati vsak svojega akademskega vrtička, ampak so morali začeti tekmovati za preživetje.
Ta tekma je najbolj prizadela mlajše: mlade raziskovalce, asistente, doktorande in profesorje, ki so začeli prevzemati prve predmete. Večina je bila zaposlena projektno ali za določen čas, zato so bila njihova delovna mesta najbolj ogrožena. Nekateri so občutili posredne vplive manjšega financiranja, saj so začeli nadrejeni izkoriščati njihovo delo, da bi ohranili habilitacije in vodstvene položaje. Vendar te izpovedi niso nikoli dobile obrazov, saj se avtorji niso hotel javno izpostaviti in tvegati zamere domnevnih vplivnih izkoriščevalcev.
V »primeru Šarabon« so imena vpletenih oseb znana in na zaplet so se morali odzvati zunanji razsodniki. Uredniki revije Journal of Electromyography and Kinesiology so Pišotovo zahtevo po umiku zavrnili z utemeljitvijo, da je članek strokovno korekten, druge spore pa morajo avtorji rešiti doma. Posebna univerzitetna komisija prav tako ni potrdila Pišotovih obtožb, da bi Šarabon z objavo kršil pravila projekta ali si zaslužil opozorilo pred odpovedjo, a tudi ni ugotovila trpinčenja na delu. Namesto tega je salomonsko predlagala premestitev Šarabona na drugo delovno mesto, toda njegova prihodnost na primorski univerzi je kljub sklepu zelo negotova.
»Džentelmenski« dogovori
Problematika znanstvenih objav je v preteklih letih pritegnila precej pozornosti zaradi odmevnih primerov dejanskega ali domnevnega plagiatorstva, v katere so bili vpleteni znani politiki, javni uslužbenci in gospodarstveniki, med njimi premierka Alenka Bratušek, nekdanji direktor Lekarne Ljubljana Marko Jaklič, nekdanji generalni sekretar vlade Milan Cvikl in poslanec Borut Ambrožič. Vendar plagiatorstvo ni edini problem sodobne znanstvene publicistike.
Akademska kariera (napredovanje, habilitacija in pridobivanje raziskovalnega denarja) je danes odvisna predvsem od števila znanstvenih objav in njihove citiranosti. Ti podatki so – vsaj teoretično – razmeroma objektivni, mednarodno primerljivi in omogočajo vrednotenje posameznega znanstvenika in kakovosti njegovega dela. Največ so »vredne« objave v najbolj vplivnih strokovnih revijah na informacijski platformi Web of Science, saj prinašajo veliko »točk« in so pomembna referenca za pridobivanje raziskovalnih projektov. Teh točk ne pridobivajo nujno samo raziskovalci, ki so dejansko napisali strokovni članek, ampak tudi tisti, ki so sopodpisani kot avtorji članka.
Sogovorniki z različnih znanstvenih področij so pojasnili, da so pravila o (so)podpisovanju strokovnih člankov večinoma dogovorna (med pripravo članka sem se srečal z več kot desetimi profesorji in raziskovalci različnih strok, a so privolili le na neuraden pogovor). V humanistiki prevladujejo enoavtorski prispevki, podobno v družboslovju. V naravoslovju in tehniki ter na raziskovalnih inštitutih pa je praksa pogosto drugačna, saj v raziskavah sodeluje veliko udeležencev – od laboratorijskih pripravnikov do vodje oddelka. Zato soavtorstvo ne pomeni izključno avtorskega prispevka, ampak tudi simbolnega: priznanje sodelujočim, da brez njihovega dela (administracije, pridobivanja denarja …) raziskava ne bi bila mogoča. Pri navajanju soavtorjev so nekatere ustanove celo preveč prizadevne, saj je v znanstvenih revijah mogoče najti tudi objave z več kot tisoč sodelujočimi.
Toda priznavanje simbolnega prispevka ni edino merilo za sopodpisovanje vodilnih raziskovalcev, ki niso neposredno sodelovali pri pisanju članka. Za mladega raziskovalca je soavtorstvo z uveljavljenim mentorjem ali ustanovo izjemno dragocena vstopnica v raziskovalno sfero, brez katere se skoraj ne more osamosvojiti. Nekatere raziskovalne skupine pa začnejo načrtno ustvarjati »superavtorje« (avtorje, ki jih podpisujejo na vse objave), ker računajo, da bodo imeli s takimi imeni boljše možnosti pri recenzentih ali na projektnih razpisih.
