Nostalgeek: sony r1
Med preizkušanjem sonyjevega velikotipalnega zuma rx 10 sem velikokrat pomislil na prvi pravi sonyjev fotoaparat, ki je poskusil uresničiti obljubo vsega-v-enem: model r1, ki so ga predstavili leta 2005.
Tehnične lastnosti so bile za tiste čase navdušujoče. Namesto malega in pretežno neuporabnega optičnega kukala je za pogled skozi objektiv skrbelo elektronsko iskalo s tedaj razkošnimi 235.000 pikami razločljivosti. V r1 so vgradili veliko tipalo aps-c (cmos) z desetimi megapikami, kakršnega so ga tedaj premogli samo zrcalnorefleksni fotoaparati. Imeniten zeissov objektiv 24-120 f2,8-4,8 mm skoraj ni imel tekmeca niti v svetu dslr. Kakovost posnetkov je bila za „kompaktno“ napravo izjemna, saj je bilo šuma razmeroma malo celo na iso 800. Zasnova je bila zelo neobičajna, saj r1 spominja na ladjo Enterprise iz Zvezdnih stez – z velikim držalom in zaslonom lcd na vrhu ohišja.
Manj navdušujoča je bila samo cena, saj so ga prodajali za nezaslišanih tisoč dolarjev.
R1 kljub izvirnosti in večinoma pohvalnim ocenam v fotografskem tisku ni bil preveč uspešen. Visoka cena je odvrnila ljubitelje, ki so si za podobno ceno raje kupili dslr, nefotografska blagovna znamka ni premamila tradicionalnih kupcev dražje fotografske opreme. Zato pri Sonyju skoraj deset let niso predstavili naslednika – naprave, ki bi enako ambiciozno združevala veliko tipalo, zmogljiv objektiv in vrhunske tehnične lastnosti.
Svojega rabljenega r1 sem kupil pred odhodom v Anglijo leta 2006. Vedel sem, da bom ob študiju včasih opravljal tudi dopisniške naloge, zato sem potreboval nekaj boljšega od tedanjih žepnikov. Hkrati sem še čakal, da Minolta končno predstavi spodoben dslr, saj mi je iz filmskih časov ostala zelo spodobna zbirka objektivov.
R1 mi je bil že po krajšem preizkusu všeč, čeprav sem takoj opazil nekatere pomanjkljivosti, na katere sem se moral privaditi: razmeroma počasno samodejno ostrenje, premajhen predpomnilnik, ki se je zapolnil že po treh posnetkih in izjemno počasno zapisovanje gromozanskih datotek raw (20-gigabajtne datoteke za deset megapik). V objektivu sem zelo pogrešal optični umirjevalnik slike, saj so bili posnetki pri 120 mm hitro streseni, če nisem bil pozoren na osvetlitveni čas. Obdelava signala s tipala in algoritem za stiskanje datotek jpeg sta bila precej slabša kot pri CaNikonu (pri Sonyju na tem področju še danes niso zares ujeli fotografskih specialistov), fotoaparat pa je tehtal skoraj kilogram.
Vendar me omejitve niso preveč motile, saj je bil moj način fotografskega dela že v filmskih časih bolj „počasen“ in tudi višjih nastavitev iso nisem pogosto rabil. Počasnost je odtehtal zares odličen objektiv, neslišen zaklop, možnost uporabe vsake bliskavice pri 1/2000 sekunde in neobičajno postavljen zaslon, zaradi katerega sem začel pogosteje fotografirati s „trebušne“ perspektive – podobno kot pri dvookih fotoaparatih srednjega formata. Vzdržljivosti baterije se ne približa noben današnji brezzrcalnik, saj tudi na daljši poti skoraj nisem rabil polnilca. Presenetila me je tudi robustnost, saj je r1 brez težav preživel veliko angleških ploh, zelo mokro potepanje po Islandiji in celo dva peščena viharja v okolici Egipta, po katerih je objektiv med „zumanjem“ glasno škrtal, dokler nisem doma spihal oblaka prahu.
Sonyjev posebnež je bil moj glavni fotoaparat dobra tri leta, dokler ga ni na potovanjih in izletih začel nadomeščati panasonicov zmogljivi žepnik lx3. Danes ga uporabljam bolj redko – predvsem za primerjave z novejšimi izdelki ali kot opomnik, kako velike in kakovostne povečave je mogoče izdelati s skromnimi desetimi megapikami. Škoda le, da ni Sony nikoli poskusil z r2 in malo pohitril ostrenje, povečal nedpomnilnik, dodal optični stabilizator ter za kako zaslonko izboljšal šum. Takšen fotoaparat še danes ne bi imel pravega tekmeca.
(fotografija LJK)