Nova znanstvena politika

Preden je kitajski telekomunikacijski velikan Huawei pred nekaj leti preselil svoj razvojni oddelek v silicijevo dolino, so njegovi predstavniki obiskali uglednega kalifornijskega računalniškega inženirja in vizionarja Lewa Tuckerja. Ponudili so mu vodenje njihovega razvoja, večmilijonsko plačo, skoraj neomejen razvojni proračun in dva tisoč najboljših kitajskih inženirjev, vendar Tuckerja ponudba ni premamila.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 17. julij 2010, fotografija LJK

Naredite mi to deželo silicijevo

Kitajskim sogovornikom je poskušal pojasniti, da tehnoloških prebojev ni mogoče ustvariti samo s selitvijo v silicijevo dolino, kopico inženirjev in kupovanjem zvezdniških tehnoloških imen, saj je v okolici San Francisca po spletu zgodovinskih in družbenih okoliščin nastal zelo poseben tehnološko-podjetniški ekosistem, ki ga ne morejo ponoviti ali prenesti v neko drugo okolje. Zato jim je predlagal, naj namesto posnemanja silicijeve doline – ki da je že zdavnaj izgubila svojo nekdanjo razvojno energijo – raje poiščejo lastno razvojno pot, saj bodo lahko le tako pritegnili ustvarjalne ljudi, ki bodo hoteli soustvarjati nekaj zares novega.

Sogovorniki so se spogledali in povečali ponudbo na še več milijonov dolarjev plače, popolnoma neomejen raziskovalni proračun in pet tisoč vrhunskih kitajskih inženirjev. Ko jih je Tucker še drugič zavrnil, pa ga je vodja skupine poklapano vprašal, ali morda pozna kakega drugega vrhunskega ameriškega strokovnjaka, ki bi ga njihova ponudba zanimala. »Sem smo prišli ustvarit svojo silicijevo dolino in to bomo tudi naredili. Denarja in ljudi imamo dovolj, manjka nam samo še nekdo, ki nas bo naučil vašega načina razmišljanja,« je pojasnil presenečenemu Tuckerju. Nad svojim ambicioznim načrtom so se zamislili šele po nekaj letih, saj jim kljub silicijevi dolini, izjemno velikim vlaganjem in večkratnim menjavanjem vodstva ni uspelo razviti ničesar uporabnega.

Uvažanje silicijeve doline

Anekdota, ki jo je letos spomladi med pogovorom za Sobotno prilogo Dela povedal novinar New York Timesa John Markoff, je le ena izmed neštetih zgodb o tujih podjetjih, državah in politikih, ki so prišli – podobno kot nekoč zlatokopi v času zlate mrzlice – v San Francisco neuspešno izkopavat skrivne recepte kalifornijskega gospodarskega uspeha.

Nekatera mesta in države so poskušale svoje silicijeve doline ustvariti doma (New York, London, Singapur, Indija, Kitajska …), zato so načrtno izobraževale svoje inženirje in menedžerje na elitnih kalifornijskih univerzah ter prilagajale domače gospodarsko okolje, da bi postalo »prijaznejše do inovacij« (nižanje davkov, spodbujanje patentiranja, ustanavljanje skladov tveganega kapitala …). Druge so v silicijevo dolino preselile svoje razvojne oddelke in ustanavljale nova podjetja (Izrael), saj so upale, da se bodo njihovi raziskovalci tam nalezli kalifornijskega inovativnega duha in v domačo industrijo prinesli tako želene »izdelke z visoko dodano vrednostjo«. Pri tem so bile približno tako uspešne kot nekoč iskalci zlata. Redke so našle kako inovativno zlato grudico ali pritegnile za nekaj milijonov dolarjev tveganega kapitala, preostale pa so s svojimi anekdotičnimi neuspehi postale hvaležna tema pogovorov med kalifornijskimi novinarji, poslovneži in analitiki.

Spoznanja, da uvažanje kalifornijskega razvojnega ideala ne more biti uspešno, pa niso niti najmanj omajala prepričanja, da je prav silicijeva dolina tisti zgled, ki mu je treba slediti, če hočemo pospešiti gospodarsko rast in izboljšati svojo globalno konkurenčnost. »Kot nekdo, ki že skoraj vse življenje živi in dela v okolici San Francisca, nisem nikoli zares razumel, zakaj je silicijeva dolina postala zgled, ki jo hoče nekritično posnemati skoraj ves svet,« je dejal Markoff, ki že več kot trideset let spremlja fenomen silicijeve doline. Silicijeva dolina namreč ni le domovina Googla, internetnih milijarderjev, privlačnih elektronskih naprav podjetja Apple in nekaterih najvišje uvrščenih univerz na svetu, temveč je neločljivo povezana z bankrotirano zvezno državo Kalifornijo, veliko socialno razslojenostjo, uničenim javnim šolstvom, komercializacijo raziskovalnega dela in popolno odvisnostjo univerz od zasebnega kapitala. Negativne značilnosti naše tehnološke doline pa posnemovalci praviloma zanemarijo, je povedal Markoff.