Zaplet med Šarabonom in Pišotom kaže, da takšen sistem »džentelmenskih dogovorov« ni brez pomanjkljivosti. Mlajši raziskovalci imajo zaradi majhnosti slovenskega znanstvenega prostora v resnici zelo malo možnosti, če se ne strinjajo z obveznim sopodpisovanjem nadrejenih, je opozorilo več sogovornikov. Zelo težko se obvarujejo pred morebitnim izkoriščanjem, pri katerem se uveljavljeni raziskovalci sklicujejo na »mentorstvo«, »vajeništvo« ali »tradicijo«, a dejansko s tujim delom vzdržujejo lastno akademsko kariero. Hkrati lahko takšen sistem pomeni dolgoletno odvisnost mlajših znanstvenikov, ki zaradi večnega vajeništva izgubijo najbolj ustvarjalna raziskovalna leta – če prej ne odidejo v tujino.
Objavljaj ali izgini!
»Pred desetimi leti smo morali na slovenski javni agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS) predvsem dvigniti slovensko znanost na raven, primerljivo z drugimi državami EU. Merila smo oblikovali tako, da smo spodbujali število znanstvenih objav, ker so nekatera področja zelo zaostajala za ostalim svetom, kjer velja neusmiljeno pravilo: objavljaj ali izgini,« je pojasnil direktor agencije Franci Demšar in se pohvalil, da je danes Slovenija po številu objav precej nad evropskim povprečjem.
Vendar je imelo spodbujanje števila objav tudi nekaj negativnih posledic, saj so se začeli raziskovalci prilagajati zahtevam agencije po večjem številu citatnih točk (merila ARRS imajo velik vpliv na znanstveno delo, saj agencija v Sloveniji razdeli velik del raziskovalnega denarja). Na nekaterih tehničnih in naravoslovnih področjih so avtorji namenoma drobili raziskovalno delo na najmanjše možne objavljive enote, ki so skupaj prinesle več točk kot en ambicioznejši članek. Potreba po večjem številu objav je okrepila motive profesorjev in vodilnih raziskovalcev, da so od podrejenih pogosteje zahtevali sopodpis na njihovih strokovnih člankih. Povečalo se je tudi število manj kakovostnih znanstvenih revij, ki so raziskovalcem ponujale objave, ki so jih nujno potrebovali – nekatere celo za plačilo.
Demšar je potrdil, da so tudi na agenciji opazili nekatere »izvirne« citatološke strategije prijaviteljev, ki tekmujejo za razpisane projekte (ni odgovoril, kakšne so te strategije). A je takoj dodal, da je takšnih poskusov razmeroma malo, saj jih je mogoče s sodobnimi metodami vrednotenja znanstvenega dela in razdelanim sistemom mednarodnih recenzentov razmeroma hitro spregledati. Strinjal se je tudi s kritiko, da hiperprodukcija znanstvenih člankov še ne pomeni večjega vpliva slovenske znanosti, saj le redke prispevke objavijo ali povzamejo vrhunske znanstvene revije. Zato so na agenciji precej spremenili merila za vrednotenje znanstvenega dela, s katerimi hočejo spodbujati objave v najbolj kakovostnih revijah platforme Web of Science in »pozitivno diskriminirati« mlajše raziskovalce.
Direktor ARRS je zatrdil, da bodo imela nova merila veliko pozitivnih učinkov. Priprava člankov, ki so zanimivi za vrhunske revije, zahteva veliko sodelovanja, povezovanja in skrbi za spodbudno raziskovalno okolje. Zato si vodje projektov ne bodo mogli privoščiti izkoriščanja podrejenih ali tvegati odhoda nadarjenih raziskovalcev. Na žalost spremembe meril ne morejo prisiliti univerz, inštitutov in podjetij, da bi začeli tesneje sodelovati, saj ostaja slovensko znanstveno okolje kljub spodbudam zelo zaprto – kar zelo zmanjšuje karierne možnosti raziskovalcev, ki so zaradi nesoglasij v raziskovalni skupini prisiljeni poiskati drugega delodajalca.
