Obsojeni na digitalni zaostanek

Po prvomajskih praznikih so na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport napovedali ustanovitev Slovenske digitalne koalicije. Namen te koalicije je izboljšati digitalne veščine prebivalstva in mlade usmeriti v poklice na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT). Poznavalci spletnih digitalnih brenčavk so takoj lahko posumili, da je Slovenija spet prepisala neko evrobirokratsko domislico. In niso se zmotili.

Ideja digitalne koalicije zvesto sledi vzorcu, ki ga je komisija pred skoraj natanko štirimi leti določila z digitalno agendo za Evropo.

Takrat je podpredsednica komisije Neelie Kroes napovedala, da hoče komisija z agendo zagotoviti dostop do širokopasovnega interneta za vse prebivalce EU do leta 2013, povečati uporabo interneta, spodbuditi elektronsko poslovanje ter podvojiti javna vlaganja v raziskave in razvoj IKT do leta 2020. Dve leti pozneje so agendo dopolnili z novimi prednostnimi nalogami, ki poleg novih vlaganj v IKT predvidevajo še spodbujanje »digitalnih kompetenc«, inovacije v javnem sektorju in gospodarske reforme, s katerimi bi izboljšali pogoje za »internetno gospodarstvo«. Glavni namen agende je zmanjšanje evropskega razvojnega zaostanka za ZDA, Japonsko in prihodnjimi azijskimi tehnološkimi velesilami.

Takšne politike spodbujanja tehnološkega razvoja povzročajo več škode kot koristi.

Besednjak digitalne agende kaže, da evropska komisija ne razume razlogov za ameriško tehnološko prevlado in noče videti, kaj se skriva za hitrim napredkom Kitajske, Indije, Južne Koreje in nekaterih drugih azijskih držav. Za premoč ZDA ni bil pomemben le velik enoten trg, drugačna podjetniška kultura, sistematično »uvažanje« strokovnjakov in veliko tveganega kapitala. Država je že od konca druge svetovne vojne največji naročnik tehnoloških izdelkov in storitev (atomska bomba, splet …), brez katerih se ne bi mogel razviti mogočen vojaško-industrijski kompleks in se v zadnjih dvajsetih letih preoblikovati v vojaško-informacijski kompleks. Hkrati so ZDA tehnologijo in storitve lahko širile tudi s svojo geopolitično, gospodarsko in vojaško močjo, ki je Evropa nikoli ni imela.

Prav tako EU nima avtoritarnega političnega sistema, značilnega za Kitajsko, Južno Korejo in Singapur, kjer država lahko določa skoraj vse – poveča vlaganje v infrastrukturo, izbere razvojne projekte in ustanovi raziskovalne ustanove, kjer bodo izobrazili in zaposlili načrtovano število inženirjev. Evropski delavci kljub brezposelnosti in slabšanju socialnega stanja niso pripravljeni delati v tako nemogočih razmerah kot njihovi kitajski tekmeci. Kitajski izdelki ne bi mogli biti tako »konkurenčni« brez hudega izkoriščanja delavcev in nespoštovanja okoljskih standardov. Prav tako le redki kritiki opozarjajo na negativne posledice izkopavanja dragocenih kovin v Afriki ali na nezakonito odlaganje strupenih tehnoloških odpadkov, za katere povsod po svetu skrbi organizirani kriminal.

V digitalni agendi ne manjka sprenevedanja, da je v takšni tekmi mogoče zmagati tudi na »evropski način«: s svojeglavimi nacionalnimi trgi, nadnacionalno demokracijo, neenotno regulacijo in zagovarjanjem državljanskih pravic. Vendar vse večji razvojni zaostanek kaže, da bi morala biti EU za globalno tehnološko konkurenčnost pripravljena sprejeti tudi njena pravila – uvesti enotni notranji trg kljub nasprotovanju nacionalnih držav in sprejeti vseevropsko (tehnokratsko) razvojno politiko, čeprav bi morala zato žrtvovati evropski način življenja. Ali pa postaviti drugačen model tehnološkega razvoja, s katerim ne bo poskušala tekmovati z ZDA in Kitajsko, ampak bo – morda idealistično – v ospredje postavila človekove in državljanske pravice, informacijsko enakost in dostopnost digitalnih dobrin. A za takšne ambiciozne poskuse do zdaj ni bilo političnega soglasja.

Drugo veliko škodljivost digitalne agende lahko spremljamo v državah, ki s prepisovanjem evropskih strategij prikrivajo pomanjkanje lastnih razvojnih vizij. Namesto da bi Slovenija prepoznala praznost evrokratskega besednjaka ali ga vsaj pragmatično uporabila za uresničevanje lastnih razvojnih prioritet (s pravilno rabo evrokratščine je mogoče pridobiti veliko denarja iz strukturnih in drugih skladov), ga naši uradniki jemljejo dobesedno. V imenu digitalne agende smo zato dobili papirnega glasnika digitalne tehnologije, ustanavljamo papirno digitalno koalicijo ter omogočamo vedno enakim interesnim skupinam (Telekomu, Iskratelu, fakulteti za elektrotehniko …), da svoje izdelke in storitve preoblečejo še v »evropske razvojne projekte«.

Takšna uporaba evropske digitalne agende pa je najboljše zagotovilo, da bomo razvojno še naprej zaostajali celo za primerljivimi članicami EU. Kaj šele za državami, ki so visoke tehnologije tudi v praksi postavile za nacionalno razvojno prioriteto.