Olimpijska tehnologija: novosti, ne revolucija
Sodobnih olimpijskih iger si ni mogoče predstavljati brez podpore informacijskih, komunikacijskih in drugih tehnologij. Nekatere je mogoče videti – od dronov, virtualne resničnosti in visokotehnoloških dresov –, druge se skrivajo v ozadju, kjer bodo pomagale prirediteljem, varnostnikom in trenerjem. Prvi bodo prežali na teroriste, drugi na stotinke in centimetre.
Prva objava: Delo Rekord, 21. julij 2016, foto Korean Olympic Committee/CC
Prvi velik izziv bosta varnost in organizacija. Prireditelji pričakujejo več kot 300.000 akreditiranih obiskovalcev: športnikov, spremljevalnih ekip, delegatov, novinarjev, sponzorjev in drugih posebnih gostov, ki bodo imeli dostop do različnih prizorišč. Za vse sodelavce so morali ustvariti več kot 15.000 računov za elektronsko pošto ter razdeliti po 16.000 mobilnikov in prenosnih radijskih postaj. Opravili bodo vsaj 15.000 dopinških testov in poskrbeli za več kot milijardo obiskovalcev – spletnih ali fizičnih.
Že za upravljanje takšne množice akreditacij so se morali povezati z velikimi tehnološkimi ponudniki (IBM, Ciscom, Atosom …) ter jim omogočiti dostop do številnih javnih in državnih podatkovnih zbirk. Za vsako izdano akreditacijo je potrebno veliko preverjanja, še zlasti za tiste obiskovalce, ki se bodo smeli sprehajati med športniki in zakulisjem tekem. Podrobnosti tega postopka niso znana, le skopa javna sporočila kažejo, da bodo imena, priimke in fotografije med postopkom preverili tudi v mednarodnih zbirkah, kjer beležijo domnevne pripadnike terorističnih, aktivističnih in drugih civilnodružbenih organizacij. Tudi tistih, ki so kritične do vladne represije in korupcije, ki spremljajo priprave na olimpijske igre.
Brez takšne obsežne in kompleksne informacijske podpore ne bi bilo mogoče organizirati tako velikega globalnega dogodka. Toda za obiskovalce in občinstvo so bolj zanimive drugačne tehnološke novosti.
Na letošnjih OI ni mogoče takšne revolucije, kot so jo leta 1964 pripravili organizatorji olimpijskih iger v Tokiu – ko so ročne štoparice prvič zamenjali avtomatski sistemi za merjenje časa. Kljub temu bodo novosti nadaljevale nekatere trende, ki so jih leta 2012 predstavili na igrah v Londonu: aerodinamične elektronske štartne pištole, kolesarske gume z oddajniki za natančnejši fotofiniš, pametna oblačila, mehanski doping in nove kamere za popestritev televizijskih prenosov – iz zraka, pod vodo ali z atletske steze.
Tokrat prireditelji napovedujejo še natančnejše merilne metode. Preizkusili bodo kvantne merilnike časa, ki bodo pri vsakem tekaču upoštevali tudi zakasnitve pri štartu zaradi hitrosti zvoka. Rezultati bodo lahko izravnani na tisočinko sekunde, nove bodo tudi tehnologije za zaznavanje prehitrih ali napačnih štartov ter prestopov, ki bodo na progi merili pritisk – kje in kdaj se je del telesa dotaknil steze ali kdaj se je tekač odrinil s štartnega mesta.
Najnovejše športne tehnologije ne bodo namenjene samo prirediteljem, ampak tudi športnikom. Nacionalne ekipe so največ pozornosti namenile podatkom, ki jih zajemajo povezane zapestnice in številni merilci, ki analizirajo po več kot 300 vrst podatkov na športnikih. S podatkovno analizo trenerji ne izboljšujejo samo tehnike – odpravljajo drobne napake, ki lahko odločijo o kolajni –, ampak skrbijo tudi za njihovo počutje.
Telesne zmogljivosti so zelo odvisne od prehrane in spočitosti, zato so nekatere brazilske reprezentante vključili v poseben program prilagojenega spanja, pri katerem so za vsakega udeleženca izračunali optimalen spalni ritem. Podobno ambiciozna je avstralska veslaška ekipa, ki si pri treningu pomaga z umetno inteligenco. Avstralski inštitut za športne raziskave je namreč skupaj z Microsoftom in Bizdato razvil sistem, ki iz zajetih podatkov napoveduje, da se bo športnik poškodoval, če ne popravi giba ali spremeni vadbe. Sisteme za napovedovanje poškodb preizkušajo tudi v ameriški olimpijski ekipi.
Gledalci bodo opazili predvsem nove uporabe medijskih tehnologij, ki so jih vajeni z nedavnih velikih športih prireditev. Še več bo posnetkov z brezpilotnimi letalniki, virtualne resničnosti in prostorskega videa. Fotografi agencije Getty Images bodo na dvajsetih lokacijah namestili najsodobnejše robotske kamere, ki bodo znale brez operaterja izračunavati idealno kompozicijo in same spremljati določenega tekmovalca – po obrazu, gibih ali številki na dresu. Za tiste, ki jim samo športniki niso dovolj, pa želi poskrbeti župan Rio de Janeira Eduardo Paes, ki je pisal predstavnikom japonskega igričarskega podjetja Nintendo, naj pred začetkom iger poskrbijo tudi za podporo priljubljeni igri pokemon go, saj v Braziliji še ni uradno dostopna.
Kljub številnim novostim ostaja tehnologija predvsem podpora tradicionalnim športom, prenosom in pogledom na šport. Na tekme dronov, atletske dvoboje med roboti in posebno tekmovalno sekcijo za kiborge ali mutante bo treba verjetno počakati še nekaj desetletij. Če se ne bodo športni spektakli do takrat preselili v virtualno realnost, kjer se prirediteljem ne bo treba ukvarjati z varnostjo, se otepati očitkov zaradi korupcije in preganjati protestnikov, ki opozarjajo, da bodo brazilske olimpijske igre že brez virtualne realnosti popolnoma virtualne. Spektakel, za katerim se skrivajo vse odprte rane latinske Amerike, na katere je že v sedemdesetih letih opozarjal urugvajski pisatelj in novinar Eduardo Galeano.