Z njim se strinja tudi profesor na oddelku za bibliotekarstvo ljubljanske filozofske fakultete in poznavalec bibliometrije Primož Južnič. Podobno kot Demšar je prepričan, da je sedanji sistem znanstvene publicistike zelo učinkovit, saj spodbuja tekmovalnost med raziskovalci in omogoča globalno primerljivost znanstvenega dela. Konkurenčnost med raziskovalci pa zavirajo nekatere zelo slovenske značilnosti: omejenost prostora, neprehodnost med posameznimi področji in dejstvo, da raziskovalec še vedno lahko diplomira, doktorira in se zaposli na isti katedri ali celo pri istem mentorju.
Merjenje znanosti
Nekoliko drugačen pogled imata direktor ljubljanske Centralne tehniške knjižnice Miro Pušnik in (upokojeni) zaslužni profesor ljubljanske univerze Franc Viktor Nekrep.
Oba menita, da sedanji sistem znanstvenih objav ni najboljši za vrednotenje znanstvenega dela. Pušnik ugotavlja, da imajo od neznanske produkcije znanstvenih člankov in diktata »objavljaj ali izgini« največ koristi znanstveni založniki, ki kljub gospodarski krizi ohranjajo tudi po več kot dvajsetodstotne dobičke in ostajajo ena izmed najbolj dobičkonosnih (zakonitih) panog.
Nekateri najpomembnejši kazalci citiranosti in vpliva so namreč v lasti zasebnih založniških korporacij. Lastnik platforme Web of Science je nadnacionalka Thomson Reuters Corporation, ki je med drugim lastnica velike novičarske agencije Reuters. Znanstvene založbe, kot so nizozemski Elsevier ali nemški Springer, so privatizirale velik del javnega raziskovalnega dela. Takšen sistem je sprevržen, meni Pušnik, saj posamezne države in Evropska unija najprej financirajo raziskave in silijo raziskovalce, naj čim več objavljajo, nato pa založnikom prek univerzitetnih in strokovnih knjižnic plačujejo še drag dostop do teh raziskav. Obenem založniki od raziskovalcev pričakujejo, da bodo zastonj pisali recenzije ali plačevali premijski dostop do lastnega dela – ker da jim ta sistem edini zagotavlja točke za napredovanje in mednarodno primerljivost.
Monopol založnikov lahko omeji kvečjemu evropska komisija ali nacionalne raziskovalne agencije, ki bi omejile sporne založniške prakse in v razpisih zahtevale, da morajo biti vsi rezultati javno dosegljivi po načelih odprtega dostopa, je pojasnil Pušnik. Nekrep je dodal, da bi bilo poleg odprtega dostopa dobro premisliti tudi o širšem vrednotenju znanstvenega dela.
Pošalil se je, da večina temeljnih znanstvenih del zadnjega tisočletja verjetno ne bi izpolnjevala današnjih meril za znanstvene objave ter da bi imela Newton in Darwin velike težave s habilitacijo. Preštevanje objav in citatov nam pove razmeroma malo o dejanskem vplivu znanstvenika na določeno področje, saj ne zajame njegovega pedagoškega dela, dopisovanja s kolegi, skrbi za razvoj znanstvenega jezika in javnih nastopov, s čimer približa svoje delo širši javnosti. Zato bi morali sedanjemu izračunavanju citatnega vpliva dodati še altmetrična merila, ki upoštevajo oglede članka (ne nujno citiranja), omembe v medijih in družabnih omrežjih. S tem bi spodbujali tudi oblike znanstvenega delovanja, ki v sedanjem »citatokratskem« sistemu niso dovolj priznane (medijske nastope, pisanje poljudnoznanstvenih besedil …) in se znanstvenikom ne splačajo. A so izjemno pomembne za razvoj znanstvenega prostora in nastanek alternativnih znanstvenih karier, kjer bi se lahko uveljavili tudi nadarjeni posamezniki, ki jim člankasta tekmovalnost ne ustreza.
Omenjeni pomisleki kažejo, da spora med Nejcem Šarabonom in Radom Pišotom ni mogoče razumeti zgolj kot osebnega obračuna trmastih posameznikov, ki se nista znala ali hotela sama dogovoriti o načinu skupnega raziskovalnega dela. Takšni dogodki bodo zaradi pomanjkanja denarja, socialne ogroženosti mladih znanstvenikov in vsiljene tekmovalnosti med raziskovalci vse pogostejši. Zato bodo odzivi strokovne javnosti na novo primorsko »akademsko vojno« in njen epilog vplivali tudi na druge mlajše udeležence raziskovalne skupnosti ter njihove odločitve, kje naj nadaljujejo znanstveno pot.