Zato bi morali prebivalci zelo pozorno prisluhniti, kakšne družbene in politične spremembe jim v imenu silicijeve doline v resnici pripravljajo njihovi voditelji, se je nasmehnil Markoff. »Na svojih popotovanjih po azijskih državah sem na žalost ugotovil, da jim je z družbenim inženiringom, nepremišljenimi posegi v izobraževanje in gospodarsko politiko doslej večinoma uspelo uvoziti le njene negativne plati.«

Znanost za gospodarsko rast

Ko je slovenski premier Borut Pahor letos aprila na seji vladnega sveta za znanost in tehnologijo napovedal, da bo njegova vlada iz Slovenije naredila novo silicijevo dolino, je njegove besede večina (javnih) kritikov obravnavala predvsem kot nov »pahorizem« – nekaj med nerodno metaforo in neuresničljivo obljubo. Le redki (denimo Jože Vogrinc v Mladini) pa so se po markoffovsko vprašali, kakšno silicijevo dolino je Sloveniji v resnici obljubil premier in kakšne so lahko praktične posledice njegove silicijevske metaforike.

Silicijevska metaforika doslej v Sloveniji ni imela konkretnejših posledic. Čeprav slovenska podjetja in ministrstva še niso poskušala prepričati ameriških tehnoloških zvezdnikov, naj jim rešijo razvojne izzive, ali načrtno šolati mladih strokovnjakov na kalifornijskih univerzah, so kalifornijski razvojni ideali vpisani tudi v nekatere najpomembnejše slovenske razvojne dokumente in strategije. Ideja silicijeve doline je tako v slovenski razvojni in znanstveni politiki uradno navzoča že vsaj od leta 2006, ko je bila sprejeta resolucija o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 (NRRP). S to resolucijo je NRRP nasledil precej starejši raziskovalni in razvojni program, ki se je iztekel že leta 1999, a so vlade zaradi dolgotrajne priprave novega NRRP še nekaj let podaljševale njegove stare razvojne cilje.

Avtorji novega NRRP so v programu povzeli ukrepe in predloge, ki so jih v tistem času vsebovali praktično vsi znanstveno-razvojni dokumenti EU (lizbonska strategija, direktive evropske komisije …) in s katerimi so poskušali evrovoditelji po kalifornijskem zgledu omiliti razvojne zaostanke evropskega gospodarstva. Slovenija je v dokumentu med drugim obljubila povečano vlaganje v raziskave in razvoj (na tri odstotke BDP do leta 2010), podporo glavnim razvojnim usmeritvam EU (informacijskim in komunikacijskim tehnologijam, nanotehnologiji …) ter spremembo zakonodaje, ki bo olajšala ustanavljanje novih podjetij, spodbudila vlaganja v znanje, krepila sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom ter omogočila nastanek »fleksibilnega in privlačnega trga delovne sile na področju raziskav in razvoja«. Glavni namen NRRP pa je bilo »spodbujanje in usklajevanje dejavnosti, ki spodbujajo hitrejši razvoj in gospodarsko rast ter omogočajo prehod v postindustrijsko družbo« – kot je za Delo tedaj zapisal eden izmed avtorjev osnutka NRRP Andrej Umek.

Strokovna javnost je bila do NRRP zelo zadržana, saj so le redki kritiki verjeli, da so njegovi ambiciozni cilji sploh uresničljivi – tudi če bi vlada našla politično voljo za njihovo uresničevanje. Vendar znanstvenikov nista motila le domnevna neuresničljivost programa in pomanjkanje javne razprave, ampak so opozorili, da se avtorji NRRP niso trudili ustvariti čim boljših razmer za delo v znanosti, temveč so se ukvarjali predvsem z vprašanjem, kako spodbujati uporabno znanost in uporabo znanosti za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov. Prav tako so avtorjem NRRP očitali zelo ozko dojemanje »znanosti«, saj v projektni skupini ni bilo medicincev, naravoslovcev in predstavnikov izobraževalnih inštitutov. Družboslovci so v NRRP videli grozeče zmanjševanje proračuna za družboslovne raziskave, predstavniki Filozofske fakultete pa so opozorili, da program zelo površno obravnava področja, s katerimi se ukvarjata humanistika in humanistično naravnano družboslovje, saj ju umešča med »nekatera druga področja«, ki prispevajo k razumevanju nacionalne identitete, razvoju demokratične družbe in nacionalni varnosti.

Vendar omenjene kritike niso spremenile osnovnih izhodišč programa, ampak je država z različnimi besedami le ponavljala sklepno misel NRRP – da je s programom sicer postavila visoke, morda celo neuresničljive cilje, vendar kot družba nimamo druge izbire, če hočemo ubežati povprečnosti. Ker pa programa v praksi ni nihče uresničeval, so kmalu umolknili tudi njegovi kritiki.

Posledice novega razvojnega programa

Se lahko enak postopek ponovi tudi z novim, besedno še odločnejšim nacionalnim in inovacijskim programom (NRIP), ki ga bodo na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo predvidoma sprejeli do konca letošnjega leta?

Prvi del programsko-razvojne zgodbe je verjetno predvidljiv. Cilji sedanjih osnutkov NRIP so precej podobni tistim, ki jih je zastavil že NRRP – večja vlaganja v razvoj, spremembe zakonodaje, ki bi odpravile »zaviralce razvoja«, spodbujanje sodelovanja med raziskovalci in gospodarstvom ter učinkovitejši nadzor nad porabo raziskovalnega denarja. Zato se bodo ponovile tudi kritike starega razvojnega programa, ki bodo NRIP obtoževale preozkega pojmovanja znanosti, zapostavljanja netehničnih ved in uporabe znanosti za doseganje kratkoročnih gospodarskih učinkov. Vlada bo na te kritike najverjetneje odgovarjala, da kot družba nimamo druge izbire, če želimo postati globalno konkurenčni, zato jih pri sprejemanju končnega besedila NRIP kljub javni razpravi ne bo upoštevala. Vprašanje je le, ali se bo ponovil tudi drugi del zgodbe – da novega inovacijskega programa ne bo nihče uresničeval v praksi, zato bo brez večjih posegov v slovensko znanost kmalu prepustil prostor drugim temam.

Čeprav sta si programa vsebinsko podobna, bosta sprejeta v precej drugačnih družbenih okoliščinah. Približno takrat, ko je slovenska vlada sprejemala slovenski NRRP, je poskušala evropska komisija pod vodstvom tedanje komisarke za informacijsko družbo in medije Viviane Reding izrabiti finsko predsedovanje Evropski uniji za uveljavitev najbolj ambicioznih inovacijskih politik v zgodovini komisije, saj je Finska veljala za evropski zgled inovativnega gospodarstva, ki bi lahko prepričal tudi druge članice, naj sledijo njenim razvojnim usmeritvam. Poleg tega so evropski komisarji neutrudno opozarjali na premajhna vlaganja v razvoj, strašili članice z desettisoči inženirjev, ki jih vsako leto izobrazijo kitajske univerze, in naštevali nove silicijeve doline, ki nastajajo v okolici velikih indijskih mest.

Države so njihove grožnje in priporočila sicer zapisale v svoje nacionalne raziskovalne strategije, vendar se z njimi zaradi pozitivnih gospodarskih kazalcev – podobno kot Slovenija – večinoma niso pretirano ukvarjale ali jih (preventivno) udejanjale. Njihov odnos je spremenila šele globalna gospodarska kriza, saj inovacije nenadoma niso bile več le nekakšen priboljšek za izboljšanje učinkovitosti in povečevanje dodane vrednosti, ampak so postale skoraj edino zdravilo, ki so ga za izhod iz gospodarske krize in preživetje znali predpisati evropski in domači gospodarski strategi. Hkrati pa so se zaostrila tudi svarila pred katastrofalnimi posledicami razvojnega zaostanka pred azijskimi državami, ki vlaganje v razvoj in izobraževanje novih inženirjev prikazujejo že skoraj kot pomemben del novodobne oboroževalne tekme.

V takih »kriznih« okoliščinah bo slovenska vlada sprejemala svoj novi nacionalni in inovacijski program. Če ga bo zaradi kriznih okoliščin začela tudi odločno izvajati, pa je treba zadnji silicijevski pahorizem vzeti resno, saj nedavno sprejeta izhodišča NRIP zelo nazorno kažejo, kakšne spremembe v imenu silicijeve doline obujajo in pripravljajo slovenski voditelji.